25.03.2023

Kromatika v elementu

Na šestem koncertu abonmajskega cikla Kromatike so bila na programu dela Damijana Močnika, Mozarta in Schuberta.

Marina B. Žlender

Jure Gradišnik
Foto: Jana Jocif

Abonmajski koncerti navadno prinašajo izbor znanih del v kombinaciji s sodobnejšim delom, in tako je bilo tudi na šestem koncertu Kromatike. Na programu so bila dela Wolfganga Amadeusa Mozarta (Baletna glasba iz opere Idomenej, KV 367), Damijana Močnika (Koncert za trobento in orkester) ter Franza Schuberta (Simfonija št. 4 v c-molu, D 417, »Tragična«)Večer šestega koncerta Kromatike je minil v duhu treh velikih skladateljev, med katerimi je Damijan Močnik izstopal po silovitosti izraza. Orkester nas je prepričal s svojo barvito in energično igro pod odločnim vodstvom dirigenta Rossena Milanova, ki je iz njega znal izvabiti najboljše. 

Mozart je pri pisanju upošteval baletne točke, ki so kljub Gluckovim reformam ostale priljubljene v operi. Delo obsega sedem plesnih točk, ki so postale samostojna orkestrska suita. Kot piše v koncertnem listu, si strokovnjaki niso edini glede natančne umestitve plesnih točk v scenarij. Balet je verjetno prvotno sledil zadnjemu dejanju, kot zaključek opere, uvodno chaconne pa je izvajal baletni ansambel in v posameznih epizodah solisti, čemur je sledil niz karakternih plesov, v katerih presenetljivo prevladuje lirična narava. Glasba je zvenela slovesno in je izražala pravo mozartovsko radost do življenja, na trenutke pa je delovala tudi otožno resnobno. Orkester se je izkazal z jasno in natančno dikcijo ter umirjeno dinamiko. Delo je bilo izvedeno pod odločno roko dirigenta Rossena Milanova. Orkester je znal pognati v hitrem tempu z veliko energičnosti in ga je resnično spodbodel, da je igral ognjevito in temperamentno, a v meji lahkotnosti in brez patosa, kakor pritiče dobi, v katero ta glasba spada. 

Koncert za trobento in orkester Damijana Močnika je bil poseben, odražal je kleno osebnostno držo s pridihom jazza. Kot pravi avtor, je za koncert izbral »polikordalnost oziroma šest polikordov z različno zvočno napetostjo, med njimi pa izstopa tridelni dvanajsttonski akord v različnih variantah, kombinacijah in postavitvah«. Po bombastičnem začetku se oglasi melodični solo trobente (Jure Gradišnik) , ki se po orkestrskem vložku ponovi. Odlično orkestrirani vložki poleg angažiranosti celotnega orkestra vsebujejo tudi odzive po posameznih sekcijah in intenzivne tolkalske trenutke. Nasprotno ima trobenta spevno in lirično vlogo, ki jo občasno slišimo kot odmev modusov. Igra na različne dušilce obogati melodično vsebino, medtem ko orkester v hitrih pasažah na trenutke dobi odsev jazza, s poudarkom na ritmu. Skladba se barvito preliva zlasti v odgovarjanju med posameznimi sekcijami in se izteče v angažiran in učinkovit zaključek.

Schubertova Simfonija št. 4 v c-molu, D 417, znana tudi kot »Tragična«, je bila čudovit zaključek večera. Gre za Schubertov hommage Haydnu in Beethovnu. Po skoraj mozartovskem prvem delu simfonije se orkester razplamti v siloviti igri in pri tem vztraja vse do drugega stavka, ki je pravo nasprotje prvega in izraža mehkobo predvsem v godalih. Menuetto: Allegro vivace in Trio sta bila zaigrana bravurozno, orkester je ves čas kakor da črpal vse svoje življenjske moči za kleno in celostno izvedbo, pri kateri sta izstopala jasni in čisti zvok ter poenoteni izraz. Dosledno dirigiranje Milanova je stopnjevalo napetost, ki je doseglo višek v zadnjem stavku, in to odločno vodenje je bilo optimalna opora orkestra, ki je deloval kot živ organizem in je pokazal vso barvitost in mestoma dramatično razpoloženje.

Večer šestega koncerta Kromatike je minil v duhu treh velikih skladateljev, med katerimi je Damijan Močnik izstopal po silovitosti izraza. Orkester nas je prepričal s svojo barvito in energično igro pod odločnim vodstvom dirigenta Rossena Milanova, ki je iz njega znal izvabiti najboljše.