Med upovedovanjem bistvenega in zapolnjevanjem pričakovanega

Najbrž ni čudno, če nas ob plošči, v celoti posvečeni slovenskemu samospevu in izdani pri tuji založbi svetovnega ugleda, med občutki zadoščenosti prešine tudi misel, da tukajšnje mnenje o tovrstnem dosežku pravzaprav ni nekaj nujno potrebnega. Gotovo je pomembnejše to, da o njem izoblikuje vrednostno sodbo svet. Medtem pa s slovenske perspektive že izid sam ni nič manj kakor prelomni dogodek.

Bernarda in Marcos Fink med našimi pevci z odmevno kariero nista edina, ki sta mednarodne diskografske producente opozorila na obstoj slovenskega samospeva, a sta prva, ki jima je vrhunska snemalna industrija stvarno prisluhnila. Rezultat je zgoščenka Slovenija!, podnaslovljena Slovenske pesmi in dueti. Če stopimo še en opazovalčev korak naprej, se nam gorišče pogleda prekrije z ženskim polom sestrsko-bratskega dueta – s pogodbenim razmerjem, na temelju katerega Bernarda Fink pri Harmonii mundi snemalno dokumentira skrbno izbrana poglavja svojih umetniških nagnjenj. V tem nizu je novoizdani izbor slovenske umetne pesmi drugi izmed projektov, nastalih ob pevski soudeležbi Marcosa Finka; s prvim sta se mezzosopranistka in basbaritonist osredotočila na argentinske pesmi (Canciones Argentinas in Slovenija! – torej oba Finka v svojih dveh domovinah).

Kljub sijajnemu dejstvu, da se je slovenski samospev ob tržni podpori zveneče znamke končno ozvočil za osveščeni in radovedni segment glasbene potrošnje ter s tem dočakal veliki promocijski trenutek, obravnavana diskografska novost po mojem mnenju ni ravno njegov univerzalen in čvrst vstop v svet, ampak predvsem specifična poustvarjalna izjava, pretkana z intimnostjo (katere eminentni medij pesem navsezadnje je). Še več, je mila izpoved, ki sega k poslušalcu iz območja osebnih psihosocioloških determinant obeh interpretov. Ravno to subjekt(iv)no bistvo podpira programsko sestavo, z njenimi slabšimi deli vred. Spored išče pestrost enega samega obsežnega poglavja, romantike v samospevu, in sicer od preporoditeljskih poskusov do škerjančevskega barvno premešanega izzvenevanja in Geržiničeve intuitivno razprte, četudi funkcionalno referenčne melodike. Vsebinsko-stilni okvir se kratko deklarira na hrbtni strani ovitka, škoda je le, da ta oris korenini v zablodi, ki je v svetu najbrž bolj razširjena, kot bi si želeli: kar povprek namreč trdi, da je »slovensko glasbeno izročilo tesno povezano z balkansko folkloro«. Atributivni kliše tujega zornega kota pač, povezan z našo jugoslovansko preteklostjo.

Programski prerez se utegne zdeti preveč omejen oziroma utegne zbuditi še kakšne druge pomisleke, čeprav seveda sleherni izbor, ki hote ali nehote prevzame odgovorno reprezentativno vlogo, zbudi kak pomislek. In vendar se nam med poslušanjem vrača vtis, da mora biti navsezadnje izbor prav takšen, kakršen je, celo ob skladateljsko manj tehtnih prispevkih, kot sta denimo dueta, najprej Gerbičev V noči in nato Jenkov Na tujih tleh, s katerim plošča izzveni naivno (v Funtkovi retoriki!), četudi vsebinsko usklajeno z uvodnim Mescem v izbi in tudi v skladu s pevskima osebnostma in njuno izkušnjo. Opraviti imamo s hrepenenjem po »daljnem domu«, uglasbenem v občutljivosti Lajovčevega poznoromantičnega stavka in, na drugi strani, v preprostem dvoglasju in čitalniškem duhu, ki sam po sebi resda nima umetniške vrednosti, a je vsekakor pojav s pomembno kulturnozgodovinsko in narodotvorno težo. Mezzosopranistkina interpretacija je kot plemenito vabilo k prisluškovanju glasovni umetnosti oziroma povabilo k poslušanju zgoščenke in se občuteno sklene v domačnem »pojočem deklamiranju« v dvoje. Ob poslušanju se nam razpira vpogled v visoko in salonsko pesem, v samotnost pevskih poglabljanj in družabnost večglasnega prepevanja (kot staromeščanskega načina življenja) pa v umetniško poklicanost in posebno življenjsko usodo, zaznamovano z daljavo in ločitvijo. Bernarda in Marcos Fink bržkone ne moreta brez prepletanja teh bivanjskih in izraznih ravni.

Njun spored je Tomaž Faganel označil kot izbor »med antologijskim in osebno poustvarjalno bližino«. Živi čar plošče je morda v tem, da pevca zajameta »osebno« z antološko prebujenostjo, z občutkom za oblikovni lok, za razpoloženjske glasovne ravni in barvitostno členjenje pesmi (manj posrečeni se zdijo le redki basbaritonistovi trenutki v fraznih vezavah dinamično stopnjevanega tona, namreč zaradi nenadnega patetičnega učinka redukcij vibrata, kot denimo v »kavatini« Škerjančeve Vizije) in z neugasljivo, docela nestudijsko spontanostjo, ki zvabi tudi pianista Anthonyja Spirija, da se slikovito, minuciozno odzove in podpre petje.

Kot prenekateri izbor, išče tudi pesemski korpus, ki ga predstavlja svetu Slovenija!, ravnotežje med izvajalskimi afinitetami in ekskluzivnimi (tujimi) pričakovanji, zahtevami po kompozicijski dognanosti in poezijskem bogastvu besedil (po možnosti izpod peresa najboljših nacionalnih pesnikov) in med fantazmo o neki skupni identitetni prepoznavnosti. Težko pa bi zapisali, da je zgoščenka enako prepričljiva v vseh teh ozirih. Tako se, na primer, izmed slovenskih pesniških velikanov pogosteje pojavi edino Župančič, in še ta večkrat »le« z mladinskimi pesmimi, čeprav se pravzaprav ravno Pavčičeva Ciciban Cicifuj (Bernarda F.) in kleno šegavi Dedek samonog (Marcos F.) interpretacijsko uvrščata med najimenitnejše dosežke. Prešerna najdemo s Kam?, vendar v Gerbičevi uglasbitvi, ki zamenjuje pojma prekomponirano in nabreklo ilustrativno. Kamila Maška, ki je z isto predlogo ustvaril naš prvi prekomponirani samospev, zastopa skromni okrušek Prešerna (Pod oknom).

Kaj na zgoščenki je potemtakem antološko? Vsekakor vrsta naših najboljših, v notranji uglašenosti ustvarjenih pesmi. Izpostavil bi, denimo, Josipa Ipavca (na plošči je predstavljen v slovenskih prevodih) in njegov samozavestni, pa vendar disciplinirani zamah. Čeprav se ga žal drži nesreča. Ob njem se je namreč slavni založbi zgodil lapsus: v vrstnem redu skladb so njegove pesmi pripisane Benjaminu Ipavcu. (Mimogrede, tudi nahajališče Groharjeve Cvetoče jablane, na kateri sloni oblikovalska podoba, je napačno navedeno.)

Za konec si dovolimo malo fantaziranja: kdaj izide plošča, ki bo svetu predstavila samospeve z druge stilne poloble slovenske ustvarjalnosti?