Poetika absurda

V gimnazijskih letih sem moral zaradi predur, ki so se začenjale ob sedmih zjutraj, pogosto loviti prvi avtobus iz Goriških Brd v Novo Gorico. V turobnih jesenskih in zimskih jutrih sem navadno poslušal precej depresivno metal in hardcore muziko, s katero sem zdravil svoj emo weltschmerz. Toda iz teh voženj v polsnu se mi je bolj kot temačna glasba v zvočni spomin vtisnil legendarni džingel Radia Koper ob branju osmrtnic, molovska kitarska melodija, ki te je ob 6.30 opominjala na minljivost in absurdnost življenja. Komad Grief/Groud z debitantske plošče The Absurd projekta Stamor, ki ga podpisuje uveljavljeni obalni producent in didžej Jan Bajc Funa, bolj znan kot .čunfa oziroma Kanomotis, me transportira prav v tista meglena in mrzla jutra. Zagotovo je čisto naključje, da prasketanje njegove kitare v prepletu s tesnobnimi terenskimi posnetki in elektronskimi manipulacijami v dotičnem komadu izpade kot dekonstrukcija, časovno razvlečena verzija melodije iz omenjenega džingla za osmrtnice. Stamor nas z grajenjem utesnjujočih zvočnih prostorov sili v soočanje z vsemi ekscesi življenja v »razvitem svetu«. The Absurd v sebi skriva teološke vzgibe, željo po mapiranju in razumevanju tistega, kar nam menda lahko razodene le vera, v kakršnikoli obliki že. Stamor je v esenci tudi metalski projekt. Njegove skladbe delujejo kot uvodi ali instrumentalni intermezzi iz kakih postmetal, sludge metal ali blackend hardcore plat, le da je Bajc te povezovalne dele postavil v središče svojih kompozicij in iz njih naredil zaokrožena dela.

Že hitri pogled na abstraktno Rorschachovsko platnico, ki je delo Polone Pečan, da vedeti, da je The Absurd težka plošča, predvsem pa radikalen odmik od Bajčevih doslejšnjih izdaj, naj gre za abstraktne hip-hop beate za založbo rx:tx, nizkofrekvenčno obilne dubstep pokalice za založbo DeepEnd! ali diskoidne house štikle za založbo Trite. Bajc je tipičen milenijski producent z razcepljeno kreativno osebnostjo, kar je prekletstvo in blagoslov hkrati. Včasih bi ga človek želel prepričati, naj se preda enemu samemu zvoku, ga izpili do konca in se uveljavi v eni špuri, vendar mu njegov eklektični okus to preprosto onemogoča. The Absurd, album, s katerim napoveduje novo obdobje v svojem ustvarjanju, tako ni zares presenečenje, če upoštevamo njegovo navezanost na razne odvode metala in drugih težjih muzik. Projekt Stamor bi lahko opisali kot nadomestek za dejstvo, da Bajc ni član metal benda. Zdi se namreč, da je vanj kanaliziral vso svojo ljubezen do molovskih kitarskih tonov in darkerskih vajbov, in to na precej bolj samosvoj način, kot bi to lahko naredil kot član metal kvarteta. 

Najprej k imenu projekta, nomen est omen. Stamor je zadnji v seriji popkulturnih fenomenov na Slovenskem, ki se navezujejo na delo Pavla Medveščka, posvečeno posoškim starovercem. Ob bendu Samoč, TV seriji Trigrad, aktualnem filmu Nekoč v Posočju Eme Kugler in številnih drugih projektih, ki jih je navdihnilo Medveščkovo pisanje, se Stamor nanaša na stolpiče iz kamnov, ki so jih staroverci postavljali za varnost, navigacijo ali markiranje. »Pravil je, da je prinesel domov celo kožo samo po zaslugi svojih stamorjev, ki jih je postavljal tam, kamor je prišel. Stamor je naredil tako, da je nekaj kamnov postavil drug na drugega in tako dobil steber, ki ga je varoval pred hudim. Pravil je, da je bilo najhujše nekoč v Ungariji, ko ni nikjer dobil kamnov, da bi ga postavil,« je v delu Skrivnost in svetost kamna leta 1993 zapisal Medvešček.
Če vsesplošno navdušenje nad staroverci v zadnjih letih interpretiramo z vidika iskanja smisla v hipermaterialističnem svetu, ki še ni našel nadomestka za mrtvega boga, se zdi Bajčeva navezava projekta na eksistencialistično filozofijo Alberta Camusa precej posrečena. Od časov Camusa je svet nenazadnje postal še precej bolj absurden. Živimo v času, ko umetne inteligence ne razvijamo zato, da bi nam omogočila več prostega časa ali morda celo prehod v družbo, kjer bi bilo delo odveč, pač pa zato, da nas po hitri poti izrine iz kreativne in drugih sfer ter nas naposled nadomesti. Singularnost! Teorija mrtvega interneta, ki pravi, da se od leta 2016 oziroma 2017 večina internetnih interakcij odvija med boti in samogeneriranimi vsebinami, tako deluje precej smiselno. Prepustite se desetminutnemu doom drajsanju po Facebooku in poskusite uganiti, kdo med komentatorji ni bot ali katera fotka ni umetno generirana, in presenečeni boste.

Stamor nas z grajenjem utesnjujočih zvočnih prostorov sili v soočanje z vsemi ekscesi življenja v »razvitem svetu«. The Absurd v sebi skriva teološke vzgibe, željo po mapiranju in razumevanju tistega, kar nam menda lahko razodene le vera, v kakršnikoli obliki že. Stamor je v esenci tudi metalski projekt. Njegove skladbe delujejo kot uvodi ali instrumentalni intermezzi iz kakih postmetal, sludge metal ali blackend hardcore plat, le da je Bajc te povezovalne dele postavil v središče svojih kompozicij in iz njih naredil zaokrožena dela. Uvodnim žalobnim kitarskim melodijam ne sledijo blast beati, downtunano žaganje in brezbožno dretje, pač pa se ti prepletajo s sintetiziranimi basovskimi linijami, počasnimi obrednimi perkusijami, gotskimi sintovskimi motivi, mračnimi terenskimi posnetki in raznimi elektronskimi teksturami, ki prispevajo k večplastnosti zvočne slike. 

Beginning zastavi doomerski vajb, ki nas omreži vse do konca plošče. Alarm s svojo bližnjevzhodno frulico aludira na mistično godbo kultnega Muslimgauza. Naslovna skladba The Absurd, zaznamovana s plastenjem repetitivnih molovskih melodij in čudovito kitarsko linijo gosta Manuela Brajnika, bi lahko kot glavna tema precej doprinesla k zgoraj omenjeni RTV produkciji Trigrad Sonje Prosenc. Bajc tu dokazuje svojo spodobnost za skladanje, ki koketira s filmskim svetom, tudi z vključitvijo Camusovega citata, ki zaobjame bistvo plošče: »and because the world is absurd, we must provide it with all its meaning«. Uvodni rif pesmi Collector spomni na komad Los Restos De La Esfera obskurnih španskih blackened crusterjev Ictus. Toda namesto da bi se aranžma sčasoma prelevil v d-beat dir, Bajc raje pridrži vajeti in ustvari darkersko americano s pridihom posoškega staroverstva. Abstraktno dromljanje intermezza Mraz mežika hipnotični distorziji epohalne plošče Earth 2: Special Low Frequency Version (Sub Pop, 1993). Dylanu Carlsonu iz dvojca Earth več kot očitno dolguje tudi dromljajoča neofolk mojstrovina Mir, medtem ko blackened hardcore motiv komada Song For a Hollow Body v spomin prikliče obalne mojstre Human Host Body, če bi se ti odločili za bolj ambientalno usmerjene kompozicije. Kar zadeva produkcijo, zaradi odsotnosti kitar najbolj izstopa Always Constant Forever, ki s prepletom nojzerskih vložkov, melanholičnih sintov, nerazpoznavnih terenskih posnetkov s potopljenimi človeškimi glasovi in nenavadnih ritmičnih elementov vzbuja posebno katarzično anksioznost. 

Presežna vrednost albuma je v njegovi izmuzljivi stilistični usmeritvi, ki jemlje iz raznih virov, a nikoli ne zapade v fenovsko posnemanje. Izkušnja poslušanja me spomni na misel angleškega pisatelja Richarda Adamsa iz romana Watership Down (1972), češ da ljudje ne uživajo zares v zimi, pač pa v občutku zavarovanosti pred smrtonosnim zimskim mrazom. Nekaj poetičnega je tako v mrazu, ki predstavlja odsotnost toplote, kot tudi v absurdu, ki je odsotnost smisla. Ultimativno je The Absurd nekakšna novodobna bluzovska plošča. Poleg že omenjenega dvojca Earth so še ena ključna referenca Burzumove zaporniške dungeon synth/dark ambientalne izdaje. Če je Burzum delal prison blues, pa Bajc dela exsistential prison blues. Z Burzumom ga povezuje tudi dejstvo, da ti instinkt ob njuni glasbi pravi, da jo preprosto moraš vsaj enkrat it poslušat v gozd, v njen naravni habitat. Idealno na mrzel, meglen, posebno depresiven dan, da bo zažarela v vsej svoji lepoti. Gre za album, ob katerem se lahko zunanja in vaša notranja klima združita v eno veliko čudno gmoto. Naredite si torej uslugo in si na najtemačnejši dan poveznite kapuco na glavo in se odpravite v najbližjo hosto, da se prepustite Absurdu.