Negotova preteklost

Večkrat se mi je že zgodilo, da sem v pogovoru s kolegi novinarji ali prijatelji – ljubitelji in spremljevalci podobnih glasb, kakršnim tudi sam sledim, naletel na njihovo nejevero, ko sem na primer trdil, da je neka danes aktualna zasedba nekoč že nastopila pri nas, oni pa tega niso vedeli. Ali, denimo, da je neka druga zasedba nastopila šestkrat in ne petkrat (kot so »vedeli« oni), ter jim ob tem povem, da sem seveda bil na zanje »spornem« koncertu ter o tem celo nekaj malega napisal … Nekoč sem eni nejeverni prijateljici, ki je vehementno trdila, da glasbenik, o katerem sva se pogovarjala, nikoli ni bil pri nas, jaz pa sem ji veselo razlagal, da sem ga celo dvakrat poslušal v Križankah, moral poslati povezavo iz Mladinine napovedi, na kateri se je lahko prepričala, da si ne izmišljujem. Najbolj hecno pri zadnjem primeru je bilo dejstvo, da sem za oba koncerta napisal napoved v Delovem Kažipotu, a teh člankov se na internetu ni dalo dobiti.

Ja, res je, mi, malo starejši, ki še pomnimo vinilne singlice in kasete, ne bomo trmarili tako kot mlajše generacije, češ, »vse je na netu«, kajti zavedamo se, da dobršen del naše glasbene zgodovine – intervjuji, ki smo jih prebrali, koncerti, nad katerimi smo se navduševali, recenzije, ki smo jih po nastopih mrzlično brali ali poslušali – dandanašnji ni dostopen na medmrežju. Slednje je za marsikoga začetek in konec raziskovanja, brskanja, poizvedovanja, mi iz stare garde pa bomo nemalokrat kot dokazilo o dogodku, za katerega nam drugi zatrjujejo, da se ni zgodil, pokazali vstopnico ali celo plakat za kak koncert ali morda predvajali posnetek radijske oddaje. Vrnili se bomo torej k fizičnemu, otipljivemu ali vsaj analognemu. Še najbolje bi za vse vpletene in zainteresirane kajpak bilo, če bi se tozadevni materialni dokazi v digitalni različici znašli na vseprisotnem internetu. A dogodkov znotraj glasbenega sveta je (bilo) preveč, da bi bilo to početje preprosto in da bi ga lahko opravljala ena sama institucija ter tako vkup zbrala vse relevantne podatke. Različne scene imajo tudi različna merila o pomembnosti nekega dogodka. Jazzistom je tako sila pomembno, kdo je igral kontrabas ali bobne v zasedbi tega in tega legendarnega saksofonista. Za punkerje je morda bolj zanimivo, kdo je bil predskupina kakim kultnim angleškim hardcorovcem na njihovem prvem nastopu pri nas; in tako naprej.

Nekateri glasbeniki in drugi akterji glasbenega dogajanja (založbe, promotorji, festivali …) si zelo prizadevajo za to, da bi bila njihova dejavnost kar se da dobro dokumentirana in javno dostopna. So pa tudi (pre)številni ustvarjalci ali inštitucije, ki na svojih spletiščih denimo ne ponujajo vpogleda v članke, ki so o njih objavljeni, ne ponudijo v posluh izvlečkov njihove glasbe ali pa je že od daleč razvidno, da stran že dolgo ni bila posodobljena, saj se kot zadnja novička na vrhu strani bohoti nekaj let stara informacija. Še bolj zoprno je, kadar je stran redno ažurirana, a so na njej pomanjkljivi podatki; manjkajo naslovi skladb, imena založbe, ki so izdale plošče, ali letnice izida. Ko se s kolegi menimo o omenjenih pomanjkljivostih, ki se navzlic neverjetnim možnostim, ki jih ponuja digitalni svet, še vedno pojavljajo in ponavljajo (da ne omenjam še starejših in danes nedelujočih zasedb, ki imajo posnetke le na kaseti, ne premorejo pa ene samcate fotografije!), v šali rečemo, da imajo danes po vsaki poroki ali maturi njeni udeleženci na voljo več foto, avdio in videogradiva kot marsikateri prelomni glasbeniki iz preteklosti … ali, žal, tudi iz sedanjosti.

Vsi ti manjkajoči podatki bi nam – če bi bili vidni, znani in dostopni – o marsikaterem pojavu povedali veliko več, kot vemo o njem zdaj. Pomagali bi nam iz nepregledne množice podatkov sestaviti jasnejšo sliko o nekem zgodovinskem obdobju, bolje razumeti silnice, ki so ga soustvarjale, dojeti njegovo družbeno razsežnost. Kakor koli se bodo naslednje besede zdele »agitpropovske«: mi vsi – od glasbenikov prek tehnikov do promotorjev in novinarjev – skupaj ustvarjamo sceno in od nas vseh je odvisno, kakšna se bo zanamcem kazala bližnja in daljna preteklost. Ta se bo namreč vedno znova oblikovala in spreminjala glede na spoznanja, ki jih v določenem obdobju o njej imamo. Zato naslednjič raje dvakrat premislimo, ko bomo po koncertu odvrgli vstopnico, preostanek plakatov ali letakov in festivalskih knjižic oddali v reciklažo ali pa se nam ne bo ljubilo zapisati datuma koncerta, imena fotografa ali spremljevalnega glasbenika. Kajti – če citiram Laibach, ki citira band Opus – »vsaka minuta prihodnosti je spomin na preteklost«.