Ujeti trenutek

Istrsko-kraški Meduzalem se je po dobrih štirih letih spet oglasil z novo, koncertno ploščo, posneto v živo lani poleti na plaži Študent v Ankaranu. »Brez planov, brez okvirov, brez nasnemavanj, brez editinga.« SEACOCK SEANCE je dokument trenutka, ko so se bas kitarist Matjaž Karlovčec, bobnar Blaž Kocina in kitarist Rok Soczka Madac po dveh letih mirovanja spet spravili skupaj, stopili na oder in brez vaj vžgali. Niso se vrnili s starimi komadi, niso jih preigravali na novo, spontano in intuitivno so se spustili v hic et nunc avanturo, v čisto navaden jam, ki ga je njihov prijatelj na srečo posnel. S tem koncertom je skupina Meduzalem spet oživela in začela delati. Vendar letošnja objava posnetka ne oznanja toliko vrnitve, kot simbolizira konec ene dobe zasedbe in začetek nove, saj bas kitarist Matjaž nadaljuje pot s solističnim projektom Bregove dere, Blaž in Rok pa bosta kreirala Meduzalem v smeri novega, drugega življenja. SEACOCK SÉANCE je torej plošča, ki je ne moremo jemati kot informacijo, kaj bend počne in ustvarja danes, ampak kot dokument lanskega trenutka na najbolj alternativni plaži v Istri, kjer je tlesknila impro-jam iskra tovarišije. Zanašajoč se na sinergijo in notranjo dinamiko, se trojka ravna po postulatih progresivnega hibrida metala in rocka, v katerega pa vpleta dub sekvence, tribalne ritme, psihedelične odvode in se spušča v sfere eksperimenta in raziskovanja zvočnih kulis, ki na SEACOCK SEANCE dobijo svobodnejšo in odprtejšo formo.

Kdor sledi (z)godbi Meduzalema in/ali pozna prvenec The Art Of Suspended Judgement, bo v posnetem koncertnem aktu prepoznal avtorefleksijo ekipe, ki je odigrala in posnela omenjeni prvenec. Zanašajoč se na sinergijo in notranjo dinamiko, se trojka ravna po postulatih progresivnega hibrida metala in rocka, v katerega pa vpleta dub sekvence, tribalne ritme, psihedelične odvode in se spušča v sfere eksperimenta in raziskovanja zvočnih kulis, ki na SEACOCK SEANCE dobijo svobodnejšo in odprtejšo formo. Princip jamanja odmakne bend od natančnosti in strnjenosti, ki odlikuje prvenec, in seže v medprostor iskanja in otipavanja. Nezanemarljivo je, da gre za posnetek benda, ki je spet nastopil po dveh letih pavze, in čeprav skozi občutljivo sinergijo ves čas tli notranja dinamika trojke, ima kitarist vodilno vlogo, je spodbujevalec in krmar zanosa, ritem sekcija pa stoji ob njem kot trdna opora pri vseh njegovih odklopih in eskapadah. Zvesto mu sledi in si, kar je škoda, ne dovoli presežkov, s katerimi bi zapapricira zgneteno zmes, dala izletu v neznano dražljivost in nepredvidljivost. Celotni posnetek v enem kosu pusti kar nekaj momentov neizkoriščenih in nedorečenih, da obvisijo v zraku kot zametek nečesa novega.

Ne gre za prelomno plato ali za izdajo, na katero bi morali biti posebej pozorni. Poznavanje ozadja nastanka plošče »brez načrtov, okvirov, nasnemavanj in popravkov« pa tej vseeno daje globlji pomen, ki je izrazito simboličen tako za bend kot za sledilce in prijatelje. Z njim ni ujet le ad hoc koncertni trenutek, ampak je zapečatena skupna ustvarjalna pot.