Jamračev nikoli nisem prenašala

Najprej opaziš njen rahlo zamolkel, a prijetno topel alt, v katerega se je prikradla skoraj neopazno drugačna izgovorjava zóbnikov (t, d), ki jih je v petnajstih letih zmehčala dunajska govorica. Izda jo šele tišina, ki sledi iskanju ustreznega slovenskega izraza, skritega nekje pod površjem vsakdanje ter samoumevne rabe nemščine. In še preden te lahko odnese v udoben ali celo predvidljiv tok pogovora (pa čeprav s pomočjo malce čudaške kombinacije low in high techa), te preseneti z odločno družbenokritično držo in besedno ostrino, ki brezkompromisno zareže v srž nepravičnosti takrat, ko najmanj pričakuješ. Šele preko dinamike odklonov od osrednjega toka ali, kot pravi Maja Osojnik, z ustvarjanjem napetosti in sprostitve prideš do glasbe. Če imaš srečo, te pripelje do takšne, ki se posluša kot aranžmajsko kompleksen, narativno bohoten in dovršen glasbeni roman, v katerem se prepleta nešteto zgodb, monologov, dialogov, kakofonij glasov, orkestriran nered, tesnoba in mehkoba, v katerem te pretrese zdaj surovost, zdaj nežnost pripovedovalke. Takšne, ki arhitekturo zvoka vsakega novega glasbenega poglavja skrbno gradi ali razgrajuje s pomočjo jazza, klasike, elektronike, rocka, punka, noisa, improvizatorskih muzik, z načrtovano ali povsem spontano skupno igro in komponiranjem ter nenazadnje tudi z močjo vokala zavidljivih interpretativnih in tehničnih razsežnosti. Takšne torej, kot je Majina.

Glasbena kameleonka, ki okretno in s pretanjenim občutkom za zgodbe, njihove glasove in dramaturgijo preskakuje žanrske planke, se po odmevnih mednarodnih turnejah in uspešnem gostovanju na uveljavljenih slovenskih festivalih (Ljubljana Jazz festival 2007, Druga godba 2010) že čez dva tedna z zasedbo broken.heart.collector vrača na Sajeto, jeseni pa v Kino Šiška ter mariborsko Kiblo (s projektom Rdeča raketa). O sebi, svojih muzikah in številnih projektih vam, predno stopi na oder idiličnega Sotočja, takole pripoveduje še sama.

Tvoja glasbena zgodba se je začela s kljunasto flavto, ki marsikateremu osnovnošolcu predstavlja iniciacijo v svet glasbe in prvi stik z instrumentom, vendar se ji na dolgi rok zaveže zelo malo ljudi. Kljunasta flavta velja za pastorko prečne flavte, je v tehničnem smislu bolj omejena in se večini šolarjev preprosto ne zdi kul. Ti se verjetno ne boš strinjala, kajne? Te je k študiju tega instrumenta spodbodla ravno ta njegova pregovorna preprostost oziroma neraziskani potenciali, ki jih v sebi skriva tako preprost, »ljudski« instrument?

Požvižgam se na to, kaj si ljudje mislijo o kljunasti flavti. Nisem ravno borka za pravice kljunaste flavte, veseli pa me, če lahko s svojim delom dam instrumentu novo veljavo, bolj aktualno podobo. Na barikade grem raje za resnično pomembne življenjske stvari, kot so pravice ljudi, ki se jih nečloveško muči, maltretira, ignorira na podlagi manipulacij politikov, medijev ali neumnih predsodkov.

Ko sem bila mlada, kljunasta flavta med mojimi vrstniki prav gotovo ni bila kul. Tega zavračanja že kot otrok nisem razumela. Zame je bila lastna izkušnja vedno najpomembnejša. Velika mera radovednosti me je gnala k preizkušanju, doživljanju stvari, in v roke sem pač dobila kljunasto flavto. Drži, da je kljunasta flavta relativno preprosto zgrajena in dinamično relativno omejena, zato pa zahteva veliko mero samokontrole pri dihu in prefinjeno prstno tehniko, s katero lahko ustvarjaš iluzijo dinamike. Glede na to, da sem nemirna oseba, je bilo učenje tega instrumenta dobra šola zame. S kljunasto flavto sem že kot otrok spoznala tudi neverjetno bogato glasbeno literaturo srednjega veka, renesanse in baroka ter se preizkusila v komorni igri. Na tem sem kasneje gradila svojo družbeno, glasbeno osebnost (nasmešek). Verjamem, da skozi prosto improvizacijo, skozi lastno iskanje novih tehnik igre, novih zvokov in šumov, ki se skrivajo v vsakem instrumentu, šele resnično spoznaš svoj instrument. Tako še vedno odkrivam nove stvari, se učim, in upam, da bo tako tudi ostalo.

Študij kljunaste flavte te je že v najstniških letih pripeljal na Dunaj, kjer vse od takrat živiš in ustvarjaš. V spremni besedi h knjigi in zgoščenki Črne vode si napravila nekakšen rezime tvojega Dunaja, iz katerega veje neka zdrava ambivalentnost. V nekatera mesta se, tako kot v moškega, enostavno zaljubiš, in navadno šele ko nekaj časa živiš skupaj z njim, začneš opažati stvari, ki te motijo. Kakšen je torej odnos Maje do Dunaja? Kako ga čutiš danes, kako si ga udomačila, kako je postal tvoj? Kakšne ustvarjalne možnosti ti ponuja?

Dunaj je postal moj dom. Vedno, ko se vračam s koncertov, ko čakam na avtobus ali tramvaj, stojim na cesti in si mislim, doma sem, kako lepo! Prva leta namreč nisem vedela, kam spadam. Na Dunaju sem bila še vedno tujka, v Sloveniji sem postajala tujka, kar ni bil prijeten občutek. Danes sem seveda na Slovenijo še vedno zelo navezana, tako zaradi družine kot zaradi glasbenih stikov, ki sem jih navezala po selitvi.

Ta primerjava z moškim je vsekakor zanimiva, ne vem pa, če v mojem primeru drži. Tudi sama sem se spraševala, v kaj se zaljubiš. Morda v lastno predstavo tistega, kar želiš videti? Vsako mesto, ki ga za kratek čas obiščeš kot turist, ti ponudi zgolj površinsko sliko, iluzijo. Tak je bil moj prvi obisk Dunaja. Ni me preveč fasciniral. Spomnim se, da sem takrat rekla, da tu ne bi živela. Leto kasneje sem na Dunaju že opravljala sprejemne izpite (smeh). Šele ko nekaj časa živiš v mestu, začneš spoznavati njegov utrip, mentaliteto ljudi, ki tam živijo. Kako dobro se počutiš v mestu, je odvisno od tega, v katerih krogih se giblješ, kakšne ljudi spoznavaš in, nenazadnje, kaj sam prispevaš h kolektivnemu občutku. Zadnjič sem prebrala en stavek: Stop complaining and start a revolution! Na neki način je to moj moto. Če ti kaj ni všeč, poskusi nekaj spremeniti ali pojdi. Jamračev nikoli nisem prenašala.

Na Dunaju je veliko zanimivih umetniških in glasbenih scen. V vseh teh letih sem spoznala veliko odličnih glasbenikov, s katerimi še danes sodelujem. Veseli me, da se mi je v tem dvomilijonskem mestu uspelo uveljaviti do take mere, da lahko delam, kar me zanima, kar si želim delati, da si lahko izbiram projekte, da sem lahko to, kar sem; tudi moteča in kritična, kadar je potrebno (smeh). Poleg tega sem razvajena, saj ves čas delam z dobrimi glasbeniki.

Pomembno se mi zdi, da v mestu ne zaspiš. Dunaj je namreč lahko zelo udoben, v njem se da dobro spati. Sicer pa zaradi svojega dela tudi veliko potujem. Na ta način vidiš stvari z druge perspektive, poleg tega v stiku z novimi ljudmi, mesti, kulturami, glasbeniki dobivaš nove ideje za svoje delo. Na Dunaju me motijo iste stvari, ki bi me motile kjerkoli drugje v Evropi – pomanjkanje empatije, civilnega poguma v družbi. To doživljam tako na Dunaju kot v Kranju in drugod po svetu.

Si glasbenica, v kateri brbota množica na videz nezdružljivih stilov in glasbenih izrazov – od jazza, noisa in rocka do stare glasbe. Kako si odkrivala in odkrivaš to večizraznost v sebi, kako jo pretvarjaš v otipljivo oziroma slušno obliko, kako ta proces navadno izgleda? Je takšna stilska eklektičnost, širina in kompleksnost tudi za avstrijske oziroma dunajske razmere tako nenavadna, kot je v Sloveniji?

Sem nemiren in raziskovalen duh, ni me strah novih izzivov. Seveda je vedno prisoten nekakšen strah pred neznanim, ko nisem prepričana, če bom zmožna izpeljati projekte, ki sem si jih zadala, vendar poigravanje z novimi svetovi in radovednost potem vedno prevladata. Vedno me zanima na stvari pogledati iz različnih zornih kotov, razvijati določen objektivizem. Gre za raziskovanje glasbene retorike. Sebe vidim v vlogi pripovedovalke, igralke, menjam različne vloge, po drugi strani pa si to razlagam tudi s kuhanjem. Veliko jedi je sestavljenih iz istih živil, vprašanje pa je, kako jih začiniš, na kakšen način jih kombiniraš. Tako je tudi z glasbo. Na začetku je težko, ker se moraš naučiti raznih tehnik, jezika, ko pa prideš do določene stopnje, vidiš, da gre za iste sestavine, isti material, ki ga na različne načine raziskuješ in obdeluješ. Tudi na Dunaju sem na neki način nenavadna (smeh), tako da mi je včasih težko povedati, kaj natančno pravzaprav počnem.

Zanima me tudi skupinsko raziskovanje te glasbene retorike, zato sem našla ljudi, ki so pripravljeni z mano raziskati določen glasbeni prostor. Na ta način sem spoznala zelo zanimive glasbenike in posledično je nastalo tudi veliko projektov. Z ansamblom Mikado delam staro glasbo, z Low Frequency Orchestra, Subshrubs, frufru in Rdečo raketo izvajamo improvizacijske koncepte – deloma proste improvizacije, deloma pa kolektivno ustvarjamo nove kompozicije. S temi projekti se gibljem v eksperimentalnem območju. Imam tudi svojo skupino, Maja Osojnik Band, v kateri kombiniramo različne vplive različnih glasbenih stilov. Sama pišem tekste in komponiram, vmes se najde tudi kakšna slovenska ljudska pesem ali slovenski pesniki, kot so Ježek, Strniša, Kosovel. Sodelujem tudi v skupini broken.heart.collector, kjer tudi pišem lastne tekste. V mojem bandu so kompozicije vnaprej pripravljene, pri slednji pa pridemo na vaje vsak s svojimi glasbenimi idejami in skupaj komponiramo. Pred kratkim sem začela z novim projektom – Watchen Institut – inštitut za klofute (smeh), WILD (Wake Initiated Lucid Dream), kjer smo se ukvarjali z alfa valovi, dream machines in to poskušali spraviti v enourno akustično, fizično glasbeno instalacijo. Sicer pa ravnokar pišem glasbo za nov gledališki projekt, ki se imenuje Reise (Potovanje). V njem bo trideset migrantov, amaterskih igralcev, nastopilo na odru in pripovedovalo lastne zgodbe.

Kako se lotevaš komponiranja, izbiranja instrumentalnih, vokalnih podlag in aranžmajev, uglasbitve zgodb? Verjetno so načini in poti do končnih izdelkov precej drugačni v Maja Osojnik bandu kot, denimo, v skupini broken.heart.collector ali v eksperimentalnem elektronskem noise duetu Rdeča raketa.

Zame je glasba vse – od harmonije, sosledja harmonije, do kombinacije tonov, ki pripeljejo do melodije, hrupa, šumov, zvokov. Na neki način sledim Johnu Cageu: odpreš okno in poslušaš življenje na cesti. Vsak zvočni gib lahko pripelje do neke tenzije, do sprostitve. To je že začetek glasbenega jezika. Moja glasba je mešanica vsega znanja, ki sem ga pridobila skozi različne stile, od proste variacije melodije v jazzu do konkretnega zvoka, ki ga slišiš v vsakdanu in do kombinacije vseh predmetov. Gre za pripovedovanje. Govorim o določenih osebah, ki jih skušam razviti skozi glasbo. Emocije so najbolj zanimive takrat, ko so izpovedane skozi raznolike glasbene načine. Na neki način je moja glasba zelo filmska – pomemben je tudi tisti del kompozicije, ki ni docela zgrajen, kjer so v ospredju zvoki, šumi, geste. Tam se glasba začne.

Na tej točki je zelo pomemben doprinos glasbenikov, s katerimi delam. Gre za kolektivno razvijanje zvoka, glasbenega jezika, dialoga. Pri tem dopuščam veliko svobode, saj se na ta način glasbenik lahko razgrne, razvije, odpre. Moji projekti so zelo raznoliki, tudi zato, ker za njimi stojijo različni cilji, manifesti, soočanja z različnimi glasbenimi osebnostmi.

Zanimivo poglavje tvojega ustvarjanja predstavlja tvoje soočanje s slovensko ljudskopesemsko zapuščino, katero si odkrivala na albumih Oblaki so rdeči in že omenjenem Črne vode. Je bila ta vrnitev »h koreninam« zavestna odločitev, ki jo je zbudila zdomska izkušnja, ali pač bolj spontan, nesentimentalen impulz po poigravanju na peskovniku tradicije? Kje si pesmi našla, kaj ti predstavljajo, kako te nagovarjajo?

Ljudska pesem me spominja na moje otroštvo. Kot otrok sem poznala skupine, kot sta Duma Levantina in Sedmina, s slovenskimi pesmimi pa sem se soočala predvsem takrat, ko se je moja družina zbrala na praznovanjih. Šele s selitvijo sem dobila pravi odnos do njih. Prva leta sem bila na Dunaju večkrat osamljena, počutila sem se kot stepski volk. Pogrešala sem dom in družino, in ravno ljudske pesmi so mi priklicale občutek varnosti, povezanosti. Tako sem jih začela na novo odkrivati, pri čemer sem želela ohraniti tudi svoj jezik. S seboj sem torej preselila tudi pesmi, in ker sem se glasbeno začela razvijati v različne smeri, je temu sledil tudi njihov razvoj.

Pri ljudskih pesmih me fascinira njihova odkritost, neposrednost, preprostost, ne vsebujejo nepotrebnega patosa. Poleg tega so moja šibka točka prav melanholične, žalostne pesmi (nasmešek), saj se v žalosti skriva naša odkritosrčnost in človeškost. Ko je človek žalosten, je najbolj pri sebi, najbolj odkrit. Takrat se najmanj pretvarjamo.

Tvoje verzije ljudskih, ponarodelih in avtorskih (Ježek, Gregorčič) so drzne, strukturno kompleksne, postmodernistične. Naj omenim samo Počiva jezero v tihoti s preobratom iz filma Gora Brokeback ali »cageovsko« Moja mati kuha kafe, kjer slišimo zgolj škripanje mlinčkov. Nam lahko poveš kaj več o tem procesu dekodiranja sporočil, melodične, harmonske, ritmične dekonstrukcije? Je takšen dokaj radikalen izraz oziroma razumevanje ljudskosti po tvojem mnenju pogojeno z refleksijo, ki jo ponuja fizična in mentalna odmaknjenost od prostora in domačih »varuhov tradicije«?

Zanima me, na kakšen način lahko stvari poveš še bolj neposredno. Moja mati kuha kafe je zanimiva že z besedilnega vidika, pa vendar je bila pesem že tolikokrat obdelana, da me je bolj zanimalo pokazati dejanje delanja kave, neko golost socialne krize, v kateri je pesem nastala.

Glede pesmi Počiva jezero v tihoti pa toliko: družbi primanjkuje civilnega poguma in kot vidim, je homoseksualnost očitno še vedno problematična družbena tematika. Sama menim, da ji pripada prostor tudi v bolj tradicionalnih zgodbah, kjer se sicer ne pojavlja. S tem sem želela povedati, da je tudi homoseksualnost nekaj samoumevnega in tradicionalnega, saj je stara toliko kot človeštvo.

Mislim, da odmaknjenost od prostora, v katerem sem živela kot otrok, nima nobenega vpliva na moje razumevanje ljudskosti. Želim verjeti, da osnovne stvari črpaš iz sebe, ne glede na to, kje bivaš.

Kljub temu da snemaš za avstrijski trg in si že »naturalizirana« Dunajčanka, še vedno večinoma poješ v slovenščini ali celo prevajaš pesmi slovenskih pesnikov v angleščino (npr. Ježka na broken.heart.collector). Zakaj vztrajaš pri slovenščini in kako to dojema avstrijska publika in, nenazadnje, tvoj bend? Jim besedila prevedeš, razložiš?

Kot se mi zdi pomembna barvitost kultur, se mi zdi pomembna tudi barvitost jezikov. Več jezikov ko poznaš, bolj razumljiva ti postane medčloveška komunikacija. Slovenščina je moj materni jezik, zato ga ne želim pozabiti ali izgubiti. Na neki način se mi zdi pomembno peti v slovenščini v Avstriji, saj želim dati svojemu jeziku samoumevnost. Zakaj ne bi pela v slovenščini?

Z besedami se ukvarjam kot z glasbenim materialom in zato jezik razumem kot živo tvorbo. Zabava pa me tudi iskanje novih metafor, besednih zvez v tujih jezikih. Avstrijski publiki seveda razložim besedila in veseli me, da mi ljudje povedo, da so zgodbo razumeli, da so ji znali slušno slediti. V glasbi se skrivajo okruški zgodbe, na katero poslušalci navežejo svoj abstrakten stik z zgodbo, kar spodbuja njihovo domišljijo. Člani mojega benda pa poznajo vsak detajl besedila; tu sem zelo natančna. Preden začnemo vaditi, se o pesmih obširno pogovarjamo.

Likovna dimenzija plošče in zvoka je vse od zatona elpejk postala cokla muzike, ti pa jo z vsakim novim projektom na izvirne načine rehabilitiraš. Zakaj se ti zdi to tako pomembno? Kaj prinese sodelovanje vizualnih umetnikov z glasbeniki in, nenazadnje, prevajalci tvojih besedil v številne jezike (na Črnih vodah)?

Čeprav tudi sama uporabljam nove tehnologije, kot je iPod, se mi to vseeno zdi nekako hladen medij. Rada imam stvari, ki jih vzameš v roke, objekt, ki se ga lahko dotakneš, vizualna podoba, ki jo ta predmet skriva. S knjigo Črne vode sem želela po eni strani poudariti prevode, saj sem hotela narediti hommage raznolikosti jezika; v knjigi pa so našle prostor tudi slike in ilustracije, ki vizualizirajo vzdušje zgoščenke. Z broken.heart.collector pa smo poleg zgoščenke izdali tudi vinilko – medij, ki se vrača na trg in med drugim nudi več prostora za grafično podobo in večji vizualni užitek. Sodelovanje z glasbeniki, slikarji, prevajalci prinaša ekstremno osebno rast, nov način razumevanja okolice in sveta, ki te obdaja.

Poleg številnih nagrad in priznanj si lani prejela tudi nagrado MiA, ki jo Avstrijci podeljujejo ženskim priseljenkam za posebne dosežke v umetnosti, kulturi, znanosti, športu. Ženske so v glasbenem poslu še vedno v manjšini (pa tudi slabše plačane), še manj je takšnih, ki bi s svojo glasbo, peto v maternem jeziku, uspele v tujini. Si imela kdaj kakšne težave v zvezi s tem (tujka, ženska pa še glasbenica povrhu)? Kaj ti ta nagrada pomeni? Kako naj se po tvojem mnenju ženske še bolj opolnomočijo v svetu glasbe, ki je še vedno precej maskulinističen?

Nagrade so potrditev mojega dela, če pa so še finančno podkrepljene, mi pomagajo razvijati nove projekte. Tista, na katero sem najbolj ponosna, je avstrijska štipendija za kompozicijo, ki sem jo dobila leta 2009 in mi je omogočila, da sem se lahko eno leto posvetila izključno komponiranju. Štipendija slovenskega ministrstva za kulturo mi je v prvih letih študija na Dunaju pomagala, da sem se razvila v glasbenico, kakršna sem danes.

Da, v glasbenem poslu so ženske še vedno v manjšini, niso pa slabše plačane. Umetniški poklic je ženske in moške glede plačila že postavil v enakopravni položaj. Sama delam enako dobro tako z ženskimi kot z moškimi glasbeniki. Pri tem ne delam razlik. Feministka postanem takrat, ko imam opravka z velikimi šovinisti.

Seveda sem se morala kot ženska in predvsem kot tujka še bolj truditi, da bi ljudi prepričala v to, kar počnem. Pri tem se mi zdi najpomembnejše to, da si dober v tem, kar počneš, in da nenazadnje stojiš tudi za lastnimi napakami. Seveda sem vesela, kadar imam koncerte v polnih dvoranah, vendar bi ustvarjala tudi, če me ljudje ne bi sprejeli.