Operno podzemlje

V spremljevalnem programu letošnjih Svetovnih glasbenih dnevov je koprodukcija Slovenskega komornega glasbenega gledališča (SKGG) in SNG Opere in baleta Ljubljana z izvedbo monoopere Dnevnik Ane Frank Grigorija Frida predstavila v svojem podzemlju repertoarno in vsebinsko temačnejšo plat. V črnino odeta manjša kletna dvorana je ponudila novo prizorišče za dramatizacijo srhljivih dogodkov iz kratkega življenja amsterdamske deklice in nas potopila v intimo njenega zastrtega sveta ter nas vabila k zastavljanju introspektivnih humanističnih vprašanj ob glasbi.

Pred začetkom dogodka me je tokrat namesto že skoraj običajnega občutka bojazni pred še eno zaprašeno in naveličano izvedbo standardnega opernega dela, zrežiranega po tradicionalnem kopitu, prevzelo žgečkajoče pričakovanje nečesa vznemirljivejšega, torej živega, aktualnega pogleda na svet. Pričakovanja je napajala asketska scena (v središče je bilo postavljeno le ozko zavito stopnišče), ki je vzbujala upanje, da se bo poanta – klavstrofobičnost usodnih mejnikov zgodbe oziroma življenja in smrti Ane Frank, kot so kodificirani v njenem dnevniku – v glasbi ­in slečena vsega površinskega opernega blišča v zavzeti interpretaciji umetnikov prefinjeno razraščala skozi večer.

Kmalu po začetku predstave se je izjasnila nekoliko drugačna slika, produkt nekako zatrtega umetniškega udejstvovanja, ki ga je dobro metaforično prikazovalo prav ozko zavito stopnišče. Žal se asketska scena ni utemeljeno prevajala na druge parametre predstave, temveč je prej izdajala pomanjkljivo režijsko vodenje.

Pojava Ane Frank (Katja Konvalinka) v klasičnem, skoraj koncertnem črnem oblačilu ni asociirala ne na judovsko šolarko ne na karkoli drugega v tem kontekstu, tako da je kot protagonistka ostala povsem neopredeljena oziroma neusmerjena. Neotipljivo režijo je izdajala sopranistkina obrazna mimika in občasno tudi telesna gestika, ki sta ostali pretežno izravnani skozi celoten potek monoopere. Nekoliko stisnjen in visoko v glavi nastavljen glas Konvalinkove je bil sicer dovolj okreten za prepričljivo izvedbo te solistične vloge, vendar bi bilo dobrodošlo, da bi v svojo interpretacijo vnesla nekaj več dinamične in barvne raznolikosti. Anin monolog je bil ob različnih pripovedih, denimo o prvi ljubezni, o skrivanju pred nacisti in ob enostavni izjavi »petek je, 16. oktobra«, namreč igralsko in glasovno skoraj povsem izpeljan z enako mero intenzitete (s hitrim tresljavim vibratom). Kljub tej izravnanosti pa se je sopranistki mestoma vendarle posrečilo, da je podala nekaj ganljivejših momentov. Izvedbo je nekoliko popestrila domišljije polna gestika dirigenta Aleksandra Spasića, ki je v partituri prepoznala bolj kontrastne poteze in jih prenesla v igro ansambla. Izstopala je zlasti angažiranost pianistke Irine Milivojević.

Pretresljivi konec predstave je spet odprl vprašanje režije. Sopranistkin odhod s scene s kamnom, stisnjenim v pesti, je bil bržkone namig na judovski običaj postavljanja kamnov na grob – vsekakor torej pomenljiva poteza, ki pa jo je ob padcu koncentracije zlahka mogoče spregledati, saj je režijsko premalo poudarjena.

Dogodek Dnevnik Ane Frank je prenesel ljubiteljem operne umetnosti močno sporočilo. Razkril je resnično problematiko ljubljanske operne scene. Ta ne tiči v pomanjkanju (denarnih) sredstev, kot se velikokrat rado poudarja, temveč v metafizični, kreativni in idejni neopredeljenosti njenih akterjev.