Bridek Stand up comedy act

Najnovejša plošča Aleksandra Cepuša, ki jo je posnel novembra 2012, je zagotovo eden zanimivejših glasbenih izdelkov ta hip pri nas že zato, ker je narejena popolnoma spontano, improvizatorsko, v prvem poskusu. Cepuš, ki ga sicer poznamo po njegovih improvizacijah, že vrsto let izdaja plošče pri hrvaški založbi Slušaj najglasnije! in pri švedski založbi Harju-Flacon.

Kako je plošča pravzaprav nastala? Cepuš je najprej naredil inštrumentalne podlage na ritem mašino, nato je nanje improviziral električno kitaro in bas, potem je sedel za mikrofon in začel pripovedovati, ali bolje rečeno, pizditi časom primerno. Večinoma štiriinšenekajminutne pesmi zajemajo vsa področja slovenske mentalitete, od kvazizvezdništva do povzpetništva, od politikantstva do obsedenosti z instantnostjo. Tako je že v prvi pesmi, On je wannabe, kjer Cepuš sproti niza pikre domislice o lažnosti hitre slave in prepoznavnosti. Povzpetništva se loteva tudi v pesmih Vsi so v isti stranki, vsi v isti danki in Že kot otrok se je vsepovsod rino. Politikantstvo med drugim najdemo v pesmi Volitve (Voli nas gledajo s plakatov). Stara besedna igra, ki še vedno učinkuje.

Tokrat je pred nami angažirana plošča, ki že z naslovom govori o duhu časa v deželi pod Alpami. Vse skupaj je zares stand by comedy. A medtem ko se jo gredo odgovorni z zelo slabimi šalami na račun nedolžnih državljanov, se Cepuš oglaša kot angažirani ustvarjalec, ki ima vsega dovolj in čigar edino sredstvo protesta je storytelling, pripovedovanje: povedati hoče stvari tako, kot so. Plošča me je najprej spomnila na znameniti album No Cure For Cancer Denisa Learyja, le da je Denis gradivo imel naštudirano, Cepuš pa vse počne spontano. Kot bi čisto naključno prišel na barski oder in bi moral s svojo ostrino zapolniti tri četrt ure.

Glasbeno je ploščo težko opredeliti, še najlažje bi rekli, da gre za eksperimentalni rock s programirano podlago, ki ustreza sporočilom pesmi. Cepuš je svoje pripovedovanje večkrat ovil v pogovorno celjščino, kar sporočilom doda nekaj patine. Ko začne v večini komadov skorajda repati ali z onomatopejo ponazarjati mentaliteto časa, ki ga obravnava (denimo v pesmi Nnnnn nnnnn nnnnnn nnnnnn), ni zgolj zabaven, pač pa tudi brezkompromisen: zdaj ni pravi čas za leporečje, temveč za izrekanje trenutnih misli, tistega, kar mu pač v zvezi s temami, ki jih sproti izbira, pade v glavo. Vmes je precej avtobiografskih elementov in žlahtnih politično nekorektnih mnenj, kar bi seveda razjezilo kakšnega glasbenega urednika, a taki Cepuševe glasbe tako in tako ne vrtijo; to se dogaja drugje, onkraj mej, celo onkraj oceana, na ameriških radijskih postajah.

Ploščo zaključi satira na radijsko napovedovanje osmrtnic: v pesmi Spoštovani poslušalci, cenjene poslušalke umre kurba, ki je tipična za Cepušev svet pokvarjencev in moralnih izprijencev. Od poskočne jutranjice o povprečnežu, željnemu slave, do osmrtnice Cepuš zaključi svoj krog pripovedi o zeitgeistu. Stand up comedy act se zaključi.

Pri Slušaj najglasnije! je Cepuš konec leta 2012 posnel še kompleksno alternativno glasbeno delo Jesen v desetih stavkih. Od leta 2011 bodisi pri založbah bodisi v samozaložbi redno izdaja tudi knjige, tako poezijo kot prozo, in z njimi dopolnjuje svojo kreativno dejavnost. Prva je seveda še vedno glasba, pa naj bo to igranje kitare, basa ali združevanje alternativnih in pop-šansonskih prijemov.