MENT Ljubljana II. del: Groza postmoderne

Naslov pričujočega besedila je clickbait. Na začetku namreč že lahko potrdimo, da je MENT resnično dobro organiziran festival, ki ponuja dobre koncertne izkušnje za dokaj raznoliko občinstvo. Njegova razporejenost po ležerni prestolnici ponuja udobno dinamičnost in ritem uživanja v iskanju la grande belezza. Je festival, vsajen v mesto in glasbena izkušnja, ki jo prinaša, vstopa skupaj z glasbeno industrijo v celovito izkušnjo bivanja v današnjem mestu. Z udeleževanjem festivala, ki profilira in stika scene, doživljamo tudi možnosti in utrip mesta. Šlo je nekako takole ...

Dan 1

Prvi večer znani prizori pred Kinom Šiška: tisti deloma vznemirljivi pogled na množico ljudi v razmeroma tankem pasu med zgradbo in parkiriščem, ki budi instinktivno upanje, da boš srečal rajo, da greš med folk, seveda nekakšna romantična iluzija, komunitaristični vzgib v dobi atomizacije in pogubnežev. Zato je dobro poznati ljudi iz sveta muzike, ki vedo, zakaj so tam, vpletanje v pogovore pa prinaša fokus, ki odvrača misli od pogubnih razmislekov o današnjem svetu. Lahkotno in vsebinsko.

Najprej sem poslušal Dakh Daughters, sedem Ukrajink iz sveta teatra, ki uprizarjajo nekakšne rock opere, kot piše v napovedniku na uradni strani MENT-a. Rock opere sem se udeležil prvič in besedna zveza se mi zdi ustrezen opis videnega in slišanega. Scensko ozadje z enim velikim platnom, pred katerim stojita trakova, na katerih se spreminjajo okusno oblikovane risbe, ki karikirajo sodobno življenje ali upodabljajo arhaične simbole ter se družijo s performativnimi potezami na odru: premeščanjem glasbenic-igralk z menjavanjem inštrumentov ter vzpostavljanjem gledališkega odrskega odnosa. Muzika je divji splet udarnih rockovskih ritmov, hip-hopa in kabarete dramaturgije, besedila pa večinoma eksistencialistični citati in avtorski stavki, ki se ponavljajo. Zgodbe so zvedene na nekaj povedi, prevedenih na platnu, ki dajo okvir, vsebino pa izvedejo zvok, vizualije in seveda omenjeni odrski nastop. Skupaj z, če se odpovemo politični korektnosti, zdravo dozo krepke vzhodnoevropske ženstvenosti onkraj vulgarnosti in negotovega tipanja Dakh Daughters prinašajo adrenalinsko izkušnjo, ki spoji visoki teater z Evrovizijo in tragičnost s humorjem.

Spustil sem se v polnečo se in navsezadnje prepolno Komuno, kjer so igrali turški šmekerski čudaki Lalalar. Mešanica LCD Soundsystema na gobicah, anatolskih narodnjakov, IDM-ovskih grobosti in frontmana lepotana z odpeto srajco in ljubezenskim tepihom. Na koncu nenadejane kitarske solaže. Plus, plus … Zvok je izjemno težko opredeliti, mejno psihedelična izkušnja koncerta se druži s hektičnimi, hrupno zaoljenimi ritmi, ki jih prepreda orientalska zvočno-vizualna pojava frontmana. Tej se včasih pridružijo semplirane začimbe. Eden od osebnih vrhuncev festivala.

Hitra selitev v zgornje nadstropje nas je pripeljala pred lepo poravnano zasedbo Kamaala Williamsa. Tudi zvok je bil lepo poravnan. Nadvse solidne predstave spremljevalne zasedbe (na čelu z najbolj groovy basistom na svetu), ki je bila pripravljena tudi za kaj več, so se spletale z dimnato dišečimi Williamsovimi sintetiziranimi linijami, kar je le tu in tam preskočilo v živahna večpasovna prepletanja. Načeloma kompleksna zvočna slika, ki zadržuje intenziteto počasnega stopnjevanja blagega plesnega užitka, je premalokrat prerasla do ekstaze, prevečkrat pa je bila prestrežena s frontmanovimi dokaj banalnimi komentarji: ali razumete moj londonski naglas, Brexit to in ono, ne bodo nas pojebali. Kul zadevščina, a ne toliko žmohtna, kot bi pričakovali od headlinerja.

Prihod na Pantaloons je bil vstop v oblaček z ošibljeno gravitacijo, kjer je tuba Aljaža Markežiča segala do samega stropa in se premikala naokoli kot velikanski skafander. Lounge neon je ob breakanju koraka sproščal in obenem premikal ter sprožal občutja sproščanja ob koncu dneva. S svojo idiosinkratično pojavo je gotovo lahko vzbudil zanimanje tudi na drugih trgih.

Sociološka opazka dneva, ki se je kasneje potrdila na eni od obravnavanih konferenc: festivali v ljudeh, zbranih z različnih vetrov, prebudijo željo po avanturi. Na MENT-u se zbliževanje odvija tudi s poplesavanjem, a kaj, ko so showcase koncerti prekratki, da bi bil prehod s plesišča do šanka za zainteresirane dovolj gladek.

Dan 2

Odločil sem se udeležiti katerega od konferenčnih programov, ki so potekali pred večernimi koncerti. Teme so bile dokaj raznolike, urnik pa precej gost, kar je še dodatno simpatično zapletla blaga labirintnost konferenčnih prostorov Hotela M, dobrega soseda Kina Šiška. Nič nenavadnega torej ni bilo, da sem se med iskanjem prostora uzrl v ogledalu kot tujec, ki se mi nevarno približuje, kar grozi s trkom, v nenavadnem spoju trajanja in trenutka, iz katerega je bilo sestavljeno prepoznanje samega sebe, pa doživel občutenje uncheimliche. To je med čakanjem na kavču sprožilo filozofske razmisleke: da se prepoznamo v ogledalu, je pač posledica tega, da nam je nekdo povedal, da smo, če stojimo pred ogledalom, v njem mi sami. Živalim tega nihče ni mogel povedati. A vendarle, nekatere živali, med drugim menda lastovke, se prav tako prepoznajo. Nič novega ne bomo rekli, če pripomnimo, da je svet poln misterijev.

Predstavitev platforme Bandcamp je ponudila nekaj statističnih podatkov, ki so me presenetili s številom prodanih plošč – njihovo sosledje se meri v času, potrebnem za srednje hitro pitje kave – ter z visokim deležem prodanih fizičnih izvodov. Predavatelj Aly Gillani je ponudil nekoliko globlji vpogled v strukturo strani ter statistično najboljše marketinške poteze, ki prispevajo k prodaji. Po svoje presenetljivo in po svoje ne, je na primer lažje prodati cedejko, če jo fotografirate v živem okolju, kot če objavite samo dvodimenzionalno podobo naslovke; seveda pripomore nesterilnost in »surovost« kompozicije, videli smo na primer plošček na gradbenih paletah. Klasični primer avtenticističnega sranja v sodobni industriji alternativ (alternativne glasbe, alternativne prehrane, življenjskih stilov, vsega omenjenega skupaj itd.). Bil je to zanimiv vpogled v moč gole forme, v tem primeru spletne platforme, pri oblikovanju scen in delovanju kulturnega pogona, skritega za videzom organskega, divjega, nekonformističnega in svobodnega. Mit popkulture kot najbolj uboren, a tudi najučinkovitejši mit poznorazsvetljenske civilizacije. 

Še dodatni uvid v ponarejenost (to besedo rabim ironično, saj predpostavlja, da sem v samoprezentacijo rokenrola verjel, čeprav moram priznati, da sem pred obiskom festivala verjel vseeno nekoliko bolj) je bila udeležba predstavitve delavnic Outbreakers Lab, ki s pomočjo kognitivne znanosti, new age krpank svetovnih tradicij, kar spomni na Foucaultove analize permutacij izobraževanja in usmerjanja prebivalstva (sedenje na tleh je boljše za učenje, treba je sedeti v krogu, tihi naravi; ne razumite narobe, mislim, da je vse omenjeno morda resnično, zgolj tako vzeto iz tradicionalnih kontekstov spomni na korpo-utopično fikcijo), strokovnih avtoritet ipd. prihajajočim bendom poskuša pomagati sestaviti strategijo za prodor na trge. Muzika je seveda posel in v premreženem ter globaliziranem trgu je prodreti težje, zato nastajajo metode, ki vam bodo pri tem pomagale.

To pa nikakor ni vzvišena kritika glasbenega polja. Prepričan sem, da bi v primeru umika državnih subvencij ob predpostavki, da bi druge umetnostne panoge, denimo literatura, postale tako popularne kot (alternativna) popularna glasba, hitro prišlo do vzpostavitve podobne industrije, vznikanja podobnih delavnic ter da so, denimo, največja imena v literaturi izpostavljena korporacijskim prijemom. Proti glasbenikom s tega vidika seveda nimam nič – to, kar delajo radi, pač poskušajo vnovčiti znotraj objektivno obstoječih tržnih razmer. A če parafrazirajoče potegnem z urednikom v poznejšem pogovoru (sam se predstavitve ni udeležil), mogoče tam na vrhu, v sami špici prodornosti, vendarle najdemo koga, ki je uspel prav zato, ker nič ni delal po kopitu, mogoče je tudi v rokenrolu vendarle še možen dogodek. Počasi, počasi, ne napadajte me zaradi osebnih izpovedi, tu je lekcija, poetična resnica: glasbena industrija vas bo primamila s prebliski velike lepote, ponudila vam bo celo serijo možnih identitet, še najraje alternativnih, in v tabletke oblikovanih dozic najraznovrstnejših čustev, za nemoteni pretok dejavnosti bo korporativno skrbela v ozadju. Nazadnje pa boste ostali malo bolj praznih žepov in malo bolj praznega srca.

V Kinoteki sem prisluhnil performansu domače Malidah, ki je bil mešanica hrupajočega ritmiziranja z gibanjem rok, ki ga je zaznaval senzor, avantgardne znanstvene grafike, intimistične poetike, ezoteričnega petja in duhovnih manter, skratka ultimativni postmodernizem. Zadeva je bila performativno in glasbeno vsekakor dobro izpeljana, še vedno pa ne vem, kaj naj si mislim o ideji. Ostajam vrednostno nevtralen in fasciniran nad odličnim povzetjem duha današnje kulture, še posebno postkrščanskega hip sloja ležerne in zelene Ljubljane. Wow.

Sledil je Bolt Ruin, ki je pripravil seanso usmerjanega hrupa, pospremljenega z zanimivo realističnimi, a kljub temu potujitvenimi kadri iz utripa velemestnega življenja: pročelje klasične stavbe, kjer se zbirajo mladi, rečni kanal, vagon podzemne, v katerega vstopajo ljudje ... Mejno psihedelična seansa je delovala še bolj nenavadno v sedečem položaju kinematografskih stolov. BR-jevo pedaliranje in zahajanje v headbangerske vode, kombinacija nadzorovanih raznorodnih elementov, ki jih umetnik zna sprožati v pravih trenutkih, vse to je ponudilo dovolj intenzivno in nasičeno enourno izkušnjo.

Kakšna pa je razlika med Cavom in Cobainom? Prvi je zaradi ugodnih okoliščin uspel izživeti svoje tragične romantične strasti in se povzdigniti v sublimnost, drugemu to ni uspelo in je zgorel v depresivni otopelosti. Mračnjaštvo pop muzike večinoma lahko uvrstimo v ta dva velika razreda, ti dve libidalni kategoriji. All Strings Detached sodi v prvo kategorijo. Nastop te zasedbe v Stari Elektrarni se mi je zdel soliden, vendar me v skepsi do novoromantičnih nadihov ni uspela potegniti na svojo stran. V spremljavi ritem sekcije bratov Drašler in akademskih godal so prevagale slednje, kar je preprečilo bolj telesen, visceralen in s tem emocionalno manj nabit vstop, ki bi omogočil pristop k poetiki po ovinku. Lahko pa si predstavljam, da se je zdelo privržencem žanra odlično.

Prihod na Metelkovo je prinesel srečanje s staro druščino, ki se zgodi praktično ob vsakem prihodu na omenjeni kraj, stara pa je zaradi vedno redkejšega zahajanja tja. To je pomenilo tudi bolj razpršeno spremljanje koncertnega dogajanja, saj so v ospredje stopile še druge dejavnosti, denimo pospešene, a zato nič manj poglobljene filozofske debate o stanju sveta ter možnih rešitvah zanj. Ujel sem velik del koncerta italijanskega tria Ottone Pesante z bobni, pozavno in trobento, ki je spomnil, ne zgolj zaradi etničnih povezav, na nekakšno punkovsko verzijo Zu. Sprašujem pa se, kaj je z vsemi temi pihali in če kanijo postati vsesplošen trend.

Na pobudo družbe sem se posvetil kulskim beloruskim mračnežem Molchat Doma, ki so v Gala halo in prednjo privabili trume, da je na trenutke vse skupaj vzbujajo pomisel na možnost stampeda. Na srečo se ni zgodilo nič takega, a je ostalo napeto. Kaj reči o treh glavonjah s hecnimi pričeskami v bizarnem pozibavanju na odru, ki se pri frontmanu včasih prelije v direktno referenco na Curtisa in njegovo epileptičnost, o treh modelih, ki delajo klasično mešanico novovalovskih, gothskih in Joy Division standardov s pretresljivimi politično-eksistencialnimi besedili, za katere pa je bolje, da jih ne razumeš, saj vzhodnoslovanski jezik (tudi za nas, velike slovanske Zahodnjake) zveni bolj eksotično in bolj vleče na imaginarij sovjetske zmrzali ter šik diktature (o tem, kako malo vemo o Belorusiji in Minsku in kakšne bedaste predstave imamo o obeh, dovolj pove že krajši izletniško vlogerski potep po Youtubu). Mešanica že slišanega in izdelanega odrskega cringea, kakšnega najdemo na primer tudi pri Lebanon Hanoverju, je bedna ravno iz razloga, ki ga je dobro opisal pokojni Mark Fisher – v svetu, v katerem imaginacija prihodnosti ni mogoča, muziki ne preostane drugega, kot da se nostalgično vrača v preteklost. In prav v tej bednosti, v naporu ponovitve, v doživetosti nostalgije in trudu za ceno časti pripeljati na plano duha osemdesetih, je onkraj manifestne depresivnosti zvoka in teksta resnična kulskost Molchat Doma. Nihče se ne dela, da ima prihodnost, v razpadu pa uživamo. Špica. Bržčas eden od osebnih vrhuncev festivala. 

Ukrajina, Belorusija, Turčija – dežele z izstopajočimi zasedbami, kjer je duh upora svež ali osvežen, kjer okoliščine še omogočajo večje črpanje pri elementarnih silah, a tudi po celoviti integraciji v industrijo?

Na postlanem kavču sem se znašel okoli pol štirih.

Dan 3

Po opravljenem uvodnem obredu v novi ljubljanski sakralni stavbi sem se pojavil na konferenci o festivalih od Alp do Urala. Povezoval ga je na Norveškem živeči Makedonec Vasil Gjuroski (morda preveč intimno zgodbo o tem, zakaj se je znašel blizu »jebenega severnega pola«, je povedal sam), sodelovali pa so Stefan Kazarijan z ruskih Bol Festivala in Moskovskega tedna glasbe, Ivana Jelača z IN-Musice in Filip Koštalek s Coulours of Ostrava. Nekoliko razvlečeno odgovarjanje na bolj ali manj formalne uvodnosti me je pripravilo do brskanja po internetu, da bi preveril, če se je komu slučajno ljubilo (bolje bi bilo ne, saj tudi nihče ne piše o nedeljskih mašah, od kod sploh ta voajeristična želja) spisati novico o dogodku, ki sem se ga, ob presenetljivi odsotnosti žensk, udeležil pred tem. Razlog za priložnostno upravičeno odsotnost (obvezna udeležba za en spol in neobvezna za drugega ob izjemni nasičenosti prostora), argumentirano z nekoliko arhaičnimi in inherentno šovinističnimi pravili srbohrvaškega jezika, sem slišal iz katastrofičnih novic, ki so me prepričale, da je fundamentalistični liberalizem blizu absolutnemu zlu ter s svojim dobesednim branjem tekstov, hermenevtično nepismenostjo, splošno intelektualno siromašnostjo, nepoznavanjem izvornih jezikov in zalezovalsko osvajalsko mentaliteto predstavlja glavno nevarnost za javni mir in manjšine. Med razmišljanjem o možnih odzivih mi je pozornost tu in tam pritegnil Kazarijan s svojim iskrenim, politično nekorektnim odgovarjanjem, ki je dodatno očrtovalo konture glasbene industrije – na živce mu gredo britanski bendi, ki se pojavljajo na vseh festivalih, kar je posledica britanskega glasbenega imperializma, ne, nič ga ne moti, da na njegovem festivalu s feministkami debatirajo progresivne nune, ki ne mislijo, da je imeti rad svojo družino zlobno, da na festivalu rad posluša debato levega in desnega filozofa, čeprav ima oba za kretena, da Moskvi ne dolgujejo nič, saj k izvedbi nič ne prispeva, medtem ko oni njej precej, da ne ve dobro, kaj se dogaja na odru za komedijo, a ni slišal nobene negativne pripombe … 

Vsi ti odgovori so ponudili vpogled v realije življenja organizatorjev glasbenih festivalov. Sicer sta z Gjuroskim telesno in po glasnosti precej izstopala in sta s samo prezenco zasenčila ostala gosta, kar je bilo nekoliko nadležno tudi zato, ker sta se stalno posluževala infantilne rabe pridevnika »fucking« ter ustaljenih diskurzivnih vzorcev postmoderne ironije, pri čemer je sama oblika izražanja prepričevala, da v festivalski subkulturi ni več dosti subverzivnega. Kot rečeno, je bil Kazarijan v tem zanimivejši. Jelača je predstavila bolj pragmatične vidike organizacije tovrstnega festivala, medtem ko je Koštalek festivale, kjer se dogajajo čarovnije, pomenljivo eksplicitno opredelil kot mesta, ki zapolnjujejo spiritualno praznino.

Potem pa ljubljanski grad! Kakšna odlična lokacija za uporabo La grande belezza referenc! Mar nas scenografija, prehajanje od dvorane do dvorane, kjer nas čakajo nove in nove glasbene poslastice ter nova in nova srečanja ne spomnijo na La dolce vito! Mar ni ljubljanski grad simbol bele, sproščene Ljubljane zgornjega srednjega razreda, ki v samem središču gentrificiranega in turistificiranega centra eliti daje občutek pomiritve, ko ponoči miruje nad tihimi strehami ali ko se povzpne nanj, da lahko od zgoraj gleda mesto, pa ko se zaveda, da se bo pred pobesnelo ruljo nekoč mogoče povzpeti gor in se zapreti za obzidje! Ah! Ah, vsa ta neznosna lahkotnost je preprečevala daljše zadrževanje na enem mestu.

Ustalil sem se šele na koncertu Irene Z. Tomažin (iT) v kapelici. Nekoliko poljudneje zastavljen performans, večinoma izpeljan s petjem, kasetno spremljavo in razločnim, večinoma slovenskim tekstom, ki je spominjal na kakšno ameriško kratko zgodbo eksistencialističnega vsakdana, nato pa prerasel v filozofično obravnavo glasu. Arhaično zastavljena miniscena na odru in akustika, ki je podvajala odmevnost zvoka skozi zamolk posnetkov – denimo starih popevk – in odbijanje živega glasu. Intenzivno kot zmeraj, vzdušje pa je spomnilo na steampunkovsko serijo videoiger Bioshock, kjer se je skozi igro zvočnih odbojev v prostoru zadrževala spektralna gmota spominov, nostalgične žalosti in praznine, skupaj s prostorskim okriljem cerkve, ki ga je na koncu s sprehodom med publiko zapolnila glasbenica, pa se je zaokrožil vtis virtualnosti in celovito oblikovanega imaginarija. Na nastopu se je zbrala standardna »eksperimentalna« publika, pogovor po nastopu pa je zašel k vprašanju, koliko je mogoče tak nastop, četudi manj eksperimentalen, ponuditi na glasbeni tržnici. Spet se zastavi problem razmerja med dogodkom in strategijo, načrtom in naključjem, trgom in duhom.

Nazadnje spust v Elektrarno ter soočenje z norcem Sturlejem Dagslandom, normalno visokim androginim norveškim škratom, poganom, oboroženim s pedali, činelami, rogom, mikrofonom ter svojim raztreščeno gibkim telesom, pri čemer omenjene lastnosti dosežejo vrhunec v grlu. Spremlja ga v čevlje strmeči kitarist. Tako blizu Ireni Tomažin in tako daleč obenem. Pri Dagslandu je dosti improvizacije, njegovi udarci po činelah se zdijo precej naključni in spojeni s presežki energije, ki jih dosega med nastopom, ki se ustvarjajo s telesnimi izbruhi, kot so prevali, poskoki, šprinti, in nenavadnih, afektiranih grlenih podvigov, ki prihajajo iz srca teme in segajo od visokih epskih onkrajsemantičnih klicev do grozljivih krikov, med katerimi se izgubljajo srce parajoče norveške besede. Improvizirana so tudi izblebetana imena komadov. V nastopu je nekaj ledenega in srhljivega. Je nekaj, kar lahko pride samo iz Norveške.

Prihod na Metelkovo je prinesel ozaveščenje o prenasičenosti. Zmrzal je grizla prste in iz globin v nezavedno potlačenih idej z Discovery Channela je prišel navdih, da si notranjost čevljev obložim s toaletnim papirjem. V Jalla Jalli, tem nementovskem prostoru, nikogaršnji zemlji, sem dva nekoliko nemetelkovska, a nič manj simpatična obiskovalca prepričal, da sem iz Litve in sem v Slovenijo prišel študirat pred dvanajstimi leti ter tu ostal. Navdušujoč se nad menoj, sta predvidljivo izrazila očitke Bosancem, ki pridejo in se ne naučijo jezika niti v dvajsetih letih, kar me je nadvse zabavalo. Eden od njiju se je nato spomnil bosanske sošolke z mariborskega faksa, ki vendarle govori odlično. 

VIP kavč v galeriji/stranišču/dnevnem prostoru Mariče je prinesel zabavna druženja, na katerih se nam je za hip pridružila članica spremljevalnega benda Skinny Pelembeja. Srečali smo jo in nekaj besed spregovorili tudi v čakalni vrsti za vstop v zaključno, maščevalno dejanje festivala. V družbi dobre stare molly sem vstopil na plesišče, ki ga je prelamljala intenzivna tehnaža. Nasičen s izpraznjenostjo, sem se odločil kulturo premagati z njenimi lastnimi sredstvi. Poleg tega že tri dni nisem treniral, in kdor se ukvarja z rednimi intenzivnejšimi športnimi dejavnostmi, ve, kaj to pomeni. Ples je prišel kot naročen. Brez regards for human life, z zavestno demoničnim pristopom sem hitro pritegnil fascinirano pozornost raznolikih populacij in na vrhuncu dosegel potencial, da postanem life of the party. Vendar se mi je demon izmuznil ter me s pomočjo divje družbe molly in visceralnih ritmov začel obvladovati od zunaj, čemur je sledil padec forme in zdrs v bebavo zateženost. Kar pa odlično povzema abstraktnost obravnavanega položaja. Medtem ko razmišljamo o ustvarjanju virtualnih svetov, pozabljamo na neverjetno pretočnost današnjega življenja, ki ga omogoča prav njegova abstraktna virtualnost. Kot je rekel Petar Grašo: »Ponekad napišem stih, ponekad odem do šanka, al’ je linija tanka, od vrha do dna, od jave do sna.« Ali še bolj patetično, Jan Plestenjak: »Od pekla do raja.« Oziroma obratno. To, da sta pekel in raj tako zlahka medsebojno komenzurabilna in izmenljiva, priča o lažnosti kulture, o njenem značaju videoigre. Vse je mogoče in nič ni mogoče. Kot ve (skoraj) vsaka legenda in vsak chad, še zdaleč pa ne tudi vsak luzer in vsak incel, je meja med legendo in luzerjem, chadom in incelom precej negotova (navsezadnje je festival prinesel tudi uvid v tradicijo hibridnega chad-incel frontmana). Od tod ravno prihaja neprestana potreba po dokazovanju: rigorozno obiskovanje fitnesa, glancanje čevljev in objavljanje kul fotk na družabnih omrežjih. Ali kot pravijo The Roots na svojem zelo podcenjenem albumu: »To make it to the bottom, such a high climb.« Svoboda izbire je neznosna, postavlja nas pred strašno omejenost, zato je včasih vendarle enostavneje privzeti vlogo luzerja. Tudi slednjo se namreč da z nekaj talenta vnovčiti, in showcase festival se zdi kar okej priložnost za to.

Noč se je končala v zgodnjih jutranjih urah z upravičeno kaznijo, to besedo uporabljam v kar najbolj dobesednem pomeni, ki sledi vsakemu inatu, vsakemu prisiljeno maščevalnemu pristopu k realnosti: v prešvicani spodnji majici, z odtujenim plaščem, v katerem sta bila denarnica in mobitel. Pošteno, vključno s stereotipnim varnostnikom, ki me je želel v prepoteni krpici poslati na lediščno temperaturo. Na srečo se je našla nič manj prepotena srajca, z majhno pomočjo prijateljev pa se je zbral še znesek za prevoz s taksijem.

Počasi, počasi, ne napadajte me zaradi osebnih izpovedi, tu je lekcija, poetična resnica: glasbena industrija vas bo primamila s prebliski velike lepote, ponudila vam bo celo serijo možnih identitet, še najraje alternativnih, in v tabletke oblikovanih dozic najraznovrstnejših čustev, za nemoteni pretok dejavnosti bo korporativno skrbela v ozadju. Nazadnje pa boste ostali malo bolj praznih žepov in malo bolj praznega srca. Vsak navdahnjeni rokenrol upor z Vzhoda se bo končal v otopelosti, vsak Hunter S. Thompson bo enkrat pregloboko pogledal v praznino, ki jo nevede zasleduje, in vsak poskus eksploatacije lepote nas bo pripeljal do znamenitega Rilkejevega verza: »Lepota je le strahotnega komaj še znosni začetek«. Zato, otroci, odhajajte zgodaj spat.

Za to, da lahko zadeve nemoteno tečejo, skrbi resnično dobro organizirani festival s kopico odličnih bendov v luštni, pretočni in alternativni Ljubljani.