21.01.2014
Obujanje pozabljenega časa
Polona Kasal s samostojnim prvencem skozi pesmi Tomaža Pengova išče lastno identiteto, ki pomeni kontinuiteto njenega ustvarjanja z Guštijem in hkrati njegovo nadgradnjo.

Polona Kasal
Na cesti
Celinka
2013
Hecno kako se zgodovina in z njo povezani predsodki obrnejo. Pred pol stoletja in več, so si glasbeniki kredibilnost skoraj praviloma najprej pridobivali s preigravanjem skladb uveljavljenih avtorjev. S pojavom punka v sedemdesetih pa se je ta praksa postavila na glavo; najprej se je bilo treba dokazati z lastnim materialom, šele potem so si ustvarjalci lahko »privoščili« takšne in drugačne reinterpretacije. Danes so priredbe vse prej kot tabu, nenazadnje so mnoge med njimi obveljale za večje klasike kot izvirniki, je pa res, da se okoli ustvarjalcev, ki so svoje kariere zgradili s priredbami, dviguje tudi veliko polemik. En tovrstnih bolj izpostavljenih projektov v zadnjih letih je gotovo Nouvelle Vague francoskega producentskega dvojca Marc Collin in Olivier Libaux. Njun duhovit, samosvoj način revitaliziranja novovalovskih klasik je sicer naletel na zelo pozitiven odziv tudi bolj angažiranih poslušalcev, toda obenem ga mnogi še vedno gledajo postrani in mu ne pripisujejo kakšne posebne vrednosti. Sodeč po prvih odzivih se nekaj podobnega obeta Poloni Kasal in njenemu samostojnemu prvencu Na cesti, s katerim predstavlja devet priredb skladb Tomaža Pengova, od tega štiri z njegove prve, legendarne plošče Odpotovanja (1973), ki velja za svetinjo slovenskega kantavtorstva.
Kasalova si je torej že v izhodišču postavila zelo nehvaležno nalogo. Za nekatere je zapuščina Pengova preprosto nedotakljiva, še toliko bolj, če vanjo poseže glasbenica s (slovenskim!) pop poreklom, pa čeprav je v navezi z Miho Guštinom – Guštijem v preteklosti posnela kopico skladb, ki močno štrlijo iz domače pop mlakuže. Ker Kasalova s ploščo Na cesti izrazno ostaja v sorodnih smernicah, se njena pozicija v kontekstu domače scene bržkone ne bo bistveno spreminjala. Z eno nogo bo najbrž še vedno blizu mainstremu, z drugo pa nekje tam vmes, v sivi coni, pri poslušalcih, ki jim banalnost najbolj popularne domače glasbe povzroča glavobole in ki jih alternativne muzike (še) ne dosežejo. Torej v prostoru, ki na Zahodu v zadnjih letih spet pridobiva vse večjo veljavo, med tem ko tukajšnjim glasbenikom zapre marsikatera vrata in ušesa. Ampak to je pač (žalostna) realnost domačega prizorišča, deloma verjetno pogojena tudi z dejstvom, da premoremo le peščico tovrstnih ustvarjalcev.
Sorodnost plošče Na cesti z glasbo, ki jo je Kasalova ustvarjala z Guštijem, je sicer bolj ali manj pavšalna. Še vedno gre za zrel pop a je ta tokrat obarvan precej bolj elektronsko, največkrat po vzoru bendov, ki so se v devetdesetih znašli pod okriljem trip hopa. Temačne atmosfere, hipnotični ritmi, dramatični godalni aranžmaji, opojna sintetična melodika in senzibilen vokal so atributi pisani Kasalovi na kožo in dodelanim skladbam tukaj ni mogoče očitati ničesar. Je pa obenem res, da je ta izraz z novim tisočletjem zaživel v bolj subtilnih izpeljankah, nenazadnje tudi v Melodromovih različicah, zato se ni mogoče otresti občutka, da bi se Kasalova lahko bolj pogumno oprla na sodobnejše produkcijske smernice. To ji izvrstno uspe s skladbama Oče in Tihe so njive, ki z elegantno minimalistično zadržanostjo pogledujeta proti smernicam modernega (britanskega) elektronskega soula oziroma r'n'b-ja. Za nameček prav skozi ti dve skladbi izzveni najbolj neposredna vez s Pengovovo intimnostjo, dasiravno je ta slišna že v ostalih skladbah. Karakter izvirnikov je včasih ujet bolj prepričljivo, drugič nekoliko manj, toda vseh devet priredb do Pengova in njegove glasbe ohrani spoštljiv občutek. Še več, Kasalovi skozi Pengova uspe najti tudi lastno identiteto, to pa je pravzaprav največ kar od albuma priredb sploh lahko zahtevamo.
Na cesti je dober album, v kontekstu s sorodno glasbo povsem podhranjeni domači ponudbi celo zelo dober album. Zagotovo ne bo prepričal vseh privržencev Tomaža Pengova, bo po zaslugi Kasalove, mojstra besede in kitare bržkone spoznal kakšen pripadnik mlajše generacije (več). Res bi jo bilo sicer lepo slišati v povsem avtorski podobi, toda podobno pot so pred njo prehodile že mnoge glasbenice, ki so v nadaljevanju svojih karier postale zelo cenjene avtorice. Če bo to uspelo tudi Kasalovi bo pokazal čas, zaenkrat pa je vsekakor na dobri poti.
@http://www.youtube.com/watch?v=UPlYWMSotWo@