Klasika je vendarle večna!

Živimo v času (in okolju) prenasičenega trga, kar vsekakor velja tudi za umetniški, natančneje glasbeni trg. Sporedi klasičnih koncertov so pogosto zasnovani tematsko, okrog določene rdeče niti. S takšnimi sporedi se izvajalci profilirajo, iščejo lastno pot do prepoznavnosti v neskončnem morju podobnih izvajalcev iz istega žanra, medtem ko skušajo organizatorji s tem pritegniti pozornost občinstva, razpetega med številnimi glasbenimi izbirami. V takšnih okoliščinah je klasična koncertna forma, imenovana solistični recital, nekoliko izgubila na prestižu ter svoji funkciji poveličevanja železnega repertoarja (ki ni železen brez razloga!) in hkrati solista, sposobnega suverenega predstavljanja tega repertoarja. Ker gre za skoraj 200-letno tradicijo, ki pa je v našem kulturnem okolju nekoliko marginalizirana in predstavlja že skoraj eksotiko, je pomen kvalitetnega solističnega recitala mogoče celo večji, kot je bil nekoč. Ob vseh možnih (in vsekakor dobrodošlih) osvežitvah koncertnih sporedov nas lahko ravno klasični recital včasih spomni, da je klasika vendarle večna!

Petar Milić je s tokratnim recitalom potrdil svoje izvajalske kvalitete: briljantno natančnost prstne in pedalne tehnike, premišljeno lepoto oblikovanja tona in globoko razumevanje tako formalne kot vsebinske plati izbranega repertoarja. 

Eden redkih slovenskih pianistov, ki ga lahko večkrat slišimo kot solista in ne le v komornih zasedbah ali ob orkestru, je v Kranju rojeni in delujoči Petar Milić. Ob pedagoškem delu neguje tudi koncertno dejavnost, tokrat pa se je predstavil z recitalom. V sredo, 6. marca, je tako v veliki dvorani Slovenske filharmonije potekal koncert v organizaciji Cankarjevega doma in sodelovanju z glasbeno agencijo im.puls. Milić je spored zasnoval kot izbor nekaterih tehnično in interpretacijsko najzahtevnejših del klasične, a tudi nekoliko sodobnejše klavirske literature, hkrati pa je vsakega izmed dveh sklopov dogodka oblikoval kot močan slogovni kontrast med izbranimi deli. Očitno je poleg virtuoznosti nameraval razkazati tudi svojo fleksibilnost pri tolmačenju slogovno prav nič sorodnih glasbenih jezikov.

Recital se je začel z Beethovnovo Sonato št. 31 v As-duru, op. 110, ki velja za najbolj lirično izmed skladateljevih poznih (pregovorno zahtevnih) klavirskih sonat. Milić jo je zaigral z izjemno emocionalno globino, ki je bila v močnem kontrastu z njegovo mirno odrsko pojavo. Očaral je z izjemno širokim razponom dinamike, ki sega od komaj slišnega, a povsem jasnega pianissima do mogočnih, masivnih akordov. Prefinjeno fraziranje z dramatičnim učinkom se je gibalo v slogovnih okvirih Beethovnove glasbe, na meji med klasicizmom in romantiko. V vseh stavkih je pregledno predstavil glavne poudarke glasbene snovi in razodel njen narativni značaj. V sklepni fugi je ne le zgledno vodil glasove Beethovnovega spretnega kontrapunkta, temveč je mojstrovini skladateljske tehnike vdahnil obilo izpovedne moči.

Kot bi k njemu prisedel drug pianist, je na klavirju s povsem drugačnim značajem in barvno paleto zazvenela Chopinova Fantazija v f-molu, op. 49. Kontrastna slogovna retorika zahteva drugačen pristop k oblikovanju zvočnih gmot, fraz in tona samega, kar je Milić izpostavil jasno in učinkovito. Celostno zasnovana interpretacija mogočne Chopinove koncertne skladbe je zvenela tako polno in zaokroženo, da bi jo lahko označili za višek večera, če v nadaljevanju ne bi sledila nova presenečenja.

Po premoru je Milić zaigral celotno zbirko Šest klavirskih skladb, op. 118, katere del je morda Brahmsovo najbolj znano klavirsko delo, Intermezzo v A-duru, priljubljeno tudi kot koncertni dodatek. Miniature, ki s pestrostjo značajev in raznolikim glasbenim materialom ponujajo poustvarjalcu veliko prostora za lastni izpovedni prispevek, tokrat niso zazvenele v vsej svoji potencialni žlahtnosti. Milićeva interpretacija je bila slogovno povsem ustrezna in dovolj izrazita, vendar je solistova lastna izraznost delovala nekoliko zadržano. Morda pa so bila za tak vtis kriva naša pričakovanja, ki so bila glede na izrazno moč izvedb prejšnjih dveh skladb vsekakor visoka.

Spored je sklenil Koral z variacijami iz Sonate za klavir Henrija Dutilleuxa, francoskega skladatelja, ki je v svojo izvirno glasbeno govorico vključil vplive tako Debussyja in Ravela kot Stravinskega in Bartóka. Delo je nasičeno z izrazito zahtevnimi tehničnimi prijemi, kot so večglasne pasaže, ki potekajo čez celotni obseg klavirja, gradijo pa ga dolge fraze, katerih razcepljena izvedba bi podrla krhko strukturo tega očarljivega dela. Ob Milićevi ognjevito temperamentni interpretaciji, zanesljivi tehniki in prefinjenem občutku za oblikovanje spevnih, retorično smiselnih fraz je delo zaživelo v več kot zgledni podobi.

Relativno visoko število obiskovalcev ni skrivalo navdušenja in je od solista izvabilo dodatek: slišali smo priredbo Wagnerjeve uverture k Tristanu in Izoldi, povzete po znameniti Lisztovi parafrazi. Z njo se je Milić spretno navezal na tradicijo klavirskih virtuozov 19. in zgodnjega 20. stoletja, ki so tovrstne priredbe pogosto uvrščali na svoje sporede.

Petar Milić je s tokratnim recitalom potrdil svoje izvajalske kvalitete: briljantno natančnost prstne in pedalne tehnike, premišljeno lepoto oblikovanja tona in globoko razumevanje tako formalne kot vsebinske plati izbranega repertoarja. Bili smo pod vtisom, da na spored ni uvrstil nobenega nezahtevnega dela; ravno nasprotno, Milić je nizal izzive in jih premagoval (na videz) lahkotno in z občudovanja vredno mirno zbranostjo. Z izborom skladb je ponudil pester prerez skozi različne sloge v klavirski literaturi ter hkrati dokazal, da ponuja tudi železni repertoar dovolj priložnosti za izvirnost in intimno poustvarjalno izpovednost.