Glas »Upitja« je brez Fea manj glasen

Klub tolminskih študentov je aprila po trinajstih letih spet izdal kompilacijo, ki tokrat nosi naslov Upitje spod Migovca 2. Na dvojni zgoščenki, katere edina skupna točka je šestnajst glasbenih izvajalcev iz Zgornjega Posočja, je zbranih štiriindvajset avtorskih skladb.

Vrnimo se približno trinajst let nazaj, v čas nastajanja prve kompilacije Upitja spod Migovca, ko v Tolminu še ni bilo množičnih festivalov, a je bil ta kraj oziroma Kamp Pr' Johnsonu na soški rivieri eden najbolj priljubljenih vikend paket destinacij mladinskega turizma. In kot je v turističnih krajih v navadi, da se prej kot za domačine poskrbi za turiste, že takrat tolminska mladina ni imela prostora za druženje in kreativno ustvarjanje, predvsem ne v zimskih mesecih. No, imela ga je. Nedaleč od glavnega tolminskega križišča namreč leži majhen park, ki si ga je tolminska alternativna mladina prilastila v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja in ga po kitarskemu heroju Jimiju Hendrixu poimenovala Jimi Park. Različne generacije mladostnikov, ki so jih domačini zaradi kajenja bogokletne zeli imenovali kamilčarji, so se ne glede na vremenske razmere družile in ob spremljavi akustične kitare prepevale pesmi svojih glasbenih idolov. Ta glasbena kreativnost se je najbolj razbohotila v drugi polovici devetdesetih let, ko so iz tega ustvarjalnega humusa vzniknile avtorske skupine Medrje, Rodoljubac, Bled Bend in Tminski madrigalisti. Te skupine, ki so svojo glasbeno tematiko črpale iz domačih logov, niso bile pomembne zgolj za lokalno sceno. Na svoji drugi zgoščenki Terezijanske se, denimo, skupina Same babe ob zahvali Borutu Činču kot producentu plošče pokloni tudi omenjenim skupinam. Nič nenavadnega pa ni, da se v družbi klaviaturista skupine Buldožer najdejo tudi »tminski« bendi, saj sta domačin Ivan Volarič Feo kot sopotnik skupine ter Marko Brecelj kot njen vokalist in kasneje kantavtor navdih črpala tudi pri glasbenih skupinah Franka Zappe, »Ansambla Pinka Floyda« in drugih »freakov flower-power« generacije, ki so na tej mikro lokaciji pustili neizbrisljivo sled.

A vse se enkrat konča. Jimi Park je na prelomu tisočletja kot letni vrt pripadel novonastalemu gostinskemu lokalu in tolminska mladina je ostala brez prostora za druženje, občinske strukture pa takrat še niso imele posluha za to, da bi ji dodelile mladinski center. Iz tega revolta je v organizaciji Kluba tolminskih študentov nastala kompilacija desetih skupin, ki so prispevale petnajst avtorskih skladb. Torej je izid drugega svežnja po trinajstih letih logično nadaljevanje prvotne zgodbe. Razlika je le v tem, da ima danes tolminska mladina na voljo moderen mladinski center, čeprav je zadnje čase premalo kreativno izkoriščen.

Na dvojni kompilaciji Upitje spod Migovca 2, dolgi dobro uro in pol, najdemo skupine, ki so bile zastopane že na prvi izdaji. Tako je tudi na drugi ediciji prisotna ena najstarejših delujočih rock skupin v Posočju, skupina Rodoljubac. Sledi ji malo mlajša progresivna jazz rock zasedba Feedback, ki velja za zastavonošo kakovostne glasbe posoške regije. Na zgoščenki najdemo še doom metalce Mothermoud, ki so nekoč delovali pod imenom Expulsion. Seznam ponavljavcev zaključujeta progresivni one man band Mydas ter samosvoj vokalno instrumentalni fantovski kvintet Tminski madrigalisti. Svojo prisotnost na zgoščenki so potrdile tudi skupine, ki so bodisi že izdale nosilec zvoka ali pa so s svojim delovanjem že opozorile nase. Med njimi najdemo blues rockerje Taverna Blues Band, ki so varovanci hrvaške neodvisne založbe Slušaj najglasnije, pa thrash metalce Devil's Bridge, raperja Iario, čigar ploščo Še en dan ku usi je glasbeni kritik Igor Vidmar uvrstil med slovenske glasbene presežke leta 2010, ter tudi sferične black metalce Urborg in hudomušni ljudski duet Bakalina. Na kompilaciji se je razen tega našel prostor za nekatere mlade in manj znane lokalne skupine, katerih glasba se giblje med popom, rockom, glamom in punkom. Kot zanimivost lahko omenim, da je slednja glasbena zvrst kot historični glasbeni val Tolmin zaobšla. Svoj domicil je prej našla v delavskih naseljih bližnje Idrije, Deskel in Jesenic. Kakor na prvi izdaji, se je tudi na tej kompilaciji oblikovala fronta bendov, ki jo zastopajo Iaria, folk duo Jerry & Spacegoat, Tminski madrigalisti, rock'n'roll zasedba Mc Rocco & The Pikzigmars, Bakalina in Taverna Blues Band, ki se v svojih skladbah v slovenskem jeziku ali v tolminskem narečju ukvarjajo z motivikami Tolmina, kontrabanta, tolminskih beznic, Soče, tolminskega punta ter drugimi temami, povezanimi z lokalnim prostorom in problematiko. Treba je pohvaliti zastopanost ženske kvote. Medtem ko so v drugi ediciji prisotne štiri glasbenice, vsaka v svoji skupini, je bila namreč prva kompilacija v celoti v domeni moških.

Ime Upitje spod Migovca se nanaša na omenjeni revolt izpred trinajstih let in goro Tolminski Migovec, sedaj znano po najdaljšem jamskem sistemu v Sloveniji, takrat pa eno od inspiracij nekdanje najstniške skupine The Štrudls. V tej skupini sta med drugim delovala dvojčka Kutin, ki sta nato ustanovila impro zasedbo Salamandra Salamandra, kasneje pa sta naredila zavidljivo glasbeno kariero, Jani kot frontmen med koncertnimi organizatorji zelo iskanega dua Bakalina in Samo kot mladinski glasbeni pedagog, član mnogih glasbenih zasedb pa tudi izvrsten solist eksotičnih inštrumentov, kot sta hurdy gurdy in etiopsko brenkalo begana. In če se je na prvi kompilaciji čutila odsotnost takrat pri lokalni publiki priljubljene skupine Medrje, tokrat bode v oči glasbena praznina, katero bi morala zapolniti skupina Salamandra Salamandra, kar bi temu glasbenemu prepletu dalo dodatno širino in večjo vrednost, posebej če bi bila vanj uvrščena katera od kompozicij s pri Čadrg Records izdane plošče Kava, čaj, kakav, na kateri s poezijo, brundanjem in kričanjem briljira pokojni umetnik Ivan Volarič Feo. To omenjam zato, ker je Klub tolminskih študentov izid drugega natisa najavljal s sloganom »Glas Upitja je kultura posoške doline!«. Malo je namreč umetnikov, ki bi dali Posočju tako pristen kulturni pečat, kot ga je pustil mojster vpitja Feo Volarič. Zato menim, da bi moral Klub tolminskih študentov kot producent albuma ne le objaviti razpis, temveč tudi aktivno sodelovati v procesu in spodbujati skupine k prijavi, saj bi bil tako končni rezultat glasbeno nedvomno še pestrejši.

Kljub temu ima kompilacija velik pomen; z njeno pomočjo se bodo zastopane skupine lahko promovirale na odrih mladinskih centrov, na radijskih postajah in v drugih glasbenih medijih. Klub tolminskih študentov je trenutno že v fazi organiziranja promocijskih koncertov izven Tolmina. Za nosilcem zvoka bo ostal arhiv in spomin ter prerez nekega glasbenega ustvarjanja trinajstletnega obdobja Zgornjega Posočja. In če sem omenil, da tolminski center MinK bolj kot ne samuje, se je na koncertu ob uradni predstavitvi vendarle zbralo ogromno mlade publike, kar daje upanje, ki umira predzadnje, da bo mladinski center zaživel kreativno, kot je nekoč živel Jimi Park.