12.10.2014
In kaj po tem?
Čas je za nov, štirinajsti Klubski maraton. Šesterica letošnjih izbrancev že kroži po slovenskem klubovju. V slabih dveh mesecih se bodo oglasili na izbranih dvaindvajsetih prizoriščih s tradicionalnim finišem 7. novembra v Ljubljani v Menzi pri koritu. Ob tem je seveda izšla kompilacija, na kateri je vsak izvajalec zastopan z dvema skladbama.

Različni izvajalci
Klubski maraton 14
ZARŠ
2014
Leto je naokrog in z novo jesenjo je nastopil čas za nov, štirinajsti Klubski maraton. Šesterica letošnjih izbrancev že kroži po slovenskem klubovju. V slabih dveh mesecih se bodo oglasili na izbranih dvaindvajsetih prizoriščih s tradicionalnim finišem 7. novembra v Ljubljani v Menzi pri koritu. Ob tem je seveda izšla kompilacija, na kateri je vsak izvajalec zastopan z dvema skladbama. Če ima zbirka posnetkov v času maratona informativno-propagando vrednost, bo z njegovim iztekom postala dokument, ki bo dobrodošel za bodoče analize, kaj je iz/od izbrancev na/ostalo.
Klubski maraton je odskočna deska za neuveljavljena, mlada, perspektivna in ambiciozna imena po kriterijih glasbene redakcije Radia Študent, ki na medijski domačiji predstavlja in zastopa alternativo. Izbrancem ne nudi le medijske afirmacije, ampak omogoča nabiranje prepotrebne koncertne kilometrine, spoznanj in izkušenj o naši glasbeno-klubski realnosti. Nikakor pa ni garant za širšo uveljavitev. Pravzaprav je (šele) prvi korak v smeri dostopa in prodiranja do poslušalstva po deželi. Vse nadaljnje zgode in nezgode so ob številnih stranskih in drugih zunanjih dejavnikih odvisne predvsem od vsakega akterja posebej – od njegove vztrajnosti, iznajdljivosti, privrženosti, ustvarjalnosti, podjetnosti in tudi sreče.
In kaj nam prinaša letošnji maraton? Med šesterico stilsko zelo različnih izvajalcev sta zasedbi Your Gay Thoughts in Koala Voice v tekočem letu že opozorili nase. Prvi, avdio-vizualni kolektiv, sta ob udomačenosti na ljubljanski art sceni že okusila zagrebški festival InMusic in dunajski Waves. S samooklicanim post popom in s pomočjo elektropomagal plete niti med klubsko atmosfero in galerijsko umetelnostjo. Mladi zasavski vokalno-instrumentalni kvartet pa je privlekel pozornost z zmago v letošnji dijaški Špil ligi, ki ga je katapultirala med domače indie upe. Med domačim techno življem ima svoj renome logaški Skeletonium oziroma Simon Gregorič. Če so Your Gay Thoughts produkt ljubljanske art-hipster scene, potem bi za Akami, ki ga pooseblja Novogoričan Domen Slovinič, lahko povlekli, da s Klubskim maratonom prestopa iz literarnega v glasbeni krog, iz katerega je zbobnal svojo živo spremljevalno zasedbo. Podobno kot hipnagogični trubadur 12, ki mimogrede s samoniklo nevsakdanjostjo najbolj izstopa med izbranimi, je pred izzivom, da se izvleče iz svoje ustvarjalne kamre v glasbeni svet, kamor stopajo iz garaže tudi dolenjski trdodratarji HillbillyWithAChainsaw.
Pestrost glasbenih pristopov adutov povzroča nemalo težav za celovito oceno kompilacije, ki je v prvi vrsti informativne narave. Po dve skladbi na izvajalca nista dovolj, da bi se lahko dovolj poglobili v vsakega izmed njih, a vseeno skoraj vseh šest izbrancev na izdaji deluje nedorečeno in povprečno. K temu dolije svoje še dokaj tanka, hladna in šibka produkcija. Najkrajšo so povlekle predvsem žive instrumentalne zasedbe, ki so dobile posnetke na ravni demov, kar še posebej izstopi na plano pri Koali Voice. Kompilacija kot celota pusti odprta vprašanja, odgovore nanje pa bomo morda dobili na živih nastopih. Eno takšnih je: koga sploh ti izvajalci nagovarjajo? Zatekanje k angleščini se vedno bolj zdi samozadostno in je tudi poglavitni razlog za to, da t. i. alternativa ne more seči v širši glasbeni prostor. Ne gre samo za uredniške in kvazinacionalne abotnosti, da je slovenska glasba samo tista, ki se poje v slovenščini. Krik Pankrtov »n’č se ne premakne« je pač urok status quo stanja na naši glasbeni sceni. V spremnem besedilu h kompilaciji zapišejo, da »se tudi danes zdi, da v delovanju sredinske glasbene scene domuje neka unikatno lokalna kulturna brezčasnost, ki dnevno bije pozicijski boj s tem, čemur bi lahko za silo rekli slovenska glasbena scena na margini«; a le ne gre pozabiti, da so Pankrti in še kdo svoj čas prav na podlagi maternega jezika prestopili rubikon, z margine v sredino in vsaj za hip zatresli slonokoščeni stolp slovenske popularne glasbe. Nadaljujmo z vprašanji: ali so ti izvajalci sami sebi namen, ali so odraz brezosebnega in brezdušnega sveta, ki nas obkroža in ne nudi ne perspektiv ne luči na koncu tunela? Je zato toliko melanholije na njej? Vendar za vsem le stoji zanimiv namig, da skupek skupin nezavedno briše programske delitve na kitarske in elektronske izvajalce, kar je za samo muziko več kot dobrodošlo.
Klubski maraton je v desetletju in pol obstoja že napisal zajetno zgodbo. V njej mrgoli zakonitosti, ki kar smrdijo po zapuščini in usodi Novega rocka. Temu se je rado očitalo, da ni izbral in predstavil najboljših imen, kar pa v osnovi niti ni bil njegov namen. Tudi Klubski maraton predstavlja v prvi vrsti najobetavnejše! Če se izbranec po izteku maratona vrne v svojo sobo ali garažo in v samozadostnosti izgine s koncertnega prizorišča, je (bila) njegova uvrstitev med maratonce zgrešena poteza. Če bend ali izvajalec nadaljuje z javnim ustvarjanjem, snemanjem in objavljanjem glasbe, rednim nastopanjem tako doma kot na tujem, kroženjem po koncertnem prizorišču, nastopanjem in sodelovanjem z drugimi, potem je poslanstvo Klubskega maratona doseženo. Od tu naprej pa nastane križ. Status quo razpršene in z nesmiselnimi dogmami in lobiji deljene glasbene scene na mainstream/e in alternativo/e onemogoča prepotrebni pretok. Med ločenimi in vzporednimi svetovi je le redko dialog, kar marsikaterega izvajalca sili v ustvarjalne kompromise. In dokler na naši glasbeni sceni ne bo večje pretočnosti, konsolidacije, medsebojnega spoštovanja, enakih možnosti in nujne transgeneracijske progresije razmišljanja, da glasbeniki, ki ustvarjajo, nastopajo in igrajo deset in več let, niso več mlado, obetavno ime, od aktualnih mladih in novih imen ne moremo pričakovati, da bodo premaknili meje. Še bolj nesmiselno pa je krivdo za stanje duha naprtiti Klubskemu maratonu.