18.03.2013
Memoarska obzorja I
Igor Bašin v svojih prvih Mnenjih razmišlja o pomenu in vlogi didžeja, kot ga doživlja in razume iz svojega zornega kota ter prakse.

Drugo leto bo trideset let, od kar sem bolj ali manj aktiven na rockovski sceni. Še pred osebnim jubilejem si bom dovolil vzeti besedo, povedati nekaj anekdot in navesti nekaj fenomenov ali bežnih, a ne nepomembnih pojavov, na katere sem naletel med brodenjem, kopanjem in brskanjem po naši glasbeni sceni in njeni zgodovini. Pisal bom skozi lastne izkušnje, prakse, prigode, navdih, opažanja.
Na sceno sem stopil pri petnajstih letih, ko sem se leta 1984 vrnil s starši iz Moskve, kjer sem končal osnovno šolo. Moje najljubše kasete in plošče so bile takrat kompilaciji Novi punk val 1978–80 in Let Them Eat Jellybeans, Drago Mlinarec s hitom Caracas, Rick Wakeman, Emerson, Lake and Palmer s Slikami z razstave, koncertni Queen in Led Zeppelin, Bijelo dugme z Doživjeti stotu, The Most of The Animals, Stiff Little Fingers, Clash, Sham 69, UK Subs. Kar dobro podmazan z muziko sem se dokončno vrnil v rojstni kraj na predvečer otvoritve kluba CRMK (Center za razvoj mladinske kulture), ki ga je odprla ljubljanska skupina Niet. Na dan mladosti, 25. maja 1984, je zaropotalo iz sveže zgrajenega zaklonišča v Šempetru pri Gorici, nekaj metrov pod zemljo. Tam sem preživel večino prostega časa v srednješolskih letih. Čez poletje smo objektu surovih, brezizraznih betonskih sten začeli dajati dušo. Postavili smo šank in trideset centimetrov visok oder, ker se več ni dalo. Nizki strop v koncertnem prostoru smo polepili s kartoni za jajca, da bi vsaj nekolikanj zadušili železobetonski odmev in potegnili čim boljši zvok. Porisali smo zidove, pritrdili projektorje in celo disko kuglo. V »Cmrku« je bilo najboljše to, da se je vsak teden ali vsaj mesec nekaj novega pojavilo in zgodilo. Živeli smo s klubom in izzivov je bilo na pretek. Pogosto sem delal pri šanku, čistil veceje ali bil redar pri vhodu. Tam sem videl EKV, Partibrejkers, Disciplino kičme, The Ex, Tožibabe, Disorder, Miladojko Youneed, Masaker, CZD, Membranes, Messerschmitt, Overflow, KBO!, Eugena Chadbourna, Borghesio. Pestro za odraščajočega fanta sredi 80. let. Kmalu sem začel prispevati tudi h klubskemu programu. K temu me je v veliki meri zanimiral zelo ustvarjalen in heterogen krog ljudi ter v prvi vrsti starejši brat Borut, Bačko za vse. S prijatelji-vrstniki smo pripravljali tematske večere, kar je bil začetek mojega jahanja plošč.
Verjetno prav iz tistih mladinskih časov izvira moja navezanost na fetiš, kakršen je nosilec zvoka. Takrat smo vrteli z vinilk in kaset. Dobil sem lekcijo, da je omejenost didžeja s s seboj prinešenim izborom muzike ne le njegov portret, ampak skoraj nujni predpogoj za oseben klubski večer. Omejitve morajo biti. Ko vrtiš muziko sredi noči in ne moreš izpolniti glasbene želje, ti je seveda žal, da nisi vzel s sabo določene plošče ali da še nisi slišal za določeno pesem ali izvajalca. A če obiskovalca kluba ne poteši kakšna druga pesem, naj si pač poišče kak drug kraj za zabavo. Po dolgih letih bolj ali manj rednega rolanja se vedno znova srečujem z razočaranimi obrazi, ki se jim ne more uresničiti v tistem hipu porojena glasbena želja. Več kot to, da rečem: »Nimam!« ne morem narediti v takšni situaciji. Najpogosteje slišana reakcija je: »Kaj pa sploh ‘maš?«
Prav iz te anekdote je zrasla ideja za Poslušalnico 69, ki se že tretjo sezono odvija v Gala hali na Metelkovi v Ljubljani. V tem času se je zvrstilo skoraj trideset didžejev s svojim izbranim kompletom originalnih devetinšestdesetih plošč, na vinilu ali cedejih, s katerih so obiskovalci lahko sproti izbirali ponujene skladbe. Posamični spisek ali njihov kolektivni zbor so odličen vir do zanimivih izvajalcev in plošč, ki tako dobivajo (znova) na pomenu in na dodani kulturni vrednosti. Sam večer pa spodbuja komunikacijo in izmenjavo mnenj.
Ko še ni bilo spleta in ni bilo vse na dosegu roke, je bila vsaka nova plošča vroč kostanj. Sploh tiste, ki se jih ni dobilo pri nas. Tako kot se je takrat ure in ure preživelo pri radiokasetarju s prsti na tipkah, s pomočjo katerih se je snemalo oziroma prekinilo snemanje muzike z radia (ali celo s televizije, na zvočnik katere se je prislonilo kasetarski snemalnik), se je v tistih časih hodilo v klube tudi po svežo in izzivalno muziko. Hodilo se jo je poslušat, ne samo plesat nanjo. Tako so nekaj sezon v 70. letih v Disku Študent prirejali klubske glasbene večere, ki so jim rekli Poslušalnica. Bili so nadgradnja plesov in konec tistega desetletja tudi reakcija na disko vročico. Bili so podaljšek radijske oddaje Top albumov, ki jo Radio Študent goji še danes pod imenom Tolpa bumov. Uredniki in sodelavci glasbene redakcije tega radia so v kleti četrtega študentskega bloka v Rožni dolini prirejali tematske večere – leta 1974 so bili petki rezervirani za jazz, nedelje za rock. Tako so 25. oktobra 1974 vrteli »evropskega kitarista numero uno« Terja Rypdala, Boba Stensona, Jana Garbareka in skandinavski jazz, medtem ko je bila nedelja, 27. oktobra, rezervirana za mojstre soula Temptations (vir: Tribuna, št. 2, XXIV, 25. 10. 1974). Tovrstni večeri so bili družabna podlaga za vse tisto, kar je sledilo. Nekaj podobnega se je malo kasneje šel, na primer, Klub ljubiteljev glasbe v Kranju. Podobne glasbene sobe, Slušaone, so prirejali konec 80. let v nekaterih zagrebških klubih. Šlo je za obliko glasbene čitalnice. Za abecedarij.
To zapuščino danes nadaljuje tista liga didžejev, ki s profiliranim izborom polni sluhovode in ne pristaja na potrošniško logiko vročih hitov, ampak daje svojemu izboru avtorski pečat, ščepec poznavalske vsiljivosti in fanatičnosti. Za takšnega didžeja ni lepšega trenutka kot tisti, ko k njemu pristopi kdo in se pozanima, kaj se je ravnokar odvrtelo. Eden izmed mojih zadnjih adutov je francoska skupina Nevchehirlian, ki z angažirano skladbo Le Cancre (uglasbitvijo istoimenske pesmi Jacquesa Préverta) vsakič znova pritegne pozornost. Čeprav je bila skupina že dvakrat pri nas, so ljudje očitno spregledali njeno gostovanje. Sodeč po tem, da ob vsakem novem predvajanju omenjene skladbe pišem njeno ime na listke oziroma jo črkujem ljudem, ki si jih zapisujejo v mobitel, bi bil naslednji obisk skupine pri nas zanimiva anketa, če je njen sloves kaj porastel na podlagi tega mojega vložka. In sploh, ali ima didžej še vedno mobilizacijsko moč.
Ena najbolj smešnih prigod s klubskih srečanj se mi je zgodila lani jeseni, ko sva s Sa-kinom vrtela v Cerknem Pr’ Gabrijelu po koncertu Lean Left. Že pred koncertom, ko so se pihalec Ken Vandermark in bobnar Paal Nilssen-Love ter kitarista The Ex Andy in Terrie pripravljali na nastop, sem za zvočno uverturo v koncert spustil Lord High Fixers, garažno (free) rockovsko skupino iz Austina. Ko so končali, smo za čas med koncertom in didžej programom spet zavrteli ploščo The Beginning of the End … The End of the Beginning! Poskrbel sem, da se je slišalo tudi Theme From The Ballad of Jessie Saywers, ki jo je Ken Vandermark pred več kot desetimi leti posnel s temi teksaškimi dratarji. Ko se je v tej daljši free-jazzovski kompoziciji razvnel saksofon, je Nilssen-Love navrgel Vandermarku, če ni to on. Ken je odkimal in nadaljeval s pospravljanjem svojih pihal v kovčke. Paal mu je v klubskem trušču dopovedoval, da je prepričan, da je on na saksu. Ken je skeptično odkimaval. Na kar je Nilssen-Love pristopil k šanku in se pozanimal, kaj se vrti. Povedal sem mu, da gre za Lord High Fixers in skladbo, v kateri igra tudi Vandermark. Nasmejan in ponosen, ker je prepoznal Kenov saksofon, se je vrnil k na tleh čepečemu kolegu in mu prišepnil, da ima prav. Ken, to si ti! Vandermark je začudeno pogledal, ko sem mu prinesel ploščo v dokaz. »Tega nikoli nisem videl! Ta komad prvič slišim,« se ni spominjal tega snemanja, ko pa sem mu navrgel, da je šlo za skupino Tima Kerra, se je megla razkadila.
Vlogo sukača plošč vedno dojemam kot nastop, ne kot polnilo. Nikoli ne bom pozabil, ko nas je prijateljica po koncertu Bad Brains jeseni 1989 na Dunaju odpeljala v eno izmed alter kavarn. V kotu visoko pod stropom je bila didžej kabina. Če si hotel priti do glasbene želje, si se moral potruditi in po lestvi splezati sedem ali celo več metrov navzgor. Lahko si se tudi močno drl in ob mrkih pogledih drugih gostov je bilo to brezuspešno, ker se tip s svojimi platami na vrhu ni pustil motiti. Z izbrano muziko je izvajal šov in z njim podpihoval zakajeno kavarniško vzdušje.
* * *
Tovrstnih anekdot je na pretek, vendar naj bo za tokrat dovolj o pomenu in vlogi didžeja, kot ga doživljam in razumem iz svojega zornega kota. Mimo njega se bom v nadaljevanju Memoarskih obzorij lotil še nekaterih drugih oblikovalcev javnega mnenja, kot so organizatorji koncertov, sodelavci klubov, radijski voditelji, glasbeniki …, se pravi ljudje, ki so (bili) vse to v eni osebi.