(P)osebna privilegiranost provincialnosti

Pri prebiranju kritik oziroma strokovnih mnenj o ljubljanski Operi v razno raznih domačih medijih kar pogosto naletimo na zanimivo besedo »provincialnost«. V razumevanju celote in konteksta se ta opis seveda zdi pejorativen, negativen (očitajoč), morda zveni celo kot svarilo pred neizbežno nevarnostjo operno-kulturne province. Beseda »provinca« ima v slovenskem jeziku že sama po sebi več pomenov: Slovar slovenskega knjižnega jezika »provinco« na primer definira bodisi kot »področje zunaj večjih mest; podeželje« ali kot »področje, za katero je značilna neustvarjalnost, moralna in nazorska ozkost«, v nekaterih državah pa je to »višja upravna enota; pokrajina«. Sprašujem se, zakaj sploh naj bi bilo biti provinca oziroma biti provincialen nekaj manjvrednega.

Malce statistične primerjave: mesto Ljubljana se po številu prebivalcev na seznamu svetovnih glavnih mest uvršča okrog 150. mesta, med vsemi mesti Evropske unije pa nekje na 114. mesto, vseh prebivalcev države Slovenije pa nas je skupaj za eno večje mesto. In kljub tej (provincialni?) majhnosti ponosno občutim našo malo Slovenijo kot eno najlepših in najprijetnejših dežel pod soncem, očarljivo Ljubljano pa se ne da drugače kot ljubiti! Temu primerno ljubljanska Opera s svojo gledališko arhitekturo in številom vseh zaposlenih ter s svojimi proračunskimi sredstvi sodi med manjše do srednje velike operne hiše v Evropi. Sicer pa, ko govorimo o »narodnem gledališču«, potem ima iz zgodovinsko-antropološkega pogleda ljubljanska Opera za Slovence primerljivo (čeprav umetniško na prvi pogled morda ne tako dominantno) vlogo prestolnične operne hiše, kot so na primer sorodne ustanove v Zagrebu, Budimpešti, Pragi, Bratislavi ali Varšavi. Slovensko narodno gledališče Opera in balet Ljubljana je torej (kljub svojim skromnejšim dimenzijam) glede na svoj kulturnozgodovinski razvoj in geopolitični kontekst osrednje oziroma glavno slovensko operno-baletno gledališče. Pa vendarle provincialno gledališče? In zakaj ne!

Bržkone bi bilo zmotno in celo absurdno primerjati ljubljansko Opero s svetovnimi metropolitanskimi hišami in menim, da tudi ni naš cilj približevati se jim. Za primerjavo omenimo na primer le, da proračun za vse nove operno-baletne premiere in umetniški program naše Opere na celoletni ravni v mnogih primerih ne dosega niti budžeta ene nove operne produkcije v omenjenih hišah. Zanimivo pa je, da med prav temi par vrhunskimi »metropolitankami« človek hitro zasledi več paralelnih pojavov; občutek imam, da so si vodilne operne hiše na neki način dokaj podobne: primerljive univerzalne dramaturško-marketinške usmeritve, iste operne zvezde svetovnega formata, ki nastopajo tu in tam, sicer izjemna mednarodna umetniška izvedba, ki pa je hkrati povezana z nekim (meni osebno ne preveč lagodnim) občutkom prestiža, ki vrhunskim operam najbrž pritiče. Menim, da je ob prisotnosti teh vsega občudovanja in spoštovanja vrednih »mednarodnih mega oper« pravzaprav dragocen privilegij, da obstajamo (in obstanemo!) kot »provincialna opera«, ki zvesto, srčno in marljivo sledi svoji (p)osebni zgodovini in tradiciji, ki utripa znotraj svojega lokalnega miljeja in (seveda v okviru zmožnosti) svojemu občinstvu ponuja kar se da programsko zanimiv in umetniško kakovosten program.
 

Še enkrat se za trenutek vrnimo k besedi »provinca«. Ugotovili bomo, da je ta, denimo, v latinskem originalu pri starih Rimljanih pomenila višjo upravno enoto na pomembnih ozemljih izven Apeninskega polotoka, kar se je tikalo tudi našega ozemlja. Biti rimska provinca s svojo upravo je bil torej poseben status, ki pa je hkrati, logično, opredeljeval tudi (fizično) pozicijo tega ozemlja v razmerju do glavnega mesta Rima. Preskočimo zdaj par stoletij v imperij Napoleona in njegovih iz strateških in gospodarskih razlogov novoustanovljenih Ilirskih provinc: za prestolnico je bila izbrana prav Ljubljana, ki je v tem (sicer dokaj kratkem) obdobju doživela enega svojih največjih vzponov in razcvetov. Pomen Ilirskih provinc je bil takšen, da so bile po prehodu pod avstrijsko cesarstvo celo simbolično »povzdignjene« v Ilirsko kraljestvo. Mimogrede omenimo še vpliv te francoske epohe na zgodbo naše najbolj narodne opere, Gorenjskega slavčka Antona Foersterja, kjer se v naših krajih pojavi francoski učitelj petja Chansonette in išče nove pevske talente; Minka, dekle z najlepšim glasom, ne želi oditi v svet – še naprej bo kot slavček ob boku svoje ljubezni raje prepevala doma na deželi.

Provinca se kot del ozemlja lahko naziva tudi dežela ali pokrajina. V slikarstvu je pokrajina (ali krajina) pomembna zvrst likovnega upodabljanja, v literaturi pa se pogosto uporablja v zelo poetičnih besednih zvezah, kot denimo (po SSKJ): »zanimive miselne pokrajine« ali »odpreti komu pokrajine svoje duše«. Vsi se zagotovo spominjamo tudi velike oglaševalske akcije iz 80. let, »Slovenija, moja dežela«. Slogan je sprožil nepričakovan širši čustveni odziv Slovencev in tudi težnjo po samostojni državi.

Zgolj naš odnos do poimenovanja »provincialnost« lahko definira pomen te besede v takšnem ali drugačnem smislu, vsekakor pa menim: bodimo srečni in zadovoljni s tem, kar smo – duhovne pokrajine misli in čustev so namreč brezmejne.