Instrumentalizacija zvoka

Slaviša Stevanović aka Evano je zagotovo eden vidnejših, bolj prepoznavnih in nadvse izvirnih domačih skladateljev, izvajalcev, producentov in didžejev elektronske glasbe. Slovenski glasbeni umetnik, ki živi v Berlinu, je že nekaj let ambasador elektronskega izraza, ki je še kako prisoten v tujini in doma. Njegova mini albuma N Sequence in Self Sufficient Patterns, ki sta pred leti izšla za domačo založbo Phi, sta popolnoma upravičila renome in status, ki ga Evano že več kot desetletje neutrudno gradi na novodobni slovenski elektronski glasbeni sceni. Ne gre za le prvovrstnega sukača minimalistično in ambientalno obarvanih plesnih techno ritmov, ki ga poznamo iz prenekaterih klubskih nastopov, temveč tudi za pronicljivega skladatelja, v čigar godbi je miselna struktura vselej predpogoj njene univerzalne sporočilnosti. V tem oziru in duhu se Evano predstavlja tudi na svojem zadnjem studijskem albumu Instramentals (rm1x rmx vol​. ​1).  Album se že ob prvem poslušanju postavlja v pozicijo refleksije zunaj zemeljskega in telesnega, kot da bi bili priče nekakšnemu voajerskemu visokotehnološkemu efektu iz nam bližnje in daljne vesoljske orbite. Evano pretkano nanaša zvočne sekvence in dele kompozicije, ki dajejo aranžerskemu minimalističnemu okostju skoraj futuristično nadrealno vzdušje. Takšen občutek še poglabljajo (s)miselno uporabljeni in zmerno dozirani kultni citati, misli iz znamenite avdiofilske zbirke The Noise Arch Archive.

Album se že ob prvem poslušanju postavlja v pozicijo refleksije zunaj zemeljskega in telesnega, kot da bi bili priče nekakšnemu voajerskemu visokotehnološkemu efektu iz nam bližnje in daljne vesoljske orbite. Evano pretkano nanaša zvočne sekvence in dele kompozicije, ki dajejo aranžerskemu minimalističnemu okostju skoraj futuristično nadrealno vzdušje. Takšen občutek še poglabljajo (s)miselno uporabljeni in zmerno dozirani kultni citati, misli iz znamenite avdiofilske zbirke The Noise Arch Archive. Ravno ti – med drugim »We shall destroy your civilisation« – nas opozarjajo, da v svojem narcisoidno egoističnem zavedanju lastne pomembnosti na tem planetu, gledano iz vesolja, nismo ravno sami kovači svoje sreče. Uvodni skladbi Double Trust And Faith in I Got Images sta spodbujevalni, da bi nas že v nadaljevanju z We Are Here in Pad Of Hope predramil nevrotični kontrast med ostro zarezanim, nalomljenim ritmom in noirovsko ambientaliko mrakobnih basovskih linij in zamaknjenih sintetiziranih frekvenc. Najbolj tuzemsko se sliši skladba Ticola Emperica, ki prinaša prav posebno osvetlitev pričujočega Evanovega glasbenega dela. Intonirana s posebnim čutom za nekonvencionalno lounge estetiko in kontra-basovsko aranžirana, skladba deluje kot jazzovska miniatura z elektronskim pečatom. Tudi zaključna skladba Micro Macro je na tej sledi bolj osvežilnih in optimističnih not, ki jih morda najbolj nazorno odreja ponavljajoča se zvočna fraza z odmevajočim bližnjim in daljnim slišnim rekurzom. Kot pozdrav v slovo ljubečega objekta, ki se vse bolj odmika iz našega vidnega zornega kota. Evano tukaj poseže za nenavadnimi, a sila učinkovitimi, ostrimi rezi, ki zadnji skladbi in albumu naredijo bridki konec. V upanju, da naslednje slovo doživimo z njegovim naslednjim studijskim nadaljevanjem instrumentalov.