19.04.2015
Evangelij po Marku
Založba Nika in Društvo prijateljev zmernega napredka sta februarja predstavila dopolnjeni ponatis prvega albuma Marka Breclja. Poleg Cocktaila, s podnaslovom Obilni vunbacilni, sta izdala tudi DVD, ki nosi naslov Samospevi.
Marko Brecelj
Samospevi
Nika
2015
Založba Nika in Društvo prijateljev zmernega napredka sta februarja predstavila dopolnjeni ponatis prvega albuma Marka Breclja. Poleg Cocktaila, s podnaslovom Obilni vunbacilni, sta izdala tudi DVD, ki nosi naslov Samospevi. Avdiovizualno delo je bilo pod vodstvom glasbene producentke Ksenija Kos posneto v studiu Radia Koper, kot koproducenti pa so pri projektu sodelovali Ustanova nevladnega mladinskega polja Pohorski bataljon, Združenje Koda Modro ter hrvaška založba Slušaj najglasnije.
Samospevi, ki jih tvori štirinajst skladb, so nastajali leto in pol, posneti so bili v studiu Hendrix, in to na horuk, brez dodatnega nasnemavanja. Da je ta groba verzija ugledala luč sveta, so pripomogle tudi napetosti med koprsko občino in Društvom zmernega napredka, katerega predsednik marionetne uprave je Marko Brecelj. Kreativnega miru Breclju ni dala niti pikra opazka kolumnista Marka Crnkoviča, ki je pred časom v časopisu Delo zapisal, da bi bilo treba Breclja kaznovati, ker se ukvarja z vsem drugim, namesto da bi komponiral in pesnil. In kakor je v navadi (v svetu rokenrola je znana konkurenca med Zappo in njegovimi glasbenimi rivali), se zbadanje med modrimi glavami konča z rojstvom vrhunske stvaritve.
Na njej vidimo sivolasega in sivobradega Breclja, ki stoji za mikrofonom, družbo mu dela zvesti spremljevalec fotografski aparat, obešen preko desnega ramena, povita so kolena, na pultu vaza z neznano temno vsebino, ki spominja na Puhovih vino. V drugem delu minimalistično sceno zaokroža še ena Brecljeva prijateljica, vrečka za v trgovino. Brecelj med recitali prvih desetih skladb ritem vzdržuje z mrmranjem, brundanjem, zavijanjem, tuljenjem, po potrebi s tenkočutnim cokljanjem, beatboxom, imitiranjem in izvajanjem črnskih duhovnih pesmi. Tako se na neki način vrača k svojim prazačetkom, ko je še kot dijak pel v vokalnem kvartetu The White Negroes (Beli črnci). Brecelj se izraža tudi z nadzorovano in nenadzorovano mimiko. Pri slednji so njegove muke in trpljenje več kot očitni. Kako ne, saj je pred dobrim desetletjem agitiral in protestiral za izpustitev koprskega župana iz pripora, ob praznovanju 20-letnice obstoja DPZN sta opravila skupinsko fotografiranje s pečenim prašičem, ki je tisto jutro še cvilil na dvorišču, se hvalila z zglednim sodelovanjem med institucijama, vse dokler ni leta 2011 koprska občina pričela krčiti sredstva na področju mladinske kulture. Simbolični performans, poimenovan kolenovanje, je rezultiral v eksodusu in Brecelj je moral zapustiti MKSCM Koper. A Marka ta nož v hrbet, zaboden s stani nekdanjega tovariša, ni vrgel s tira, saj se več kot zaveda, da bodo mnogi zadnji prvi in prvi zadnji, v slabem vidi tudi dobro. Prvi sadež nove resničnosti je pričujoče dobro oznanilo.
To se začne s pesmijo Nebitnica, ki pa ni tako nepomembna, kot pravi naslov. Psalm govori o minljivosti življenja in odhodu na drugi, neznani svet, k očetom in dedom, kjer ni ne luči ne teme, niti vročine niti mraza, kjer nihče ne čaka, kjer pojutrišnjem je mimo, zgodil pa se bo včeraj, kjer ljubezen ne pozna ne poraza ne sramu. Skladbo je za potrebe svojega filma Štetje v jeseni (Torej v Vršac), kjer se prvič spopada z vlogo režiserja, odpel ob grobu svojega kompanjona Ivana Volariča – Fea. Naslednja pesem je povezana s histerijo ob žalovanju za Feovim znancem, tovarišem Titom. V pričujočem recitalu, ki ga je Brecelj sredi osemdesetih izvajal s sekstetom Marjanov čudni zajec, tokrat v izvedbi izpusti refren »Svuda ljudi svuda zastave«. V mali epski pesnitvi Antonu in Pohorskemu bataljonu se pokloni spominu hrabrim borcem, ki so v hladni zimi v začetku leta 1943 doživeli kalvarijo tam med Pohorjem in Dravo. V skladbi Ujetniki sobote nam predstavi kratko obdobje dvoumja v bivši republiki, ko smo hkrati obhajali socialistične in svete praznike. V preostalih skladbah obdela tudi posvetne teme. V himni stranke Akacije, v devetdesetih jo je izvajal obalni ženski punk rock kolektiv Fregatura, si Brecelj prizadeva, da bi danes postal boljši jutri. V ta politični sklop sodi še pesem Na trdna tla, ki je tudi istoimenski naslov knjige, nastale pod vodstvom Rajka Muršiča, kjer ta obdela samonikla prizorišča nevladnega mladinskega polja v Sloveniji. V Pompoznici Brecelj pohlepnežem iz javnega in zasebnega sektorja, ki hlepijo po vstopu v sfero visoke politike, napove težak padec. Jezijo ga tudi nepremišljene gradnje megalomanskih športnih objektov, katerih namen je porast priljubljenosti županov v javnosti, kar si občine privoščijo na račun davkoplačevalcev, kot izpove v skladbi Vsi smo ponosni. Brecelj z izbranimi besedami sproža nove asociacije, in te sprožajo še novejše, prav zato so njegove zgodbe tako zanimive. Tako je tudi v pesnitvi, v kateri nastopa glavni junak maček Jimmy, ki je obupan zaradi pomanjkanja ženske družbe.
Nekam na sredino avdiovizualne stvaritve je umeščena bravura z naslovom Mezek prehiteva. Tomaž Mezek, član nekdanje skupine Bloodsuckers ter ljubitelj zvitkov in napitkov, je nekega pomladnega dne, ko španski bezeg diši, z dvokolesom, na katerega je bil naložen ojačevalec, med prehitevanjem doživel prometno nesrečo. Brecelj zgodbo izpove tako na ležeren kot vehementen način, vse odvisno od hitrosti prehitevanja glavnega junaka. In čeprav navrže le malo dejstev o nezgodi, si s ščepcem domišljije in opazovanjem njegove gestikulacije, ki meji na norost, lahko ustvarimo podobo celotne sage družine Mezek. Tudi zavoljo tega komada priporočam obisk katere od agitk, ki jih Marko izvaja v okviru evropske turneje.
Ko pa Marko v zadnji četrtini vzame v roke kitaro in se usede na ozko mehko mizo, je šale konec. S »peligranjem« v zadnjih štirih kompozicijah doseže stanje temačnega transa, zamolkle bolečine in nemira. Po vsebini in načinu igranja je ta sklop primerljiv s skladbama Biosi in Mila hvala, ki ju je z Javno dvajo odigral na kompilaciji najboljših zbranih del Moje krave molznice.
Marko od Cocktaila dalje, skozi različne zasedbe in formacije v katerih je deloval, nastavlja ogledalo sebi in družbenim morbidnostim. Samospevi spadajo med najbolj reprezentativni del tega opusa, saj lahko vsaj štiri skladbe: Nebitnica, Mezek prehiteva, Pompoznica ter Antonu in Pohorskemu bataljonu postavimo, če primerjamo lucidnost besedil, na piedestal tik pod legendarni prvenec. Malo je glasbenikov ali glasbenih skupin, najbolj znani so težkometalci Black Sabatth, ki jim je uspelo na prvem in zadnjem albumu, med katerima je poteklo več kot štiridesetih letih, obdržati kakovost. Marko Brecelj se je pridružil temu prestižnemu klubu. Prav zato je pomembno, da je Marko v dobri formi, kar pa sedaj ni več problem, saj ima kot svoboden človek, prej je bil, kakor sam pravi, štiriindvajset let v prostovoljnem ujetništvu, več časa za skladanje, pesnjenje, performiranje in vajo.