Iskanje lastne volje

The Canyon Observer je, vsaj kar zadeva javno prisotnost, precej mlada skupina. Nase je začela opozarjati konec tega poletja, dodobra pa se je zagnala jeseni, ko je pri založbi Kapa Records izdala prvi EP z naslovom Chapter I: The Current Of Her Ocean Brings Me To My Knees ter odšla na krajšo balkansko turnejo s prekmursko zasedbo Y. V svojem ustvarjanju se umešča nekako v sfere postrocka in postmetala, kar postane jasno že v prvi minuti poslušanja. Seveda glasbe ni treba vedno ukalupljati, razen seveda v primerih, ko je sledenje nekemu žanru dobro zabeleženo v sami glasbi. In to vsekakor je pri The Canyon Observer.

Tako imenovani postmetal in postrock, predvsem slednji, sta že nekaj let precej iztrošena žanra, zato se poraja vprašanje, kaj lahko brez radikalnega predrugačenja sploh še ponudita. Kot vedno v takih primerih izstopajo skupine, ki znajo h kanonu prinesti dovolj svojega ali pa ga vsaj energično in prepričljivo izvesti. Žal se to skupini The Canyon Observer le deloma posreči.

Prva skladba, The Scent Of Her Divinity, se začne s precej generičnim brenkanjem z delayem okitenih kitar, ki servira blede molovske fraze. Kmalu pa se oglasijo težji rifi, ki še posebej v tej skladbi jasno kažejo na Isis kot enega glavnih vplivov. Vendar vse to ostaja nekako na površini, ne dobimo zares vtisa, da so ti vplivi prežvečeni in pretvorjeni v nekaj izvirnega. Morda prav od tod izvirata nedorečenost in negotovost v igranju članov zasedbe, še posebej pri bobnih. Sam sicer glasbi ne maram predpisovati ali ji očitati, da ji manjka nekaj, česar njeni snovalci sploh niso imeli v mislih, toda v žanru, ki mu The Canyon Observer očitno želi pripadati, določeno dojemanje groova in občutene kolektivne igre vendarle velja za »vrednoto«. Kar se tega tiče, skupina zveni precej nepovezano, kar gre morda pripisati načinu snemanja, pomanjkanju organske uigranosti ali čemu tretjemu. Vsekakor posnetki ne premorejo ravno dosti energije in zanosa živega igranja. To pa se neposredno navezuje na še eno od poglavitnih »vrednot« tovrstnih dramatičnih, iz rocka in metala izhajajočih godb, to je »raztur« – šus, eksplozivnost, power, kakorkoli že to poimenujemo. Tega je na plošči odločno premalo (z izjemo zaključne My Will, a o tem kasneje), kar je precej zaskrbljujoče, saj brez tega ne ostane kaj dosti več kot anemično postrockovsko brodenje. Ne pravim, da bi se skupina morala podati v kinematski patos. Zmoti predvsem mlačnost izvedbe neke izraznosti, ki je drugače pogosto preobremenjena z označevalci emotivnosti, globine in katarze. Morda je ravno zaradi iztrošenosti in praznosti tovrstnih konvencionalnih označevalcev posledično takšna tudi glasba. Seveda pa se da tudi taka občutja kreativno izkoristiti in pretopiti. Dober primer je, denimo, zadnja plošča kultne zasedbe Godspeed You! Black Emperor, Yanqui U.X.O., kjer je brezobličnost elegičnih nizov akordov nekakšen izraz kolektivne iztrošenosti in obupa, s tem da v njej še vedno tlita ogenj in kljubovalna vztrajnost skupinske empatije.

Problem, ki ga zaznam pri The Canyon Observer, je delikaten in po mojem pesti veliko skupin na alternativni glasbeni sceni, da o ostalih scenah niti ne govorim. In to je, da glasbeno-zvočna plat zgodbe pogosto deluje preprosto preleno. Pri poslušanju plošče se nisem mogel izogniti spraševanju, čemu taka mlahavost, čemu nedomiselnost kitarskih rifov in plašnost bobnanja. The Canyon Observer vendarle zveni kot bend s potencialom in zanimivimi estetskimi nastavki, zato lahko brez pokroviteljstva rečem, da zmore več. To dokazuje zaključna skladba My Will, ki je po mojem mnenju ne samo najboljša skladba EP-ja, temveč edina, h kateri sem se znova in znova vračal. V njej glasbeniki svoj izraz oklestijo in hkrati ojačijo ter se obesijo na en sam motiv, ki ga s hipnotično repeticijo sedem minut žgejo in razvijajo. Tudi sam glas se tokrat pojavlja brez besedil in se zgolj prepušča ekspresivnemu kričanju in daje s tem skupaj z instrumentalnimi deli glasbi potreben energični naboj. Šele v tej skladbi se tako približajo katarzičnim potencialom, ki so v tej glasbi venomer nakazani. Ob poslušanju sem si zaželel, da bi tovrstno intenzivnost vzdrževali pol ure ali še dlje, in prepričan sem, da bi na ta način pridobili marsikaterega vernika.

Plošča Chapter One: The Current Of Her Ocean Brings Me To My Knees tako vzbuja precej mešane občutke. Med drugim predvsem radovednost glede nadaljnjega razvoja, saj zaenkrat ta samostojna izdaja še ne ponuja najboljšega. Upajmo, da se bo skupini posrečilo izviti iz manj zanimivih klišejev tega glasbenega miljeja in najti iskro, ki je zmožna ustvariti presežek. Škoda bi bilo, da ne bi vsaj na nekaterih segmentih odločneje pritisnila na plin.