Po tujih sledeh

Redke so domače skupine, ki jim angleščina dobro pristoji (npr. Elvis Jackson, Koala Voice, Moveknowledgment, Dreamwalk), in še v teh primerih si skušam včasih zamisliti, kako bi nekatere virtuozno odigrane in zanimivo skonstruirane pesmi zvenele v slovenščini. Podobno se mi dogaja v primeru petčlanske mariborske skupine Alice Blue, ki je pred novim letom izdala svoj prvi album, Matter (snov, materija). Vendar moram istočasno ugotoviti, da gre pri mnogih tovrstnih zasedbah za koketiranje s katerim izmed rockovskih trendov, ki je ob koncu devetdesetih oziroma na začetku novega tisočletja vzniknil v ZDA. Bend Naio Ssaion je bil, na primer, tukajšnji odgovor na neometalske Evanesence, Dreamwalk pa na srednješolske punk bende, ki jih do neke mere prezentirata Blink 182 in Sum 41. Celo pri Siddharti smo ob prvem poslušanju albuma Id (1999) slišali odmev španskih rockerjev Heroes del Silencio, medtem ko je Paramore s svojo karizmatično pevko Hayley Williams prva asociacija, ko naletimo na skupino Alice Blue. Člani zasedbe te podobnosti niti ne problematizirajo, toda takšne primerjave – na naši, torej novinarski strani ali pa na strani samih izvajalcev – se na koncu vedno izkažejo za nehvaležne; tudi zato, ker vsak bend ob svojem razvoju prej ali slej odkrije notranje kvalitete, ki ga naredijo samosvojega, če le vztraja na poti dovolj dolgo.

Dve leti pred prvencem je peterka izdala EP Snapshots, s katerega imamo tudi videospota This Moment in Get Somewhere. Vpliv pop-punka je bil izrazit, iz povprečno posnetega in koncipiranega video gradiva pa je, v nasprotju z glasbo, razvidno, da sta izdelka nastala v tem delu Evrope. Zbirko sestavlja šest komadov, v katerih najdemo nekaj simpatične melanholičnosti (From the Ashes, Realize, Make Up Your Mind).

Vmes so člani veliko koncertirali, predvsem na Portugalskem, Češkem in Švedskem. Kot povedo sami, ne gre za velike koncerte (sto do sto petdeset obiskovalcev), je pa zato stik s publiko pristen, odziv dober, sami pa uživajo. Na kakšnem od večjih domačih odrov se še niso predstavili (z izjemo festivala Rock Otočec 2013), in čeprav gre za soliden sodobni rock, je njegov zven na trenutke bolj ameriški od Amerike in bolj paramorovski od Paramore. To bo domači publiki seveda nekoliko težje pogoltniti. V nekem intervjuju povedo: »Vsi poudarjajo, kako je glasba univerzalni jezik … Če je univerzalen, zakaj je težava petje v angleščini?« Petje v angleščini pride prav predvsem na evropskem trgu malih prizorišč in festivalov, že v izhodišču pa je treba izvzeti Veliko Britanijo in ZDA, ki sami sebe razumeta kot izvoznici in ne uvoznici zabavne glasbe. Izvzeti je treba tudi Slovenijo, kjer je tako eksplicitno posnemanje neke ameriške blagovne znamke v najboljšem primeru obsojeno le na kratkotrajni uspeh. Univerzalnost torej ni tako univerzalna, kot se zdi na prvi pogled, čeravno zasedbi Alice Blue angleščina dejansko pristoji!

Ampak pustimo ob strani stvari, ki glasbo umeščajo v širši kulturni milje, in se posvetimo temu, kar ponuja izdelek. Prvi spot Hot Air pomeni vizualni korak naprej in enako je treba ugotoviti o ostrini zvoka in zrelosti besedil, ki jih piše pevka Laura Pešak. Kakovosten ženski vokal in nestaromodna rockovska interpretacija sta pričevalki osvežujočega trenda, ki ga na naših tleh ustvarjajo tudi v Koala Voice in, denimo, I. C. E., ki v teh dneh napoveduje izid svojega drugega albuma. Besedni izraz se pri Alice Blue sijajno staplja s tempoidnostjo glasbe. Opravka imamo s »coming of age« motiviko, prežeto z zvarkom jeze, frustracije in melanholije, ki bolj kakor brezup odraža uporništvo brez velikih razlogov in kaže na iskanje odgovorov v medosebnih odnosih in na zavest individualizma.

Na prvo poslušanje so si skladbe podobne, brez izstopajočih »hitov«, kar je dokaj značilno za žanr, v katerem peterka (Žiga Mravlje, Laura Pešak, Rene Petrovič, Domen Škrlec, Matej Plesnik) ustvarja. Na trenutke se ritem upočasni (Starcrossed) ali pa produkcija zavestno pusti nekaj zvočnega prostora nedotaknjenega. Takrat pridejo v ospredje čustva in grenko-sladki rifi (Mending Fences). Pesem Never Give In je, verjetno nehote, kopija komada Times Like These Grohlovih Foo Fighters, Hit The Panic Button pa sodi med najobetavnejše udarce trdega rocka z ženskim vokalom, kar jih je kdaj nastalo pri nas. Deseti in zadnji komad je Hanging by a Thread, v katerem se najnazorneje pokaže dinamičnost glasbenih struktur, ki jih zasedba predano sestavlja, čeprav so pesmi dolge največ štiri minute in pol in bi šele z morebitnim podaljšanjem katerega od aranžmajev odkrili, v kakšni meri je njihov izraz avtentičen oziroma kako daleč od že slišanega zna skupino sploh odnesti.

Treba je izpostaviti še impresiven studijski prispevek Simona Jovanoviča iz Studia Evolucija, ki se je skozi številne projekte že izuril v produciranju sodobnega rock zvoka. Lahko ga torej štejemo za šesti člen, za človeka, ki je k skupnemu dosežku prispeval najmanj toliko kot redni člani.

Izid prvega albuma je za skupino z zaletom, ki prisega tudi na zvočni perfekcionizem, sam po sebi velika stvar. Zaradi mladosti je prihodnost njena, toda prava barva prihodnosti bo odvisna od karizme živih nastopov in od tega, ali bodo v bendu znali izstopiti iz sence svojih vzornikov s še bolj avtorskim sporočilom, s še bolj unikatnim zvokom in, na koncu koncev, bolj samosvojim imidžem.