Počnem to, kar znam

Avgust 1962 je bil mesec, ko je enemu največjih karibskih otokov Velika Britanija dodelila neodvisnost, in to bi lahko bilo očitno izhodišče za začetek zgodovinskega pregleda pristne jamajške godbe. Optimizem in ponos ljudstva sta se dobro odražala v novem, poskočnem stilu, ki so ga poimenovali ska, in to je bila prva glasba, ki je bila neposredno povezana z Jamajko. Spontani nastanek skaja je marsikomu dal vtis, da je vzniknil od nikoder, vendar bi bila to precej zavajajoča opazka; ska je namreč izšel iz glasbene kulture, ki jo je sestavljalo nešteto raznolikih veja – med njimi tudi ameriški r&b in mnogi pankaribski stili. Glasba je v jamajški zgodovini zavzemala osrednje mesto, in častni sedež znotraj tega miljeja brez kančka dvoma pripada slavnemu kitaristu, botru ska glasbe – Ernestu Ranglinu, ki bo prihodnje leto proslavil 80. rojstni dan. Potem ko se je od svojih stricev naučil osnov, se je pri rosnih 16. letih pridružil orkestru Vala Bennetta, kjer je z igranjem v hotelih brusil svoj glasbeni talent. Ranglinov raznovrstni in tekoči slog igranja sta mu sredi petdesetih let prejšnjega stoletja prislužila članstvo v takrat eni najbolj znanih jamajških zasedb, Eric Deans Orchestra. Sodelovanje v številnih kolektivih je Jamajčanu poleg obsežnega gostovanja po Karibih omogočilo tudi izjemen vpogled v svet orkestriranja in aranžiranja, ki ga je s pridom izkoristil in se zavihtel na sam vrh zlate ska dobe: My Boy Lollipop, globalni pop hit, je dokončno vklesal ska v besednjak popularne glasbe; njegovo studijsko in založniško delo pa je pomagalo postaviti temelje rocksteadyju. In čeprav je v sledečih desetletjih bolj slovel po svojih jazzovskih veščinah, se je Ranglin pred malo več kot desetimi leti znova vrnil k svojim reggaejaškim koreninam in tako smiselno zaokrožil poklicno pot, s katero se v svetu pristne jamajške godbe ponaša le malokdo. Z Ernestom Ranglinom smo se prek telefona pogovarjali pred njegovim nastopom 22. novembra v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma v okviru abonmaja Glasbe sveta. Intervju je bil na dan koncerta predvajan na Radiu Študent, na radijskem spletu pa je na voljo v avdio obliki.

Gospod Ranglin, katere ustvarjalce ste poslušali v mladosti?

Prvi profesionalec, ki sem ga v tistem času slišal, je bil kitarist Charlie Christian in njegova zasedba.

V tistem času je pri vas delovalo tudi dosti kalipso zasedb. Katera ritmika je takrat dobila več poudarka, latinskoameriška ali afriška?

Sam nisem veliko nastopal v kalipso zasedbah. Ponavadi smo igrali jazz standarde. Včasih je kdo prišel z Broadwaya in smo igrali tudi njegovo glasbo. Vedel sem za obstoj kalipsa, vendar ga nisem kaj dosti igral. Kot rečeno: v tistem času sem povečini igral standarde. V 50. letih, ko sem bil še mlajši, smo poslušali veliko ameriških zasedb, ki so igrale glasbo Duka Ellingtona, Counta Basieja, tudi Stana Kentona. Ob strani so sicer obstajale kalipso zasedbe, toda ti posamezniki so se precej razlikovali od poklicnih glasbenikov.

Kdaj ste pričeli igrati kitaro?

Moja poklicna pot se je pričela pri šestnajstih.

V tistem času se je pričela tudi kultura soundsystemov. Ste takrat več nastopali v živo ali ste večinoma delali kot studijski glasbenik?

Ko sem bil star šestnajst let – okoli leta 1948 – še ni bilo soundsystemov. V 50. pa sem tudi zaradi razvoja soundsystemov pri kar nekaj glasbenih založbah opravljal delo A&R menedžerja: zadolžen sem bil za iskanje novih izvajalcev, nadzoroval sem snemalni proces, pripravljal sem veliko aranžmajev.

Katera glasbena struja je bila bolj vplivna, ameriški r&b ali jazz?

Jaz sem izvorno jazz glasbenik. Največ sem spremljal Charlieja Parkerja in Dizzyja Gillespieja; ta dva izvajalca sem v 50. največ poslušal. Skladala sta se z vejo glasbe, ki so jo igrali Count Basie, Duke Ellington in Kenton, in tudi sam sem bil jazz glasbenik. Toda kasneje sem se odločil igrati drugo vrsto glasbe, odločil sem se igrati ska. Kljub tej odločitvi pa sem še zmeraj igral oboje. Ska smo igrali v studiu, zvečer pa smo odhajali v večje hotele, kjer smo igrali jazz standarde. Kdaj pa kdaj, na kakšno nedeljo, smo dobili priložnost igrati jazz tudi kje drugje. Če bolje premislim, sem v bistvu igral vse: standarde, reggae – takrat smo mu rekli ska – igral sem glasbo takratnih big-bandov ...

Kdaj točno se je potem vaš stil shuffle spremenil v ska izraz?

To se je zgodilo okrog leta 1958, v Studiu One. Tam smo zaigrali prvi ska. Studio One takrat ni imel lastnega studia in zato smo uporabljali prostore na radijski postaji JBC – Jamaica Broadcasting Corporation. Ponoči smo snemali v enem od treh studiev na JBC, in takrat smo posneli tudi prvi ska.

Leta 1964 ste sproducirali priredbo My Boy Lollipop, ki je postala svetovni pop hit. Zakaj ste se preselili v Veliko Britanijo?

Da, ta skladba je bila narejena v Londonu. V tistem času sem delal za Island Records pa tudi številne druge založbe. Ker sem slovel kot dober A&R menedžer, so me povabili v Anglijo, kjer smo naredili komad My Boy Lollipop. To je bila druga skladba, ki smo jo ustvarili. Bila je dober hit; bila je največji hit, ki ga je Jamajka dotlej imela.

Producirali ste tudi prvo Marleyjevo pesem, in sicer v času, ko so se The Wailers pravzaprav imenovali The Teenagers. Ali lahko poveste kaj o tej izkušnji?

Da, spoznal sem jih, ko so bili še mladi fantje. Prišli so v Studio One. Takrat se je Studio ravnokar odprl. Sicer sem za Studio One snemal že dolgo pred tem, vendar Studio One ni imel lastnega prostora. Zato smo hodili v druge kraje, in sicer na JBC in Federal Records. In ko je Bob prišel k nam, smo ravnokar odprli lastni studio.

Bob Marley je odtlej postal ikona, veleposlanik avtentične jamajške godbe. Toda dolgo preden se je to zgodilo, ste leta in leta učili mnoge jamajške glasbenike, med njimi tudi Jaha Jerryja. Se vam zdi, da vam jamajški ustvarjalci dolgujejo dobršen del svojega glasbenega izraza?

Ne, ničesar mi ne dolgujejo. Jaz samo počnem to, kar znam, in se trudim to početi na najboljši možni način. Veste, jaz samo počnem to, kar moram – lahko bi bilo za kogarkoli.

V poznih 60. letih je po priljubljenosti rocksteady postal prevladujoč stil na Jamajki. Zakaj je, po vašem mnenju, rocksteady prevzel vlogo skaja?

Ne bi rekel, da je postal bolj priljubljen. Ska je bil hiter. Rocksteady je bil samo počasnejši. To se je izkazalo kot koristno, še posebej v Angliji, kjer so temperature nižje. Ugotovili smo, da bolje ogrejemo občinstvo, če spustimo tempo. Z rocksteadyjem si imel tudi več svobode pri igranju bas linije – lahko si vključil še nekaj dodatnih not, s čimer je bas postal zares pomemben. Bil je rocking – zato smo stilu rekli rocksteady.

Ko ste igrali ska, torej niste imeli veliko prostora za kitarske solaže?

V bistvu je bilo dosti prostora, vendar sem s kitaro moral držati ritem, ker takrat ni bilo nikogar v zasedbi, ki bi ga zares ohranjal. Zato sem bil v ritem sekciji. Ko je prišel rocksteady, sem dobil več prostora za kitarske solaže in sem pričel igrati v svojem stilu. Načeloma sem se držal lastnega stila, vendar sem na posnetkih največ časa še zmeraj porabil za igranje ritem kitare; zaradi tega se mogoče ni veliko govorilo o mojih kitarskih veščinah!

Ko ste se vrnili iz Anglije, ste precej snemali tudi za Studio One?

Za založbe sem delal dosti, dosti let. Delal sem za mnoge založbe, a največ dela sem opravljal za Federal Records in Studio One. Veste, Jamajka je majhen otok in v tistem času ni bilo veliko ljudi, ki bi lahko opravljali moje delo, zato sem bil vseskozi na poti.

Nekateri vaši najbolj znani posnetki v Studiu One so bili posneti z Leejem Scratchem Perryjem. Na teh posnetkih je prisotnih veliko kitarskih efektov. Ste jih uporabili sami?

Ne, ne maram efektov in kitare skupaj, če sem iskren. Rad imam naraven, preprost zvok. Načeloma nimam nič proti njim, saj imam doma nekakšen kitarski sintetizator, vendar ga nisem uporabljal že mnogo let. Na njem je toliko različnih opcij, da se med njimi sploh ne znajdem! Zato ga ne uporabljam, raje imam preprost zvok.

Opazil sem, da v 80. letih niste bili tako plodoviti, kar se tiče lastne produkcije. Zakaj je bilo temu tako?

Da, potoval sem po celem svetu in se utrudil. Takrat sem živel na Floridi in sem držal večino svojega dela stran od oči javnosti. Sicer sem veliko produciral za druge, vendar sam nisem kaj dosti izdajal.

Prepotovali ste cel svet in najbrž obiskali veliko krajev. Kakšna prizorišča se vam bolj dopadejo, jazz ali reggae festivali?

No, bil sem na mnogih jazz festivalih in slišal ljudi igrati pop glasbo. Drugačni časi so. Nekdo poimenuje festival pod določeno oznako, vendar je v resnici popolnoma druga stvar. Sam sicer igram vsakič, ko me povabijo, in igram več reggaeja kot jazza. Zato se imam za reggae izvajalca.

Kakšen se vam zdi reggae dandanes?

Jamajška glasbe je postala svetovna glasba, veste, je ena od glasb, ki je priljubljena po celem svetu. In to me res veseli, saj smo ustvarili nekaj, v čemer uživa ves svet.

Ali v prostem času poslušate kakšne kitariste?

Ne, ne poslušam veliko kitaristov. Včasih slišim koga igrati, in če igra dobro ter zanimivo, me to razveseli; vendar se nikoli ne usedem, da bi prav zares poslušal kitarista. Precej aranžiram, zato največ časa porabim za razmišljanje o novih skladbah – takšne stvari mi zapolnjujejo prosti čas.