Poletni zven klasicizma in romantike

V atriju Mestnega muzeja Ljubljana sta 18. julija v okviru Poletnih koncertov, ki jih letos že deveto leto v sodelovanju z Mestnim muzejem Ljubljana organizira Zavod IM.PULS ART, nastopila violončelistka Karmen Pečar in pianist Jan Sever.

V napolnjenem atriju so zazvenele značilne skladbe slogovnih obdobij klasicizma (Mozart) in romantike (Schumann) ter skladbi Martinůja in Poulenca, nastali med drugo svetovno vojno, katerih tonalno-funkcijski glasbeni stavek odraža skladateljev odmik od avantgardnih tokov ter vrnitev v zavetje neoklasicizma. Premišljeno izbrani program je glasbenikoma omogočil, da se dokažeta tako na tehnični kot tudi na muzikalni ravni, občinstvu pa je v posluh ponudil redko izvajano Poulencovo Sonato za violončelo in klavir. 

Večer je odprla Mozartova Sonata za violino in klavir v G-duru, K. 301 v priredbi za violončelo in klavir hrvaškega violončelista in pedagoga Valterja Dešpalja (nekdanjega profesorja Pečarjeve) in estonskega pianista Arba Valdme. V Mozartovem opusu manjkajo skladbe za violončelo, zato so se priredbe nekaterih njegovih 34 sonat za violino in klavir ustalile na repertoarju violončelistov. Klasicistična sonata vsebuje prvine lahkotnega in v 18. stoletju priljubljenega galantnega sloga s plesnimi elementi. Pečarjevi je uspelo iz sicer korpulentega telesa violončela izvabiti značilni lahkotni utrip. Plesna melodika drugega stavka se je zazibala v bolj poudarjenem in lepo izpetem partu violončela.

Drugo skladbo s sporeda povsem prežema značilna romantična poetika Roberta Schumanna. Tristavčna skladba Fantazijske skladbe, op. 73 je nastala leta 1849, ko se je Schumann intenzivno posvečal ustvarjanju komorne glasbe. Romantično gibanje v glasbi odraža podoben utrip, kot ga najdemo v nemški literaturi iz druge polovice 18. stoletja: je reakcija na obdobje razsvetljenstva in močno poudarja introspekcijo ter subjektivnost umetnika. Že naslovi stavkov (Nežno in s poudarkom, Živahno, lahkotno ter Hitro in ognjevito) nakazujejo romantično idejo o glasbenem delu kot izrazu skladateljeve neomejene domišljije ter intimnega sveta občutij, razpoloženjskih stanj in mistike, v katerega je vpet. S skladbo, ki deluje kot instrumentalni cikel samospevov, je violončelistka z osredotočenim igranjem priklicala intimno vzdušje salonskih komornih izvedb Schumannovega časa. S spontano lahkotnostjo je pletla dolge lirične fraze in hitro vzkipljive pasaže ter nazorno prebudila ognjevit značaj tretjega stavka. Pečarjeva je dihala s Schumannovo stvaritvijo in se zlila s svojim glasbilom. 

Osrednjo točko koncerta je predstavljala prava repertoarna rariteta, Sonata za čelo in klavir francoskega skladatelja F. Poulenca. Njen kompleksni glasbeni stavek je zasnovan na hitro izmenjujočih se kontrastnih motivičnih drobcih. Povezati kontrastno motiviko v enotna fraziranja je izziv za mnoge glasbenike, vendar je Severju in Pečarjevi to povsem uspelo. Tehnično zahtevne stavke sonate sta izvedla solidno in dosegla uravnoteženo skupno igro – violončelistka je bila kos hitremu izmenjavanju melodioznih in akordičnih motivov iz arco v pizzicatto, pianist pa je zlahka izvajal hitre virtuozne pasaže. V počasnem drugem stavku (Cavatine) sta s pozorno, premišljeno skupno igro izpeljala intenziven dinamični in ekspresivni višek ter ob koncu stavka ustvarila prefinjeno meditativno vzdušje.

Večer je s svojim nastopom zaznamovala predvsem Karmen Pečar, ki jo poleg tehnične izpopolnjenosti odlikuje tudi intenzivna interpretacijska in analitična moč, medtem ko se je pianist Jan Sever popolnoma predal vlogi spremljevalca, čeprav so nekatere skladbe ponujale več priložnosti za muzikalno prezenco. Kljub akustičnim značilnostim dvorane, ki s svojim nekoliko predolgim odmevnim časom hitrejše pasaže spremeni v nerazločne zvočne gmote, so Pečarjevi uspeli kristalno zaokroženi tako daljši kot tudi krajši staccatirani toni in jasna zvočna uresničitev z izjemno čisto artikuliranimi hitrimi pasažami.

Še beseda o neglasbenem dogajanju. Vzdušje v občinstvu je bilo prejkone počitniško (pre)sproščeno in tako v ostrem kontrastu s predanostjo in resnostjo nastopajočih glasbenikov. Med počasnejšimi deli skladb smo slišali ne le glasnejše vzdihljaje, temveč celo piskanje in pogovore po mobilnih telefonih. Vsekakor pa je zelo pohvalno, da ima na manjšem prizorišču povprečni poslušalec priložnost slišati poredko izvedena dela v interpretaciji tako muzikalne glasbenice.