Odpotovanje Odpotovanj

Scenarij in režijo podpisuje Petra Seliškar, ki jo poznamo že kot avtorico filma o Franu Milčinskem - Ježku Moj narobe svet. 

Gotovo je velik presežek filma obilica arhivskega gradiva, ki prikazuje Pengova iz začetka 70-ih let kot komunikativnega in karizmatičnega mladeniča.

Dokumentarec Odpotovanje se že z imenom neposredno navezuje na Pengovovo nastopno obdobje okoli snemanja njegovega prvenca Odpotovanja (Škuc, 1973), ki še vedno velja za kultni album, ne le v Sloveniji, temveč po vsej nekdanji skupni državi. Film lepo prikaže, kako markantna figura je bil Tomaž že pred izdajo te plošče. (Na žalost pa ni nikjer omenjeno, da je bil takrat že poznan kot pevec velikega hita in evergreena Mladih levov Oda Ireni.)

Gotovo je velik presežek filma obilica arhivskega gradiva, ki prikazuje Pengova iz začetka 70-ih let kot komunikativnega in karizmatičnega mladeniča, kar je dobrodošlo tudi zato, ker smo ga mlajše generacije vedno poznale le kot nekoliko od sveta odmaknjega gospoda srednjih let, kajti razen naslovene fotografije z Odpotovanj pač nikjer ni bilo možno videti kakršnih koli vizualij iz tega obdobja. Sogovorci v filmu (Andrej Zdravič, Tomo Križnar, Bogdana Herman, Jani Kovačič, Jerko Novak, Borut Telban, Andrej Detela, Sonja Porle idr.) dobro opišejo osebni prelom, morda celo zlom, ki je za Tomaža pomenil nenadejani uspeh Odpotovanj. Ta plošča je bila namreč debi tudi za producenta in snemalca plošče Aca Razbornika, ki je povedal, da je njemu prinesla velik uspeh na osebni in predvsem karierni ravni (saj je tako postal izjemno zaželjeni strokovnjak na svojem področju), na drugi strani pa je za glavnega protagonosta pomenila breme, ki ga ni zmogel nositi. Zato pa je tudi potreboval več kot deset leta za realizacijo naslednjega albuma Pripovedi (ZKP RTV Ljubljana, 1988). A kot rečeno, se film osredotoča na Tomaža skoraj izključno skozi prizmo prvenca, ki se ga drži aura nepersežnega, čeprav sta po mnenju zgoraj podpisanega tudi albuma Pripovedi in Rimska cesta (Sraka, 1992) na enako visokem ustvarjalnem nivoju. Zadnja zbirka Biti tu (Sraka, 1996) je seveda najšibkejši člen v verigi, a je tudi ta prinesla nekaj izjemnih biserov, med drugim pesem Drevo, ki služi tudi kot intro in outro v film. 

Film je iskren, in sicer v smislu, da se ne izogiba analizi Tomaževih težav z alkoholom in (povezanih?) težkih družinskih razmer, tj. njegovega kompliciranega odnosa do sina. Po drugi strani pa Tomaževi tesni prijatelji iz mladosti precej plastično nakažejo težko opisljivo avro in transcendentalnost Pengovovega delovanja in dojemanja sveta v tistem obdobju. Večkrat se omenja celo izraz »šamanizem«.

PS: Za konec bi opozoril le še na zdrs, ki se je zgodil PR službi FSF pri najavljanju filma, češ da nam je Pengov »zapustil prvo kantavtorsko ploščo v Jugoslaviji«. To seveda ni res, kajti če pogledamo zgolj čez prvo republiško mejo, lahko ugotovimo, da sta do takrat že izdala nekaj svojih kantavtorskih mojstrovin v obliki velikih plošč vsaj Arsen Dedić in Drago Mlinarec. Morda pa manjka zgolj kak dodaten opis, kot na primer »pri neodvisni založbi« ali »v zgolj minimalistično-akustični maniri« ali kaj podobenga?

Kakorkoli, gre za ploščo, katere relevantnost ostaja in zato je tu obravnavani film produkcijske hiše Petra Pan Film nadvse dobrodošel!