Kompleksna enostavnost

Včasih je ustvarjanje tvegano zreducirati v par besed. Toda Tinetu Grgureviču (Bowrain) in Luki Uršiču (Kalu) je uspelo. Nista sicer povsem izgubljena, kot bi se sklepalo po nazivu tako projekta kot prvenca Not Exactly Lost. Sta pa izgubljeno-najdeno potopljena na prvencu, ki nazorno in prepričljivo pokaže, kako ohraniti bistvo osnutka in ga povečati v simbiozo. Not Exactly Lost je tista redka izjema, ko je zaželeno, da projekt postane še kaj več. Bowrain in Kalu imata izjemen potencial, da naredita kaj več. Skupaj sta več kot dve polovici, njuna sintetika je tako spojena, da ju je pravzaprav težko ločiti. Nastal je album, ki sploh ni kompromis, temveč tkanje.

Tako Bowrain kot Kalu sta se že diskografsko izkazala. Sploh Tine Grgurevič, ki je izdal štiri studijske albume, od tega tri pod nazivom Bowrain, nazadnje koncertni album 2020 Seconds ALive (2020). Po drugi strani se Luka Uršič, ki izmenjuje slikarstvo in glasbo, že petnajst let prepleta zlasti z JAŠO, kot Kalu je izdal Get Well Soon (2018), ki smo ga na Odzvenu naslovili kot »malo nočno glasbo«, sicer pa je sodeloval z YGT, Polono Kasal in Katjo Šulc. 

Če bi že morali prvenec predstaviti v enem utrinku, bi to bil uvodni vstop v viskozni svet njunega indie/synth popa. Fire zares deluje kakor plamen, četudi vstop za hip deluje mračno. Ni. Osvetli, ožge ga basovska podlaga, tako dostopna, topla, široka, da se lahko v njej prepozna vse od tipskih osemdesetih do kasnejših neo- izvedb. Ne, Not Exactly Lost ne skriva želje po reprodukciji osemdesetih, niti najmanj. Pa naj gre za tako nasnete (drum machine zvok) bobne, sintesajzerje ali za vokal. O, vokal. Luka Uršič – Kalu kot slikar pač zna izbirati iz razpoložljive palete, za katero vendarle ve, da ne obsega vsega, in izriše tiste odtenke, v katere je prepričan. In še nekaj slikarskega je: komadi ves čas ohranjajo prikaze osnovnih skic. Kar je redko tako ohranjeno in še redkeje koristno. Nikdar ni v njunih melanholičnih skladbah ničesar preveč, prenos izvirne ideje je mojstrsko ohranjen. Pozna se, da Uršič prepeva lastna besedila, saj ko poje, hkrati opisuje in izpoveduje. Še bolj koristi to, da sta z Grgurevičem nemudoma »zaklenjena«. Ne v okove, temveč v simbiozo. Tako zgolj na uho mestoma skoraj ni mogoče ločiti, kdo pritiska katere tipke, čigav sintesajzer kdaj izstopa. 

Tokyo se nagne izrazito na Bowrainovo stran, vsaj v uvodu. Klavirski uvod, v katerem bi lahko našli celo elemente zasedbe Razorlight, dodatno okrepi občutek, da dvojca niti najmanj ni strah, kaj šele sram bolj prepoznavnih, spevnih, direktnih napevov. Tokyo si obenem privošči malenkost več minimalizma, Kalu pušča več prostora klavirju, ki je sam po sebi nevsiljiv, in tako posredno še bolj izpostavi verze, ki vsebujejo za ščepec blues retorike. No, do refrena. Pri Tokyu je edina dilema, kako filmski je komad, saj s ponavljanjem japonskega glavnega mesta deluje kot špica za film ali tv serijo. Kar ni majhna stvar. Tokyo na prvo žogo zveni kot kompromis in na drugo kot sporazumevanje. Drznejši ekskurz je My Boat. Dolga plovba, kjer se skoraj išče razburkanost in čeri. Tu se približamo jazzovskemu nočnemu pristopu, tavanju, odklopu, potopu. Ne potaplja se k cilju, temveč opazuje, kaj se »dulcimersko« in »prepišno« dogaja. Psihedelično? Da. Ekstravagantno? Tudi. My Boat je koncertno uperjena izkušnja, saj gradi na postopnem, a vztrajnem crescendu z razkazovanjem mnogoterih industrial zvokov. Not Exactly Lost v skladbi My Boat pokaže, da se da iz kar klasičnih klavirskih akordov in uveljavljene strukture v šestih minutah pristati pri zadušenem, postavanturističnem klavirju. Morda je v pesmi celo nekaj bipolarnosti, ampak hkrati je to skladba, ki išče topli objem na še neobstoječi reki v čolnu zaljubljencev. »Sijoče plovilo mojih sanj / pluje navzdol po ukrivljenem toku« je prosti prevod Uršičeve vijugaste, hrabre vokalne linije. Ta je nujna in v takem komadu, kjer izraziti harmonični intervali niti najmanj ne skrivajo izrazitosti, čisto dostopna. Plutje v My Boat ni varno, ni pa namenoma nevarno. Ves čas pa deluje kot povsem koncertni posnetek. Kakor da bi komad nastajal tukaj in zdaj. V tem Not Exactly Lost produkcijsko ne le izstopa, ampak prepriča. 

Na polovici je Not Exactly Lost obenem tip albuma, ki bo poslušalce bodisi gladko zadržal do konca ali za večno izgubil. Skladba Old News bo skoraj gotovo našla več prvih, saj je protivojni komad z utripajočim, rahlo zloveščim uvodom, v katerem zablestita oba glasbenika. Bowrainova podlaga je tista, ki uvaja filmske elemente, Kalu pa z vokalom, ki je najbolj izpostavljen in krhek na albumu, poje o »starih vojnah in novih puškah« z napevom »Don't fight«. V pesmi, napevu, refrenu ni klicaja. Torej gre bolj za prošnjo, ki ni moledovanje ali jamranje. Old News je konceptualno vpreženo najboljša pesem na albumu, priznanje o tem, da se borimo tudi, ko se ne borimo. Že s tem, ko gledamo televizijo, kar je obrat, ki ga ne pričakujemo. Zlasti ker gre pesem v uho in se vtisne v nas. 

Za Higher Ground velja podobno kot za uvodno skladbo Fire. Takoj prepriča, zdrzne. V malenkost drugačni izvedbi, produkciji, pristopu bi takšen komad lahko posnel še kdo. Pa ne more. Ne tako suvereno. Bowrain in Kalu sta v durovski izvedbi s preskakovanjem v tercah silovito močna, specifična. To je njun podpis. To je njun izrazit, izviren, podoživet splet kompleksne enostavnosti: močna uvodna basovska podlaga, prepišni vokal Kaluja ter Bowrain z inštrumentalnimi dovtipi. Higher Ground zagotovo deluje klubsko, lahko bi celo stadionsko. Je in hkrati ni hit. Komad, ki raste, se dviguje iz globin in hlipa proti precej svetlejšemu. Za radijsko obliko je najbrž malenkost predolg (čez šest minut), a ima zapomnljiv refren: »If we should overcome the fear of losing ourselves to the sound / then time will slowly disappear and life will step on higher ground«. Včasih se je pač treba potopiti dvajset tisoč milj pod morjem in loviti kita ter se postarati z morjem. Da lahko stopimo nivo višje. Mojstrovina! 

Glede na nato, da je Bowrain že naredil remiks svojega albuma, je Tokyo Reprise ne toliko pričakovan, kot razumljiv in sprejet. Edini povsem inštrumentalni komad, ki pa ni na silo uvrščen na album, ni neumesten. Pokaže, kako se riše brez besed, posebno zato, ker je zaključek metropolski utrip neonskega iztrebljevalskega mesta, ko te v iskanju in potapljanju na koncu tunela morda čaka celo vlak. Morda je v tem kontekstu potem skladba Don't Go malenkost predvidljiva, a najbrž potrebna za okrepitev dojemanja njunega sobivanja. Ker to je simbioza. In potem so tu, povsem na koncu, Mala okna. Odklon. Nobena skladba se ne začne tako mračno. In kakopak, nobena druga ni odpeta v materinščini. Skladba Mala okna presoja izbiro jezika v šestih poprejšnjih komadih. Mala okna nimajo takšne moči kot preostale. Kakor da Kalu v vokalu spusti linijo, moč glasilk in njihovo prepišnost. Bolj na gosto deluje vokal. Pa čeprav je skladba besedilno približno tematsko, lirično in izpeto to, kar so že vsa ostala angleška besedila: »In najdem to ljubezen, ki v meni govori / Ko roka najde roko / da v njej se prebudi.« 

Not Exactly Lost bi brezbrižno lahko sprejeli kot projekt, ki utegne obetati kaj več. Bowrain in Kalu imata izjemen potencial, da naredita kaj več. Skupaj sta več kot dve polovici, njuna sintetika je tako spojena, da ju je pravzaprav težko ločiti. Nastal je album, ki sploh ni kompromis, temveč tkanje. Stkala sta ploščo, kjer ne manjka ne pop momentov ne zahtevnejših inštrumentalnih ekskurzov. In ustvarila ne le zgodbo, temveč vzdušje. Nekaj, kar se ne posreči zlahka. Še zdaleč pa ne bolje v angleščini kot materinščini.