Operi prijazna dežela

Naša »mala« Slovenija je, kar se operne oziroma glasbeno-gledališke (pa tudi baletne) kulture in tradicije tiče, zagotovo lahko ponosno premožna dežela. Nosilno vlogo pri razvoju operne umetnosti je pri nas med drugim igrala ugodna geografska lega Slovenije, ki se nahaja na stičišču razno raznih etničnih in jezikovnih kultur s pomembnim križiščem poti med srednjo in južno Evropo. Zanimivo je, da so bile prav slovenske dežele med prvimi, kjer se je v 17. stoletju začela igrati in uprizarjati opera izven rodne Italije, ko je ta iskala svojo pot proti severu. Danes premore Slovenija dve narodni operni hiši, v Ljubljani in v Mariboru, vsaka ima svoj redni ansambel solistov, zbor in orkester, obe operi pa sta v okviru javnih zavodov pod okriljem Ministrstva za kulturo. Upoštevajoč formulo »1 opera na 1 milijon prebivalcev« bi lahko celo dejali, da se statistično uvrščamo med najbolj operne države na svetu, kar je sicer bolj kvantitativna, ampak vseeno pomembna informacija. Omembe vreden je tudi podatek, da ima Slovenija v neposredni bližini svojih meja še pet »konkurenčnih« oziroma primerljivih opernih hiš, in sicer v Trstu v Italiji, v Gradcu in Celovcu v Avstriji ter v Zagrebu in na Reki na Hrvaškem. Če pa vštejemo še operni program raznih festivalov, imamo Slovenci res pestro in bogato ponudbo operne umetnosti – vse na dosegu roke.

V našem prostoru bi kot zanimivo poglavje želel posebej omeniti še eno operno organizacijo: Slovensko komorno glasbeno gledališče. Ustanovljeno je bilo leta 1996, leta 2008 je postalo društvo v javnem interesu, torej gre za nevladno organizacijo. Člani društva so številni priznani slovenski glasbeniki, gledališki in kulturni delavci, nameni in cilji SKGG-ja pa so uprizarjanje komornih glasbeno-gledaliških del vseh obdobij (predvsem pa iz obdobja glasbenega baroka in klasicizma ter sodobna dela) domačih in tujih skladateljev. Slovensko komorno glasbeno gledališče spodbuja tudi nastajanje novih komornih glasbeno-gledaliških del slovenskih skladateljev in avtorjev libretov, pri svoji (ko)produkciji pa sodeluje z mnogovrstnimi domačimi organizacijami, institucijami in javnimi zavodi. Gre torej za poznano obliko »komornih oper«, ki v mnogih državah najpogosteje delujejo kot dopolnilni program večjih nacionalnih, državnih ali mestnih opernih gledališč. Kot komorno specializirani operni ansambli in organizacije so komorne opere svoj razvoj doživele v 20. stoletju in so večinoma bolj intimnega karakterja, ampak vseeno tudi z bolj ali manj eksperimentalnim poslanstvom. Omenimo na primer Intimate Opera Company (1930) in English Opera Group (1947) v Veliki Britaniji, La Piccola Scala (1955) v Milanu, Komorno opero (1957) in Miniopero (1969) na Češkem. Komorne opere so dandanes zelo aktivne v nemško govorečih deželah (Dunaj, Berlin, Frankfurt, Hamburg, Köln, München), v slovanskih deželah pa poleg že omenjene češke poznamo še, na primer, Komorne opere v Moskvi, Varšavi, Bratislavi. Najdemo jih tudi v Sydneyju, prav tako je kar nekaj primerov v ZDA.

Po svoji vrnitvi iz tujine leta 2013 sem postal bolj pozoren na program Slovenskega komornega glasbenega gledališča in lahko rečem, da si takšna aktivnost zasluži vso pohvalo in podporo. Za naš prostor je to nadvse zanimiva in več kot potrebna dramaturška popestritev in obogatitev rednih (pretežno klasičnih) opernih repertoarjev ljubljanske in mariborske opere, hkrati pa SKGG predstavlja model potujočega gledališča, ki s svojimi predstavami ne le promovira glasbeno-gledališko umetnost, temveč tudi vzgaja novo in novo operno občinstvo širom Slovenije. S skromnimi finančnimi sredstvi, ki jih pridobiva s pomočjo javnih razpisov in z iskanjem manjših sponzorjev, je produkcija SKGG-ja še toliko bolj spoštovanja vredna. Na tem mestu izražam željo, da bi Slovenskemu komornemu glasbenemu gledališču v bodoče uspelo na državni in občinski ravni najti sistem delovanja z neko redno finančno subvencijo in da bi se seveda po lastnih zmogljivostih še naprej uspešno krepilo ter skrbelo za kontinuiteto in kvaliteto umetniškega ustvarjanja; da bi postalo tudi »uradno« neke vrste naše tretje operno (sicer še naprej komorno!) gledališče.

SNG Opera in balet Ljubljana in SKGG se povezujeta in sodelujeta pri mnogih projektih. V prihajajoči sezoni 2015/16 bomo v koprodukciji uprizorili slovensko praizvedbo mono opere Dnevnik Ane Frank skladatelja Grigorija Frida (1915–2012), ki je najpogosteje izvajano sodobno operno delo sploh. S tem projektom bomo v ljubljanski operi odprli nov komorni uprizoritveni prostor, »-3«. Januarja 2016 bo nato Slovensko komorno glasbeno gledališče na našem velikem odru predstavilo slovensko komorno operno noviteto Junak našega časa Tomaža Sveteta in s tem obeležilo skladateljevo 60-letnico rojstva.

V tem kontekstu naj omenim še en januarski komorni projekt, in sicer Večer mini oper študentov kompozicije v izvedbi in produkciji vseh treh umetniških akademij Univerze v Ljubljani. Posebno poglavje je namreč rast naših mladih opernih talentov, in tudi v ta namen smo v ljubljanski operi nedavno obudili tradicijo opernega studia kot specializiranega izpopolnjevalnega programa, ki naj bi umetnikom pomagal odpirati vrata profesionalnega gledališča. Seveda ta projekt, tako kot drugi omenjeni, za dolgoročni razvoj zahteva posebno finančno podporo.

Iz navedenega vidimo, da je treba pošteno priznati, da operna umetnost in kultura na Slovenskem kar lepo prosperirata; in prav je tako. Menim namreč, da opere ni nikoli preveč, če si le najde občinstvo. V skrbi za nadaljnji razvoj in umetniško rast pa je treba pri opernem načrtovanju vedno misliti daleč naprej … in naj nas pri teh premišljevanjih pogumno vodijo širokopotezne vizije!