Recenzijski izvod

Glasbeni novinarji dobivamo recenzijske izvode plošč, o katerih naj bi pisali. Preprosta ugotovitev, ki se žal v praksi velikokrat sfiži. Razlogov, da nekaj, kar zveni tako enostavno, ne poteka gladko in brezhibno (sploh če pomislimo, da že nekaj let živimo v digitalni dobi!), je najbrž več, a vtis imam, da za vsemi tiči prosluli »človeški faktor«. V našem primeru je ta človek glasbenik. Tak, ki bodisi ne obvlada utečenih poti za promocijo lastnega ustvarjanja bodisi se po njih bolj opoteka kot spretno teče; ali pa si sproti izmišljuje alternativne poti opozarjanja javnosti na svoje dosežke, ki ga slejkoprej zapeljejo v slepo ulico ali labirint (v katerega, mimogrede, še tako izkušeni »komunikatorji« zlahka zaidejo tako pri modernih kot pri starodobnih načinih komuniciranja).

Naj podam le dva nedavna primera. Letos je neki naš kitarist, sicer član znane rockovske zasedbe, svojo cedejko, namenjeno mojim kritiškim ušesom, pustil na Radiu Študent, kjer sem že vrsto let član glasbene redakcije. Čeprav sva se pred leti celo osebno spoznala (a nisva ohranila osebnih stikov) in gotovo imava kopico skupnih prijateljev in znancev, me o svoji pošiljki, ki me je čakala na radiu, sploh ni obvestil. Ne po elektronski pošti ne po telefonu ne z sms-om. Zaradi spleta neljubih okoliščin sem o tem, da me na radiu čaka njegova cedejka, izvedel precej za tem, minilo pa je tudi veliko časa, preden je album dejansko prispel v moje roke. Če povzamem: od časovne točke A, ko je cedejka prišla na radio, do časovne točke B, ko je dospela do prejemnika, je navsezadnje minilo preveč časa, da bi o albumu sploh še lahko pisal kot o noviteti …

Danes (v ponedeljek, 8. 10.) mi je neki jazzovski glasbenik, ki sem ga dolgo poznal le po njegovi glasbi, osebno pa sva se srečala šele lani na neki tiskovki, poklical, da me vpraša, na kateri naslov naj pošlje svoj novi cede. Ker nisem utegnil odgovoriti na klic, sem mu poslal sms; sledil je njegov sms odgovor z zgornjim vprašanjem ter moj končni odgovor z navedbo naslova. Dvomim, da bom moral tale članek popravljati po tem, ko bo enkrat že objavljen, saj ni razloga, da ne bi verjel, da me bo nemara že jutri med pošto pričakala njegova nova plošča. (Mimogrede: dobiti telefonsko številko ali elektronski naslov kakega novinarja ne bi smel biti problem; sam imam v telefonskem imeniku več številk glasbenikov kot prijateljev ali sorodnikov.)

Med tema dvema takorekoč skrajnima primeroma, kako in kaj narediti, če želite, da vaša plošča pride do novinarja, je še za »malo morje« podobnih primerov, a žal je večina takih, ki se berejo kot kake smešne anekdote – če seveda v resnici ne bi tragično pričali o komunikacijski neveščosti (pre)mnogih akterjev naše glasbene scene. Opisani zgodbi pa zgledno pričata, da kljub vsemu »high techu« – od tistega starinskega, kot je pošta, do digitalnega prenosa podatkov – še vedno največ šteje »human touch«. Pa tudi če ga ohranjamo s pomočjo moderne tehnologije. Skratka: dragi glasbeniki, tule je enostaven recept za ohranjanje (vsaj) minimalne komunikacije z nami, novinarji: ostanite v stiku in ne stikajte!

PS: Plošče, za katere bi si želeli, da o njih pišemo v reviji Odzven, lahko kajpak pošljete na naš naslov: Odzven, Trg francoske revolucije 6, Ljubljana. Hvala!