Nežni tenor

Danes se pogosto spregleda opus in umetniško dediščino severnonemškega poznobaročnega skladatelja in pevca Carla Heinricha Grauna, čeprav je ta v svojem času veljal za spretnega ustvarjalca in virtuoznega vokalnega solista. Poleg nemške tradicije v Graunovi glasbi zaznamo predvsem vplive sočasne italijanske opere oziroma njenega sloga, tehnik in estetike, zato ne preseneča, da je zapustil lepo število kantat v italijanskem jeziku in slogu. Ta dela je pisal s seboj kot vokalnim solistom v mislih, zato njihovi vokalni parti razkrivajo značilnosti skladateljevega glasu. Tega ni odlikovala posebna moč, sta ga pa krasili naravna lepota in dovršena tehnična bravuroznost. Izjemno nežen, naravno lep in tehnično dovršen visoki tenor Aca Bišćevića občinstvo že dobro pozna in občuduje, tako kot kritiki doma in v tujini. Tudi s tokratno interpretacijo ne razočara, prepriča nas z navidezno breztežnimi, naravno zvenečimi izvedbami pogosto vratolomnih melodičnih linij ter občutenim, iskrenim podajanjem vsebine Graunovih kantat. Treba je pohvaliti tudi izbiro specifičnega repertoarja, kakršnega redko slišimo na koncertih in na posnetkih; pravzaprav je to Bišćevićeva pogosta praksa.

Z istimi besedami bi lahko opisali glasovne sposobnosti slovenskega tenorista Aca Bišćevića, ki je lani posnel tri izbrane Graunove kantate. Njegov visoki, nežni, prefinjeni tenor spremlja Barockorchester der Thüringen Philharmonie Gotha-Eisenach pod taktirko izkušenega in cenjenega opernega dirigenta Michaela Hofstetterja. Rezultat sodelovanja je sedaj dostopen v obliki albuma z naslovom Carl Heinrich Graun: A gentle tenor, ki je letos izšel pri belgijski založbi Accent. Vse tri posnete kantate – Superba un dì la rosa (Vzvišena vrtnica nekega dne), Agitata anima mia (Moja vznemirjena duša) in In quel amena valle (V tisti prelepi dolini) – sledijo ustaljeni shemi poznobaročne kantate, kakršne poznamo na primer iz opusa Giovannija Battista Pergolesija: recitativu sledi arija, tej recitativ in nato ponovno arija. Dela že s svojo zasnovo solistu omogočajo, da zablesti tako z dramatično povednostjo recitativov kot tudi s spevnostjo in očarljivostjo arij.

Izjemno nežen, naravno lep in tehnično dovršen visoki tenor Aca Bišćevića občinstvo že dobro pozna in občuduje, tako kot kritiki doma in v tujini (Nemčija, Avstrija, Italija). Tudi s tokratno interpretacijo ne razočara, prepriča nas z navidezno breztežnimi, naravno zvenečimi izvedbami pogosto vratolomnih melodičnih linij ter občutenim, iskrenim podajanjem vsebine Graunovih kantat. Treba je pohvaliti tudi izbiro specifičnega repertoarja, kakršnega redko slišimo na koncertih in na posnetkih; pravzaprav je to Bišćevićeva pogosta praksa. Je eden redkih interpretov našega časa, ki na svojih koncertih oživlja nekoč veliko bolj razširjeno prakso petja ob lastni klavirski spremljavi. Bišćevićev nežni, a nikakor ne krhki vokal je občuteno in pozorno pospremil orkester pod vodstvom Michaela Hofstetterja. Ta je spretno vzpostavil delikatno ravnotežje med precej obsežno inštrumentalno zasedbo ter značilno visokim in tenkim glasom in njegovimi izraznimi spodobnostmi. Vsi skupaj so izbranim delom vdihnili prepričljivo življenjsko moč, zahvaljujoč usklajenemu, tehnično dovršenemu muziciranju in enotno skladnemu izražanju. 

Pričujoči posnetki treh Graunovih kantat predstavljajo zgledne, slogovno žlahtne interpretacije, ki postavljajo visoko merilo vsakemu izvajalcu, ki bo posegel po delih Grauna ali njemu slogovno sorodnih skladateljev. V priloženi knjižici poleg tega najdemo besedila kantat in izvrstno spremno besedo Christopha Henzla, strokovnjaka za staro glasbo in predavatelja na Visoki šoli za glasbo v Würzburgu. Carl Heinrich Graun: A gentle tenor je album, ki zaradi svoje estetske in dokumentarne vrednosti ne sme manjkati na polici nobenega resnega ljubitelja stare glasbe.