06.01.2011

Daj mi – malo besed – za žensko – da se zapoje resnica

Barbara Jernejčič Fürst v projektu Dotiki odkriva mnogotere obraze in izraze Praženske.

Mirjam Žgavec

Dotiki

Barbara Jernejčič Fürst

Dotiki

ZKP RTV Slovenija
2010

Naslovne besede (Give me – a few words – for a woman – to sing a truth), vzete iz poezije Markusa Kutterja, oziroma Sekvence III Luciana Beria so bržkone zamišljene kot duhovni piedestal in hommage Praženski – njenim mnogoterim obrazom in izrazom, ki jih v projektu Dotiki odkriva mezzosopranistka Barbara Jernejčič Fürst. Pomenljivo (z malo besedami, z izjemo mojstra Monteverdija) je, da se glasba vrača k prvotnemu viru: h gesti, k zvoku, k struni, k udarcu, h krivulji in šumu, in da izbrana sodobna literatura za glas rezonira s primarnim, pred- in pocivilizacijskim (?) stanjem podob. Gesta navzven in gesta navznoter, komunikacija, prehajanja iz stanja einsam v stanje ein, torej iz stanja odtujenosti, izoliranosti, samotnosti, nerazumljenosti... v eno, celovitost, sebstvo.

Konkretneje: Otavija personificira temno stran ženske narave, njeno ujetost v strasti, v obup, njeno izpraznjenost in njeno končno sprijaznjenje z usodo (uvodna in sklepna arija Otavije iz opere Kronanje Popeje Claudia Monteverdija). Beriova Sekvenca III za ženski glas je svojevrsten kalejdoskop ženske spremenljivosti, upodobljene skozi najrazličnejše prvinske artikulacije, tako izbrano sosledje pa se smiselno navezuje na Monteverdija, saj izpostavi značilno beriovsko retoriko, ki namesto velikih in veliko besed izbere zgolj tistih nekaj nujnih, da bi skoznje zaživeli različni karakterni impulzi in odzivi nanje, z njimi pa večno drugačno – žensko. Globlje, to je v tišino melanholije, seže Regen Liebe Larise Vrhunc; ta skladba pomeni tudi dramaturški prehod iz mediteransko eksponiranega, barvitega in neposrednega temperamenta v lirsko, karseda rahločutno razstavljeno sestavljanko tihega ženskega hrepenenja. Globokarjeve Second Thoughts poskušajo združiti romansko ekstravertiranost s slovansko introvertiranostjo in balkansko tragedijo; tu se ženska intima razširi na otipljivejši, snoven družbeni kontekst, smrt je dejstvo, ki kroži vsepovsod naokrog, ona, Ženska, pa je spet pripravljena na samožrtvovanje, da bi se le končala vojna. Skladba Vrata dneva Urške Pompe dokončno ukine besedo in njeno moč, da bi vrnila življenje zvoku, šepetu, udarcu, žvižgu in s tem »upravičila« stanje ujetosti, posledično pa tudi vrsto njej lastnih glasbenih sil, s katerimi se poskuša iztrgati monotoni danosti. Ujetost v svet znotraj in svet zunaj, ki jo na drugačen, spiralno krožen način ponazarja in presega Brina Jež-Brezavšček v svojih Občutjih, Izrazih in Strasteh, je močna prapodoba in prispodoba odprte in razplastene Žalosti, medtem ko je The Witches' Song Alison Bauld invokacija vseh znanih in neznanih ženskih moči, ki delujejo v tesni povezanosti z Naravo, bodisi ustvarjalno bodisi razdiralno.

Naloga, ki si jo je zadala pevka Barbara Jernejčič Fürst, je po vsem povedanem izjemno zahtevna. Gre za izjemno domišljen preplet težkih karakternih in tehničnih vsebin, ki pomensko zelo prepričljivo reflektirajo mitologijo Ženske. Veliko bolečih dotikov, veliko tveganja, veliko smelega podajanja v višine in globine ženske intime, veliko in še več raziskovalnega razgaljanja. Veliko notranje radovednosti, ki je ni moč ustaviti, saj jo žene sla po spoznavanju neznanega. Jernejčičeva je v našem prostoru unikatna glasbenica, saj inteligentno in s potrebno muzikalno odgovornostjo posega po repertoarju, ki se mu večina slovenskih pevcev rada izogne. Njenega Monteverdija odlikuje silna dramatična prepričljivost in razen tega zlit slog tekočega dialoga s čembalistom Tomažem Sevškom ter čelistom Domnom Marinčičem. Naravnost osupljivo je, da ni Jernejčičevi tuje skoraj nič, kar je žensko: da hoče in zmore prodreti do jedra podob. In za to je tudi tehnično dobro opremljena – prav neverjetni so trenutki, ki nam jih daje, da bi podelili z njo ter avtorji in avtoricami tisto redko občuteno prisotnost najbolj »odsotnih« in odmaknjenih, celo metafizičnih glasbenih poetik. Jernejčičeva ima še veliko rezerv, v prihodnosti pa se bo nekoliko zastrti ton zanesljivo še bolj odprl.