Otvoritev razstave fotografij angelov z glasbili in koncert ansambla Capella Carniola

Preprosto vabilo kolega na dogodek v cerkev na Mirni ni obetal nič posebnega. Še ena razstava in popestritev za lokalno skupnost. Pa sem se zmotila, priznam. 

Na Mirni na Dolenjskem je kulturno življenje kljub zgolj 2.700 prebivalcem celotne občine precej razgibano. Ljudje si močno prizadevajo, da bi Mirno predstavili v najlepši luči, od Speče lepotice (tako je grad poimenoval pokojni Marko Marin) do arheoloških ostankov starih naselbin. Kot kaže, pa niti večina tistih, ki živimo v neposredni bližini, ne ve (niso vedeli), da se v cerkvi sv. Janeza Krstnika na Mirni skrivajo čudovite freske na oboku prezbiterija, ki so bile odkrite ob odstranjevanju beleža in restavrirane leta 1968. Že njihov restavrator Izidor Mole je freske ocenil, da »so med najbolj kvalitetnimi in najbolj ohranjenimi pri nas«. O njih je dr. Janez Höfler, naš odlični poznavalec srednjeveškega slikarstva, kasneje zapisal: »Mirnski svetniki in svetnice ostajajo samosvoj slikarski višek pozne gotike na slovenskih tleh.« Angeli z glasbili so odraz sodobnega pojmovanja človeškega lika, ki sledi novemu realizmu, kot se je v drugi polovici 15. stoletja vzpostavilo v zgodnjem nizozemskem slikarstvu. Leta 2002 je dr. Janez Höfler poslikavo mirnskega oboka označil za »evropsko pomemben spomenik«. 

Po mojem skromnem mnenju bi morala razstava prepotovati Slovenijo skupaj s spremljajočim koncertom. Da bi si vsak lahko ustvaril predstavo o tem, kaj vse se skriva v nekoliko odročnejših krajih, in da bi se morda tudi tisti, ki bi morali skrbeti za kulturno dediščino, preizprašali, če ne bi bilo potrebno za te lepote poskrbeti, kakor jim pritiče.

Fotografska razstava, ki bo v cerkvi na ogled tri tedne (kasneje pa v mirnski knjižnici), prikazuje angele z glasbili v obočnih kapah nad stenami. Angelsko ali nebeško liturgijo so v evropski likovni umetnosti predstavljali najprej angeli brez glasbil, nato so angelom dodali trakove z napisi cerkvenih hvalnic in knjige, šele v zadnji razvojni fazi so angeli dobili v roke note in glasbila in postali nosilci nebeške hvalnice in nebeške liturgije. Freske so, kolikor so ohranjene, likovno jasne in pregledne, glasbila natančno naslikana, prav tako njihova praktična uporaba. 

Fotografije Bolfgangovih angelov z glasbili, ki so na razstavi, so same po sebi zgolj in samo arhivski dokument, ki odraža stanje mirnskih fresk 3. avgusta 2017, primerjava s fotografijami, ki jih je napravil Institut für mittelalterliche Realienkunde Krems maja 1988 in jih hrani INDOK center, pa pokaže, da so freske danes, petdeset let od odkritja, v slabšem stanju, kot so bile dvajset let po restavriranju. 

Po besedah Marka Kapusa, avtorja fotografij, je »moč fotografije v tem, da nas pritegne nase. Ko imamo na izbiro, da pogledamo fotografijo stvari ali stvar samo, se izognemo dejanskemu in usmerimo pozornost k fotografiji. Dokumentarna fotografija opravlja vlogo medija, posrednika do stvari: usmerja pogled nase in na stvari, ki jih predstavlja. Brez fotografske razstave med fotografiranimi originali bi bilo tako, kot je bilo največkrat doslej: hodili bi mimo Bolfgangovih fresk. Samoumevno je, da so tu, a nam je vseeno.«

Zato je bil dogodek kljub maloštevilni, lokalni publiki zelo pomemben »osveščevalec« celotnega slovenskega glasbenega (in neglasbenega) okolja. Ansambel Capella Carniola (Janez Jocif, Marta Močnik-Pirc in Franci Krevh) je odigral zapise iz Libre Vermel (Montserrat, Katalonija, 1399) in Cantigas de Santa Maria (Alfonso X., »El Sabio«, Španija, 13. stoletje), med drugim prav na inštrumente, ki jih lahko opazujemo na opisanih freskah. A ne zgolj igral, med skladbami smo izvedeli tudi marsikaj o teh glasbilih, kdaj so se uporabljala in na katera v različnih koncih Evrope igrajo še zdaj. Poleg tega smo jih lahko po koncertu vzeli v roke, preizkusili,  pogledali v strop cerkve in se spustili v davne čase 600 in več let v preteklost.

Po mojem skromnem mnenju bi morala razstava prepotovati Slovenijo skupaj s spremljajočim koncertom. Da bi si vsak lahko ustvaril predstavo o tem, kaj vse se skriva v nekoliko odročnejših krajih, in da bi se morda tudi tisti, ki bi morali skrbeti za kulturno dediščino, preizprašali, če ne bi bilo potrebno za te lepote poskrbeti, kakor jim pritiče.