08.03.2013

Kakovostni izbor skladb za violino in klavir v zavzetih izvedbah

Leta 2012 je ZKP RTV Slovenija izdala CD ploščo s skladbami za violino in klavir skladatelja Janeza Matičiča v izvedbah skladatelja, Igorja Ozima, Anje Bukovec in Milanke Črešnik.

Maia Juvanc

Skladbe za violino in klavir

Janez Matičič

Skladbe za violino in klavir

ZKP RTV Slovenija
2012

Leta 2012 je ZKP RTV Slovenija izdala CD ploščo s skladbami za violino in klavir skladatelja Janeza Matičiča. Skladbe s plošče Skladbe za violino in klavir so plod dolgoletnega prijateljstva in sodelovanja med skladateljem in violinistom Igorjem Ozimom. Njuno prijateljstvo sega v čase, ko sta oba ubirala prve glasbene korake na glasbeni šoli v Ljubljani (manj znano je, da je tudi Matičič začel s študijem violine). Šele pozneje se je pot glasbenikov razvejala: Ozim je postal eden najvplivnejših domačih violinistov, Matičič pa se je profiliral kot skladatelj in pianist. Večina Matičičevih del za violino, ki jih lahko prištejemo k redkim biserom slovenskega violinskega repertoarja, je nastala prav na Ozimovo pobudo.

Na plošči je zbranih nekaj najpomembnejših Matičičevih del za violino in klavir1 (z izjemo Dveh pesmi za violo in klavir) z arhivskih posnetkov iz arhiva RTV Slovenija in novih posnetkov iz leta 2012. Za novejše posnetke skladateljevih zgodnjih del, ki so nastala med leti 1947–1952, sta zaslužni violinistka Anja Bukovec in pianista Milanka Črešnik ter Janez Matičič, medtem ko na arhivskih posnetkih, ki predstavijo Matičičev zreli opus (dela, nastala med leti 1969–1980), oživijo izvedbe Igorja Ozima. Gre za skladateljevi izrazito različni ustvarjalni obdobji. Zgodnje skladbe, ki so nastale še pod mentorstvom L. M. Škerjanca na ljubljanski Akademiji za glasbo, so trdno zasidrane v slogovno-kompozicijske prijeme glasbene moderne, poznejša dela pa so že plod skladateljevega preloma s tradicijo in odražajo izčiščen modernistični glasbeni jezik.

Najsodobnejše kompozicijske struje in zlasti francosko avantgardo je Matičič spoznal v šestdesetih letih 20. stoletja, ko je odšel v Pariz študirat k ugledni skladateljski mentorici Nadii Boulanger. Kljub odprtosti za novo je vendarle ohranjal razdaljo do serialnih skladb Bouleza in eksperimentov Kagla, Ligetija, Stockhausena in drugih ter se je raje zavezal iskanju lastnega kompozicijskega sloga. Globoko slogovno preobrazbo je Matičič doživel med sodelovanjem s Skupino za glasbene raziskave (Groupe de Recherche Musicale[s]) pod vodstvom Pierra Schaefferja. Po nekajletnem intenzivnem raziskovanju zvokov (musique concrète) se je vrnil k skladanju za klasična glasbila, vendar v novi luči izkušnje s Schaefferjem. V novem slogu sta nastali skladbi Synthèses in Chants s pričujoče plošče. Še posebno slednja v svoji zvočnosti izrazito odraža vplive skladateljevih izkušenj z raziskovanjem zvokov, predvsem elektronsko generiranih, kar uresničujejo nove, nekonvencionalne violinske izvajalske tehnike.

Plošča ponuja celovito predstavitev zanimivega segmenta življenjskega dela muzika, ki je projekt zaznamoval večplastno – kot komponist, izvajalec in nenazadnje razlagalec svojega ustvarjanja.

Reprezentativen izbor skladb s plošče dobro odseva skladateljev razvoj skozi čas, iz katerega je razvidno, da zgodnja dela ohranjajo neoklasicistično zasnovo s periodično grajenimi stavki, ki jih še zaznamuje klasična razdelitev vlog (violina nosi melodično linijo, klavir pa harmonsko spremljavo). Pri kasnejši skladbi Synthèses, ki nosi idejo sinteze v sami strukturi enovitega glasbenega materiala, sta tudi vlogi glasbil popolnoma izenačeni, medtem ko v drugem stavku uporabljena prepoznavna ostinantna motivika iz Pomladnega obredja Igorja Stravinskega spominja na postmodernistično citatnost.

Kakovostni izbor skladb na plošči nadgrajujejo zavzete izvedbe glasbenikov. Ozimovo igro odlikuje tehnična popolnost in navdihuje muzikalna poglobljenost. Z enako resnim glasbenim premislekom se je svojih izvedb lotila njegova nekdanja učenka Anja Bukovec, ki je igranje Uspavank odela v mehkobo tona in gibkost fraziranja, pri čemer se pokaže tudi njen občutek za žanrsko raznolikost. Razveseljiva je ugotovitev, da njena siceršnja karierna potopljenost v komercialnejše vode ni okrnila njene občutljivosti za kompleksnejši glasbeni izraz. Po virtuozni in muzikalni plati oba violinista torej korektno izpolnjujeta svojo nalogo, zato na plošči ni občutiti bistvenih kakovostnih razlik med starimi in novimi posnetki. Nekoliko večja je razlika pri klavirski igri Milanke Črešnik in Janeza Matičiča. Izvedbi obeh pianistov sta agogično živi in dinamično gibki, vendar Črešnikova presega Matičiča s kristalno tekočo igro.

Plošča ponuja celovito predstavitev zanimivega segmenta življenjskega dela muzika, ki je projekt zaznamoval večplastno – kot komponist, izvajalec in nenazadnje razlagalec svojega ustvarjanja. Matičič je namreč v knjižico zgoščenke prispeval opise skladb, ki jih je kot skladateljev pripis nadvse zanimivo brati, vendar ostajajo skromni in ne odpirajo dosti vpogledov v razsežnosti skladateljeve glasbe in njenega razumevanja. V takšni pregledni izdaji bi si radovedni bralec gotovo želel tudi bolj poglobljeno analitični muzikološki prispevek. 


1 Recenzijo plošče Matičičevih klavirskih skladb (za dva klavirja in klavir štiriročno) Gemina si lahko preberete tukaj.