Najdaljša cesta

Štiri leta po prvencu Society Love Songs se idrijski Banditi oglašajo z novim albumom. Medtem ko so na prvem pluli med družbeno kritiko in intimo, je zdaj na tapeti zlasti družba. Zato se nova plošča zdi nekoliko bolj konceptualno usmerjeni izdelek, kar ponazarja že naslov: Take The Streets. Navsezadnje pa precej pove že ime zasedbe.

Bandite umeščamo na idrijsko punkrockovsko sceno; kar zadeva punk, ima Idrija precej bogato zgodovino. Res pa je, da je pričujoča plošča po zvoku in produkciji nekoliko bolj rockovsko umerjena, nekatere pesmi, denimo The Longest Road, so bolj v maniri rockovskih himen, nekaj celo v štimungi nekaterih rockovskih in grunge zasedb iz devetdesetih let. Na plošči gostujeta dva člana zasedbe Niet, med zahvalami pa najdemo tudi Zablujeno generacijo. Pri Nika Records so se potrudili in naredili lično oblikovano zgibanko z vsemi besedili.

Večina besedil je v angleškem jeziku; zasedba nastopa tudi v tujini. Banditi se pri tem zgledujejo po nekaterih punkovsko-protestnih obrazcih iz zgodovine popularne glasbe, denimo po Clash in Sex Pistols, ko je treba razsuti sistem (The Day), čutiti je nekatere teksture skupin Pearl Jam in Green Day, v glavnem pa gre za jezo in razočaranost nad delovanjem sistema, ki pravzaprav ne deluje: usmerja ga denar, kar je stara resnica, ki jo poznamo domala iz vseh zvrsti popularne glasbe, od jazza (God Bless The Child, Why Don't You Do Right) do folka, bluesa, rocka, punka in rapa, gospela, kar hočete … Mamon je večna tema sveta, ki se ne spreminja. Nikoli. Če se, se to samo zdi (Failed Society). Bandite pri vsej tej stvari najbolj bolijo skrhani medsebojni odnosi, točneje strah, ki ga povzroči razpadanje sistema. Rešitev je preprosto odhod (Failed Society, Walk Away); če že pozivi na zrušitev sistema ne zaležejo, se mora posameznik znajti in najti svoj mir … že kje. V ustvarjanju, igranju, pisanju ali enostavno – v umiku, morda celo izginotju, ki si ga posameznik raje izbere sam, še preden ga izbriše sistem.

Zato se ne gre čuditi, da so Banditi za naslove svojih novih skladb v imenu pričujoče, nekoliko bolj klasičnorockovske manire izbrali klasične sintagme te zvrsti, kjer je upanje kljub vsemu še vedno nekaj, kar se piše z veliko začetnico. Čeravno je plošča tematsko temna, polna eskapističnih namer (kar navsezadnje rokenrol tudi je), je tu upanje, pa tudi sanje še vedno obstajajo (Hopes And Dreams). Po tej plati si poslušalec lahko prikliče v spomin nekatere velikane rocka, kjer je kljub temi vedno izhod, tudi če ga ni (Bruce Springsteen, John Mellencamp, John Fogerty). Ponuja se nam primerjava s Springsteenovo Nebrasko, zlasti z zaključno pesmijo Reason To Believe – ljudje, ki ne vidijo več izhoda, od nekod vendarle potegnejo nekakšno slamico, ki jih vedno znova obdrži nad površjem. Banditi pa v Hopes And Dreams pozivajo: »just find a way«. Od tod tudi New Tomorrow, kjer pravijo, da se splača ubežati lažem množičnih medijev in najti alternativo: novi jutri. Vsaj poskusiti kaže v tej smeri.

Ne glede na večinoma angleško jezikovno usmeritev plošče se zdi, da nova glasba Banditov najde svoj vrh v zadnji pesmi, Ruskem vohunu, napisanem v slovenskem jeziku (upam, da jih bo v prihodnosti še več, spomnil sem se denimo na Rad bi le s prve plošče). Ruski vohun, označen kot »bonus track«, a si ne moremo kaj, da ga kljub temu ne bi vzeli za dejansko »špilo« plošče, je odlična iztočnica za naprej: Matej Alič, Blaž Pavšič, Aleš Golja, Blaž Tratnik in Jernej Zajc so v tej pesmi (besedilo je napisal Igor Dernovšek, medtem ko so pod preostale pesmi podpisani Banditi kot bend) tudi z izvedbo povzeli tematiko plošče in ošinili zlasti paranojo dandanašnjega vsakdana, ki je (seveda) umetno sproducirana in (seveda) načrtovana: razdeli in vladaj je že od pamtiveka učinkovito sredstvo za ohranjanje nadzora oblasti, Bandite pa zanima zlasti, kako ohraniti nadzor nad oblastjo. In pri nas imamo vse živo: od udb do stricev iz ozadja, živopisno paleto raznih političnih barv … Te barve dandanes postajajo hujša zmerljivka kot dejanske dobre stare jugoslovanske psovke. Vse to kaže, da je družba povsem zašla (ne samo naša), da se stvari na bolje spreminjajo nekoliko prepočasi, apatija je pomembnejša kot jezna pest. In morda Banditi prav zato pozivajo k akciji, tako družbo kot posameznika, ki pa mu ne preostane drugega, kot da najde svoj svet, četudi na najdaljši cesti. Se že kam pride.