Trip hop s črno-bele fotografije

Zlati časi trip hopa, ki so jih zaznamovali Massive Attack, Portishead in Morcheeba, so morda res že zbledeli, a v tovarni glasbe po njih še vseeno ostaja nostalgičen vonj. In vsakokrat ko zaslišimo, denimo, Glory Box ali Sour Times, nas taisti vonj popelje točno tja – v zgodnja devetdeseta, v britanski Bristol, ki je za trip hop to, kar je Seattle za grunge. Trip hop na novo odkrivajo tudi novi, mlajši poslušalci. Internet je džungla, kjer čas in prostor nimata posebnega vpliva, saj ponuja paleto glasbe raznolikih žanrov iz različnih časovnih obdobij – od včeraj, od danes pa tudi od jutri. 

Na slovenskih tleh pravzaprav nikoli nismo imeli prave trip hop skupine, čeprav bi nekateri v ta predalček radi stlačili Melodrom. Zdaj pa se je s triphopskimi barvami ponosno porisal kvintet, ki sliši na ime Blu.Sine. Javnosti se je predstavil že leta 2009, a je preteklo kar nekaj let, da se je odločil izdati prvenec. Člani zasedbe so Ljubljančani Urška Bajec na glavnem vokalu, Žiga Četrtič na klaviaturah, Žiga Kroflič, ki skrbi tudi za semplanje, na kitari, Bor Hodžić na basu in Jan na bobnih. Za izražanje so si, kljub trendom in vsemu ostalemu, izbrali slovenski in ne angleški jezik. Pohvalno, bi rekli slovenisti in zagovorniki lepe slovenske besede. 

Naslovnica debitantskega ploščka z naslovom Can You Hear In Colour? (Ali lahko slišite v barvah?) bode v oči s črno-belo fotografijo v hoji upognjenega golega ženskega telesa, ki stoji pred »kuliso« treh skupaj tičečih (v črno oblečenih) gospa. Vse skupaj deluje dokaj (anti)religiozno, groteskno, zato vizualno bolj spominja na nekaj, česar bi se domislili kakšni gotičarji. A ker knjige ne sodimo po platnicah, tudi cedeja ne bomo po naslovnici. Ta vsebuje dvanajst skladb, ki so skupaj nastajale bojda kar sedem let, in je na spletu na voljo brezplačno.

Zasedba Blu.Sine, ki jo navdihujejo stari filmi in stare fotografije, je album napovedala s pesmijo z videospotom Pretežko srce. Večino glasbe je aranžiral klaviaturist Žiga Čertič, sicer ljubitelj filmske glasbe, predvsem iz grozljivk, noir in nemih filmov. Pri skladbi Trip, denimo, je uporabljen sample iz starih ameriških propagandnih filmov proti pornografiji in drogam. Pevka Urša Bajec je v intervjuju za MMC dejala, da njihova glasba ni komercialno zastavljena in jih zato ne kličejo iz lokalov, kjer »iščejo zabavno glasbo za petek zvečer«. Dodala je, da se tudi sami ne bodo ponujali, ker tej nalogi niso kos. A se najdejo prostori, ki so za stvar, denimo ljubljanski Orto bar, kjer so prvenec oktobra tudi predstavili v živo. Slovenska skupina, ki ne želi zabavati ljudi? Slovenska skupina, ki ne visi na telefonih in prosi za koncerte v najrazličnejših pajzlih? Ujeli so mojo pozornost in podal sem se v lov za tem, ali so res tako zelo drugačni.

Ženski krik na 00:07, ki spominja na zavirajoči avto, pozdravi poslušalca kot opozorilo, da to ne bo običajna slovenska pop plošča. »Prerisujem črke tvojega obraza na papir, vsaka misel se okruši, če je ne zaživim, med svojimi željami in dejanji sem našla tisto, česar ne želim spustiti med ljudi,« so prvi stihi, ki jih slišimo v uvodni skladbi Noir. Refren razkriva, da sem »med mano in tabo vedno jaz«. Uvodna Noir dobro oriše, kaj vas čaka tudi kasneje na ploščku in je učinkovito (premišljeno ali ne) postavljena na začetek poslušalčeve poti. Minimalistični rif skoraj surfrockerske električne kitare gradi atmosfero na temeljih klasičnega triphopskega beata z obveznimi zvočnimi dodatki – od skrečanja do bolj psihedeličnih zvokov.

Da so tekstovno močna besedila pri Blu.Sine prav tako pomembna kot mrtvo hladna interpretacija vokala Urške Bajec, se potrdi tudi v drugi skladbi, ki je že prej omenjena Pretežko srce. »S sabo nosim pretežko srce, kakorkoli obrnem, brez njega ne gre. Včasih še želim si svetlejše nebo – vidim, kar hočem, čeprav ni tako.« Lahko bi rekli, da so teksti, ki se osredotočajo predvsem na odnos in čustva med ljubimcema, poetični, bogati v simboliki, večpomenskosti in metaforah, vsebinsko pa temačni in melanholični. Barva glasu in način petja Bajčeve spominjata na hibrid med Polono Kasal, Severo Gjurin in Ano Vipotnik (Fake Orchestra), a vseeno lahko trdimo, da na trenutni slovenski glasbeni sceni med širši javnosti manj znanimi interpreti predstavlja nekaj izvirnega, bolj posebnega. S tem ima, seveda, veliko opraviti skupina glasbenikov, ki jo obkroža. Njen glas in besedila bi lahko na drugačni instrumentalni podlagi zveneli popolnoma drugače, in če bi bila zasedba Blu.Sine kanček komercialnejša in bolj popasta, bi lahko izpadla že kar sladkobno. A k sreči temu ni tako. Blu.Sine ima jasno zvočno vizijo, izdelek Can You Hear In Colour? pa je tako glasbeno kot tudi konceptualno dovršen. 

Komad Karneval je zanimiva fuzija dobro vkomponiranega semplanja, kjer se kot tema ponavlja znana cirkuška melodija, tokrat kakopak v upočasnjeni obliki, ki daje Karnevalu potreben nasmešek nič kaj prijaznega klovna. V pesmi Preslikava na svoj račun zopet pride domiselna lirika: »Dosti je besed in dosti podob, ki so me ujele, kdaj je pretežko za moje dlani, da bi vse objele. Človek si, kot jaz, a vidim preveč, ko gledam te v obraz, takrat se zdi, da tebi še senca vedno ne sledi.«

Balada Edina se kot predzadnja pesem na albumu (z)gradi na klaviaturah in hipnotičnem, počasnejšem ritmu: »Včasih se mi zdi, da sem edina, zajemam spet tišino, da mi drugo preglasi, in hočem v višino, vidim z druge strani.« Zaključna skladba Ostaneva sama je presenetljivo rockerska oziroma takšna postane po obetavnem dvominutnem uvodu. Produkcijsko je najbližje temu, kar danes lansirajo radiem prijazne slovenske skupine. Po eni strani je zato razumljivo, da so jo postavili na konec ploščka, saj bi kjerkoli drugje uničevala kontinuiteto albuma. »Kdo sem in zakaj ter kaj verjamem?«, se sprašuje pevka Urška v pesmi. Jaz pa se sprašujem, zakaj se jim je zdelo tako nujno na kakovosten in prepričljiv izdelek na konec uvrstiti še to skladbo, brez katere bi poslušalci (ali pa, bolje, kritiki) mirno preživeli ... in jim celo bolj verjeli.