Kultura–glasba–mi: izpoved samolačnice ali grenka pilula samorefleksije

Pred nekaj dnevi je po medmrežju zaokrožil dokument z naslovom »Slovenija skozi oči glasbenikov«, v katerem so znani slovenski glasbeniki, ki delujejo v različnih žanrih in na različnih »scenah«, obelodanili svoje poglede na stanje stvari v kulturi oziroma, bolj specifično, na področju glasbenih umetnosti. Z marsičim se lahko strinjam, z marsičim tudi ne, kar pa v tem trenutku niti ni tako pomembno. Razen tega da v večini predlogov in zahtev pogrešam več samorefleksije, me je najbolj zbodlo dejstvo, da med njimi ni niti enega ženskega mnenja. In to je za naš prostor in percepcijo glasbenega biznisa, ki je še vedno izrazito v moški domeni, žal simptomatično.¹

Zato na tem mestu pišem svoj traktat. Skozi oči glasbenice. Ali še raje – prekarke, svobodnjakinje, freelancerke, samolačnice v kulturi.

Mnenja glasbenikov, ki so v celoti dosegljiva pod naslovom Slovenija skozi oči glasbenikov, razkrivajo celo pahljačo družbenih, kulturnopolitičnih in ideoloških (a tudi povsem intimnih) diskurzov, ki pa so velikokrat izrazito čustveno nabiti in izhajajo iz pozicije marginaliziranih, zatiranih, brezpravnih. Vsi, ki delujemo na polju kulture in umetnosti, seveda (najmanj) v čustvenem, finančnem in družbenem smislu investiramo v svoje delo, za katero smo de facto podplačani. Zato se nam včasih zgodi, da zdrsnemo v viktimizacijski diskurz, ki žal zamegljuje trezen, racionalen pogled na stanje stvari.

Finančna podhranjenost kulturno-umetniškega sektorja ni rak rana zgolj slovenske kulturne politike ali glasbene industrije, ki je mrtva točka na papirju in se je pri nas razsula že z razpadom Jugoslavije, ki je lahko vsaj približno igrala vlogo nekega resnejšega, konkurenčnega trga, ampak je globalno stanje stvari. Glasbenikom – sploh tistim, ki delujejo izven svetovnega mainsteama, v katerem vlada izrazita fevdalna politika in stroga, hierarhična delitev dela ter finančnih privilegijev (kjer umetnik/avtor dobi daleč najmanjši delež) – ne na zahodu ne na vzhodu ne gre bistveno bolje. To, da denarja za kulturo (in posledično za glasbo) ni in da ga bo vedno manjkalo, torej ni slovenska posebnost, ampak globalno stanje stvari.

Hkrati pa je res, da se z ideološko odvozlano, vizionarsko ter pogumno kulturno politiko, ki se zaveda svojih kadrovskih (v smislu posameznikov/ic, ki delujejo na polju umetnosti/kulture) potencialov ter sinergije umetniških sektorjev z drugimi (znanost, tehnologija, ekonomija ipd.) in jih zna/zmore poslušati, izkoristiti ter promovirati, stvari lahko hitro obrnejo na bolje.

V tej državi se žal ne politika ne posamezniki ne zavedamo dodane vrednosti, ki jo prinašajo kulturne panoge, ne zavedamo se, da je kultura produktiven sektor – se pravi, da ne samo porablja, ampak tudi ustvarja dobičke, nova delovna mesta. Častnik Večer je pred nekaj dnevi objavil članek, da v Franciji, ki kulturi namenja nekaj več kot 13 milijard evrov, dodana vrednost dosega skoraj 58 milijard. Vsak evro, vložen v kulturo, se torej več kot štirikratno obrne oziroma povrne.

To se sicer sliši lepo, a nas hkrati na neki način zbrati s politiko kulturnih industrij oziroma z izrazito neoliberalistično paradigmo, da kultura ustvarja (ter mora ustvarjati) dobičke in zato zahteva nenehno produktivnost posameznikov, kar pa umetnosti po defaultu kontradiktira. Ustvarjalnost zahteva ne le ogromno časa, energije, kontemplacije, miru, logistike, osebne discipline, duševnega in finančnega »inputa«, ampak tudi fluidnost, dinamiko in brezkončnost idej, ki jih generirajo zgoraj omenjeni parametri. Ustvarjalnost (in umetnost) je namreč nikoli dokončan in dokončen proces in je zato v izrazito antagonističnem, konfliktnem razmerju z diktatom kapitala.

Hipertrofično rast in hlastanje po hiperproduktivnosti za vsako ceno, ki jo narekujejo sodobne kreativne industrije ter za njimi evropske, državne ali regionalne kulturne politike, je zato treba uravnovesiti s procesno naravo ustvarjalnosti, ustvarjalcev, kulturnih in umetniških delavcev. Sicer bomo (p)ostali iztrošene, zlahka zamenljive in ukinljive kopi-pejst mašine.

Kulturna politika se sama po sebi ne bo spremenila in tudi sama po sebi tega ne bo regulirala. Kapital je namreč politiko že zdavnaj zasužnjil. To in še več lahko izpogajamo samo sami, v sodelovanju in dialogu, s preseganjem shizoidne delitve na »naše« in »vaše«, z iskanjem vsaj minimalnega konsenza in minimalne solidarnosti med zaposlenimi in samozaposlenimi/prekarci, med organizatorji in izvajalci, institucijami in posamezniki ipd. Zaenkrat nam je očitno še vedno lažje ždeti v coni udobja, v zavetju štirih sten ali v naši mali kulturni združbici/bandici, v kateri odgovornost za svoje trpljenje prelagamo na druge in tarnamo.

Uspešno smo podlegli ideologiji tipa »deli in vladaj« in postali popolna refleksija politične klime v tej državi. Ampak mar ni bistvo umetnosti (tudi sodelovalne umetnosti) in naše integritete ravno v preseganju con udobja, v prevzemanju odgovornosti, v emancipaciji in artikulaciji subverzivnosti, v osebnem in kolektivnem tveganju, v krotenju ali dopuščanju dionizičnosti egov takrat, ko je to potrebno?

Še vedno dopuščamo in z molkom prispevamo k temu, da se domača javnost hrani s popačeno sliko o tem, kaj je umetnost, kaj je kultura, in hkrati pričakujemo, da bodo naše stiske razumeli ljudje, ki zlivajo svoje osebne in ideološko podžgane frustracije v komentarje dnevnega časopisja in internetnih forumov ter socialnih omrežij! Tako kot oni niso socializirani v naš svet, tudi mi nismo v njihovega. In prepad med našimi svetovi je čedalje večji, globlji in bolj travmatičen.

V Sloveniji prevladujeta dva diskurza o kulturi, ki sta izrazito ideološka, bipolarna, celo paranoidna in shizofrena. Oba manipulirata s čustvi in ne z dejstvi. Oba se hranita s strahom. Prvi je zelo pogost tudi med samimi umetniki in je (vsaj deloma) pogojen s preživetvenimi mehanizmi malih skupnosti, mehanizmi, ki so stari vsaj dobrih 250 let in odlično funkcionirajo tudi v današnjem času. Gre za nacionalistični diskurz, ki se reaktualizira ob vsakem iskanju identitete, ki se vzpostavlja v stiku in primerjavi z drugim. Tudi z iskanjem zunanjega sovražnika. Kultura tu igra vlogo srčike in temelja narodove biti, identitete, brez katere narod ne more obstajati. In vsak udor »tujosti« v ta koncept slabi narodovo avtohtonost, avtentičnost, integriteto, unikatnost. Gre za diskurz iz časa romantike, v katerem se je formiral koncept naroda kot zamišljene skupnosti, kot politične, kulturne, družbene, ekonomske, religijske, jezikovne entitete. Torej – pazimo, sovražnik prihaja od zunaj, pogoltnil in uničil bo našo edinstvenost, naše naravno in kulturno bogastvo, zato ga moramo nujno in za vsako ceno zaščititi pred kvarnimi vplivi sveta. Tujega nočemo, našega ne damo! Tak diskurz zapira okna in vrata v svet oziroma jih odpira ekskluzivno, selektivno in pragmatično, povzroča zatohlost idej, kulturno avtarkičnost in razraščanje kolektivne paranoje, pri čemer se nihče zares ne zaveda, da smo se v tej čakalnici pred vrati tujega pekla že zdavnaj stepli med sabo oziroma smo sami sebi prizadejali veliko več škode, kot nam jo lahko povzroči kateri koli zunanji vrag.

Poleg iskanja zunanjega sovražnika se sploh v času kriz sproži tudi ideja o iskanju notranjega sovražnika, grešnega kozla, krivega hudih zločinov, nad katerim zato visi smrtna obsodba. Grešni kozli so po definiciji manjšine, socialno šibke skupine, imigranti in prekarna delovna sila. Tudi v kulturi. Diskurz, v katerem se artikulira in stigmatizira notranjega sovražnika, lahko že nekaj let razbiramo iz komentarjev dnevnega časopisja pa iz določenih političnih in javnih debat, iz kateri veje naslednje: Kulture ne potrebujemo! Kulturni delavci so lenuharji in zajedavci, katerih edino poslanstvo je odžiranje davkoplačevalskega denarja! To, da so kulturni delavci tudi davkoplačevalci, samostojni delavci pa povrhu tega plačujejo najvišje davke, ni pomembno. Niti ni pomembno to, da po najnovejših raziskavah 90 odstotkov samostojnih kulturnih delavcev ne dosega povprečne plače, okoli 50 odstotkov pa jih živi pod pragom revščine (glej: Spustiš honorar ter delaš ob petkih in svetkih).

Oba ta diskurza sta, kot že rečeno, izrazito ideološka in o realnem stanju stvari ne povesta pravzaprav ničesar. Med tema skrajnostma pa je polje resničnega delovanja, so prostori svobode, ki jih je treba vedno znova izpogajati, so ljudje, ki ustvarjajo. Tu je največ kulture, največ svobode, največji kreativni potencial, ki pa v ideološko zaplankanost zazrto politiko in posameznike v resnici najmanj zanima.
Kultura je že nekaj časa najbolj na udaru javnosti, ker je najbolj ranljiva. Kultura (seveda tudi glasba) pri nas namreč nima ustreznega sindikalističnega ozadja oziroma enotne sindikalne podpore, kar je velik problem; hkrati pa imamo v sferi umetnosti opravka z izrazito individualiziranim delom ter ljudmi, ki se zaradi izrazitejših individualnih preferenc, idej, potenciranega ega in tudi same narave dela težje povezujejo.

Glede na to, da je ego na slabem glasu, se ga na tem mestu vseeno spodobi ponovno ovrednotiti. Ego je eno glavnih gonil kakšne koli umetnosti. Vsaka uprizoritev ali predstavitev umetniškega dela je izpostavljanje in obenem hranjenje ega, pri čemer tako umetnost kot ego ne moreta obstajati sama zase, ampak se hranita in vzpostavlja skozi komunikacijo z drugim, ki pa je redko enakovredna. Ta ego je hkrati tudi izjemno ranljiv in občutljiv – razdajati samega sebe v najintimnejših človeških registrih, torej skozi telo, glas in besedo, ves čas in vsakomur, to je izjemno naporno in zahteva celega človeka. Ljudje, ki niso nikoli stali na odru in javno razgaljali svojih notrin, tega preprosto ne morejo razumeti. Ne morejo razumeti, da ima takšno nematerialno razdajanje lahko svojo ceno, da je takšno razdajanje delo. Poudarjam, delo. Garanje. Nekdo, ki trdo dela na kmetiji, je povedal, da je po osmih urah petja v studiu neskončno bolj utrujen kot od celodnevnega fizično napornega dela na polju.

Vendar je delo pri nas povezano z nečim drugim, ki tudi v tem primeru bazira na čustvih. Ne poznam veliko ljudi (pravzaprav jih ta trenutek niti na prste ene roke ne morem prešteti), ki bi z veseljem hodili v službo. V službi se obvezno trpi. Ergo – plačilo za delo je pravzaprav plačljivi odpustek, finančna kompenzacija za naše trpljenje. Delavec je tisti, ki dela, in tisti, ki dela, nujno trpi. Če torej delaš nekaj, kar te veseli, v čemer uživaš, potem nisi upravičen do finančne kompenzacije, saj je tvoje plačilo že zadovoljna publika, aplavz, izdana knjiga ali CD (ki si jo napisal ali posnel zastonj). Koncept umetnika kot (kognitivnega in manualnega) delavca z vsemi pravicami (ne le dolžnostmi), ki mu pripadajo, je tako zgolj mrtva črka na papirju. Zato si mora vsaka generacija ta delavski status in predvsem bonitete, ki iz tega izhajajo, sama izboriti.

Redko se tudi zgodi, da bi debata v zvezi s percepcijo svobodnih delavcev v kulturi ali, če sem natančnejša, z življenjem glasbenika v Sloveniji v času krize, ne zavila na tire »dobrih starih časov«. To fantazmo širi in podpihuje na eni strani zabavna industrija oziroma njeni mainstream paradniki, po drugi strani pa jo ujčkata intimna in kolektivna nostalgija. Če imajo umetniki in glasbeniki po dolgem času kaj za povedati, je to tukaj in zdaj! Mit o »dobrih starih časih« jemlje transformativno in (pro)kreativno moč tistim veteranom, ki so skozi desetletja dokazovali in dokazujejo, da so z vsakim novim projektom še vedno sposobni na neki način dekonstruirati lastni mit, in kar je še pomembneje, jemlje (družbeno) kredibilnost in angažirani potencial tistim, ki šele vstopajo na polje umetnosti ali glasbe in ki imajo kaj povedati!

Poleg tega je percepcija »dobrih starih časov« vezana na preživele oblike tržne ekonomije v povezavi z glasbeno industrijo 20. stoletja, ki v tem času in prostoru ne igrajo nobene resne vloge več. Glasbena srenja, vključno s tisto, ki sodi v (ohlapno definirano) polje tako imenovanega mainstreama, mora ne le preboleti izgubo ideje trga, kot ga je morda nekoč poznala ali vsaj zaslutila, ampak mora iznajti in ponuditi nove iniciative, ki se bolj kot na zunanje pomoči ali pretnje opirajo na lastno odgovornost, tržno emancipiranost, idejne in programske samoniklosti, medsebojna povezovanja, vzajemno podporo ter solidarnost – od obiskovanja koncertov soborcev in sobork, kupovanja njihovih glasbenih izdelkov do podpore prostorom in medijem, ki omogočajo delovanje in promoviranje takšnih pobud, ipd.

Da se pred koncem vrnem na začetek. To je pismo ženske. Prekarke, samolačnice, svobodnjakinje, kognitarke. V najboljšem primeru se bo oglasila še ena, dve, morda nobena. Ženske se namreč nerade izpostavljamo. In ta tišina žensk je vpijoča. Pri tem ne gre (samo) za željo oziroma zahtevo po izenačevanju formalnih pozicij, ampak predvsem za samoumevnost predpisanih vlog, za podrejenost, ki jo ženske ponotranjijo, ker se jim zdi samoumevna. Vloga moškega kot vodje, misleca, direktorja, vizionarja je konsenzualna in se je ne preizprašuje zares; kot se ne ženske vloge. Ženske je strah vstopa na tradicionalne moške teritorije, verjetno tudi zaradi slabih zgodovinskih izkušenj – ženske, ki jih ni (bilo) strah manifestirati svojih voditeljskih, vizionarskih, revolucionarnih sposobnosti v javnosti, niso doživele srečnega konca ali pa so za svojo pozicijo morale žrtvovati veliko več kot njihovi moški kolegi. In to ženske odvrača od aktivnega in angažiranega javnega delovanja.

Tudi v glasbi je žensko delo sestavljeno predvsem iz multitaskiranja, organiziranja, piarovskih ali tajniško-birokratskih del; ženska torej servisira udejanjanje moških vizij ali pa je njihova muza, reificirano bitje brez možnosti opolnomočitve (o tem sem podrobneje že pisala na tem mestu: Kdo tam poje kdo tam piše- ženske v glasbi II. del). Te opolnomočitve (individualne, politične, ekonomske, umetniške) je strah tako samih žensk kot tudi moških. Prav zato si moramo same dovoliti razmišljati, polemizirati, pisati, ustvarjati, voditi, sanjariti, udejanjati svoje vizije, spreminjati sisteme od znotraj. To znamo in to zmoremo!

Večja aktivnost žensk v vseh segmentih glasbenega posla je po mojem mnenju tudi odraz »zdrave glasbene scene«, za katero danes v Delu berem, da je ni več (če je sploh kdaj bila). K temu, da ni več »zdrave glasbene scene«, smo prispevali tudi in predvsem mi sami. Dopustili smo, da se je prekerizacija razrasla prek vseh razumnih meja, dopustili smo, da nam odvzamejo dostojanstvo in pravico do dela. Do (dobro!) plačanega dela. Predvsem zaradi svoje narave dela (pa tudi zaradi lastnih egov in raznoraznih lobističnih, klikarskih, individualističnih interesov, bodimo pošteni!) smo nepovezani, atomizirani, individualizirani, nesindikalizirani, ranjeni in ranljivi.

Ljudem, ki v razmerja vstopajo spoštljivo, profesionalno in z medsebojnim zaupanjem, scene nihče ne more zastrupiti ali vzeti.

Brez boljših, trajnejših in solidarnejših povezav med vsemi sektorji kulture (tudi širše) in med seboj bomo še naprej zgolj umirali na obroke. In umiranje je težje od smrti! 

1 Sama sem bila posredno povabljena k sodelovanju, a sem ga morala zaradi manj kot 24-urnega roka oddaje in delovne preobremenjenosti žal zavrniti.

Velja opomniti, da je avtorica članek napisala 19. januarja, ko je bil objavljen zgolj prvi del pogledov glasbenikov. Vmes so objavili drugi del, kjer svoje poglede posredujejo tudi nekatere glasbenice. (op. ured.)