»Politično« skozi fiktivne scenarije

Vtis ob prvem srečanju z novim izdelkom Wande & Nove deViatorja je bil občutek relativne jasnosti. Ob naslovni prispodobi tristo devetintridesetega zaznamka v Arpovem atlasu tristo osemintridesetih neobičajnih, izstopajočih galaksij ni bilo težko potegniti sklepa, da sta si Luka Prinčič in Maja Delak za celovito tematsko polje tokrat izbrala referenco astronomije in vesolja oziroma, bolje, znanstvene fantastike in kozmološke fantazije. Hitro je nato sledilo pričakovanje bolj metaforične razstavitve posameznih osti kritike, s kakršno smo se soočali na njunem albumskem prvencu Pacification, skozi katerega je prodirala že kar punkoidna sulica ostrih faktov, opazovanj sodobnih razmerij telesnega in virtualnega popredmetenja. Njun elektro-punk bi se tako logično pretkal v različico cyber-punka ter na ta način reformuliral politično noto, torej ohranil bistvo, a prenovil način izrekanja.

In vendar je to preliminarno sklepanje zgrešilo ključno dejstvo glasbe, da ta namreč svoje dejanske vsebine nikoli ne sprošča skozi tako enostavne tekstne premise. Naj si sposodim eno od metafor z albuma – »wrapping«, torej ovitek, embalažo. Začenši z odstranitvijo embalaže, se prodiranje v globine albuma ARP 339 (kot v vsak tehtni glasbeni izdelek, naj bo še tako lahkoten) zdi kot intermedijsko in intertekstualno hermenevtično razvijanje, lupljenje plasti čebule. Lahko bi torej zlorabili naslovno kozmično metaforo in albumu bodisi očitali futuristično slepo ulico ali pač obratno, se izognili brskanju in kopanju ter bi namesto tega interpretirali površinsko, pač skladno z epsko naslovno metaforo. Za tem bi dejansko stala dobra motivacija, kajti na ta način bi še najlažje prikrili določeno zadrego: sam namreč ob fenomenu »glasbenih« Wande & Nove deViatorja v zraku zaznavam določeno zadržanost, mešanico spoštovanja in distance, ki jo generira stik njune lokalne prisotnosti (kot širše performativne entitete) z dejansko neobičajnostjo njune glasbene izvedbe. Ta zadnja je v resnici poslušalsko zahtevna. Kombinacija precizne, »povsod na mestu« elektronike in njunih s tehničnega vidika ne prav zanimivih glasov ter »slovenske angleščine« namreč povzroči določeno neskladje, pomislek, celo zadržek pri poslušalcu. Mislim, da je to v nekem trenutku treba povedati naglas (čeprav je predvsem v diskografskem kontekstu gotovo dovolj očitno, medtem ko seveda ob koncertni izkušnji taka percepcija nekoliko izgubi na teži). Zato naj bo jasno, da ta izjava ni toliko splošno negativno ovrednotenje Wande in Nove deViatorja, temveč je izrečena s kritiške pozicije, ki mora biti pri svojem raziskovanju sveta plošče ARP 339 poštena in mora tega soditi po njegovih dejanskih kvalitetah, ki jih nedvomno prinaša, in to kljub splošnemu pomisleku, ki ga torej kaže vzeti bolj kot neke vrste izziv.

Pojdimo zdaj zopet korak nazaj, k embalaži. Ta poleg naslovne prispodobe načeloma seveda vključuje fizični nosilec – pri Prinčiču in njegovem Kamizdatu gre že za »trademark« skrbno zamišljenih in oblikovanih kombinacij pretočnih fajlov, zgoščenke ter usb paličice – s pripeto naslovnico ter spremni tekst. Že to predglasbeno komponento lahko razumemo kot paradoksno, subverzivno simbolično mrežo. A če fizični nosilec tokrat odrinemo nekoliko na stran (njegove pozitivne naravnanosti do odjemalca ne smemo zlorabljati), nam še vedno ostaneta skopo, nič kaj v oči bijoče oblikovana naslovnica s suho vizualno postavitvijo črk kot točk na zvezdni karti in, na drugi strani, preko vseh meja zadržanosti kičasto in divje pridevniško ter z mnogimi privlačnimi prispodobami oblikovan spremni tekst Daniela Shepparda. Ta dvojica se že zdi protislovna, umerjena na »all is so carefully packaged«/»in layers of wrappings« (dva izvlečka besedila komada Wrappings). Tistega, ki pokaže voljo (kot Sheppard v zaključku spremnega besedila označi potencialnega poslušalca), to protislovje zasuče v »abstraktno/morebiti nejasno« pozicijo znotraj na »docela fizičen način« premišljene objektivacije preko orodij reprezentacije. Ta moment plošče kot celostnega izdelka lahko postavimo v analogijo s tistim, kar je Andrej Tomažin v Odzvenovi recenziji multimedijskega performansa ob predstavitvi plošče označil za »hermetično« (»v povsem fizičnem smislu te besede, da gre torej za nekaj ..., kar se v smislu deleuzeovskega virtualnega v njem skriva kot ne-vidne dinamike znotraj jajčne lupine«).

Z glasbo plošče ARP 339 seveda vse skupaj postane še za kanček bolj abstraktno. Lahko bi rekli, da v smislu elektronske hrbtenice nova plošča ne prinaša bistvenih odmikov od prvenca Pacification, vendar v tem primeru ne bi bili povsem dosledni. Že v uvodu omenjeni elektro-punk, ki je na Pacification v odločni meri določal pesemsko zgradbo rezov, se namreč tukaj razgraja v vzporednici besedilno-sporočilnemu premiku. Nekaj ga ostaja v kompozicijskih sredicah harmonskih zaporedij, a vsekakor manj očitno kot na prvencu. V igro občutneje stopi tangenta na estetiko aktualnih »bass« godb, ki se na eni strani spogleduje z učinkovinami EDM popularnih muzik, vendar sočasno tudi globlje osmišlja specifične levopolne funkcionalnosti bobnarskih brejkov (semplane in seckane fraze ali prehoda na bobnih) ter različnih sintetičnih vložkov kot ključnih elementov dinamike in zvočne barve komadov. V tem smislu elektronske podlage z ARP 339 ključno pridobivajo na potencialni plesiščni funkcionalnosti, takšni, kot jo lahko opazujemo ob živih udejanjenjih britanskih rejverskih godb, denimo najbolj primerljivih dubstepa in jungla na klubskem »flooru«. A po drugi strani je ta glasba vse preveč pesemska in koncertna, da bi ta »party«, ta evforični moment lahko zares zaživel tudi na dejanskem prizorišču.

Zato natančneje poglejmo še v pesemsko smer. Vokalne izvedbe nadaljujejo znano zgodbo z albuma Pacification oziroma njunih živih izvedb v različnih kontekstih. Ponekod so vokali elektronsko modulirani, največkrat zgolj zaradi dinamike, kot poudarek konca ali začetka fraze, in ne preobražajo zares celovito glasovnega izraza. V večini komadov nastopajo skozi že prepoznavno bolj govorjenje kot petje, ki ga potem v refrenu kontekstualizira na primer »himnična« linija (Levitation), pri čemer gre tu po eni strani za tehten tekstni poudarek same vsebine, po drugi strani pa je to tudi že simptom določene vokalne šibkosti tako na aranžmajskem kot izvedbenem nivoju. Velik plus so tu sicer nekatere intrigantne melodične ter metrične oziroma ritmične rešitve kombinacije podlag in vokalnih linij. Tak je po mojem mnenju zgodnji vrhunec plošče, po scenosledu drugi komad The Wall, ki najučinkoviteje udejanji pogosto zgolj latentni potencial vokalno-inštrumentalnega sodelovanja Delakove in Prinčiča. Besedilno oziroma vsebinsko plošča ne ponuja kakega daljšega loka ali celovitejšega koncepta. Eksplicitna politična ost skozi album pronica na plan, a vendarle ostaja dokaj latentna. S tem se izgubi kak odtenek konfrontacije, pridobi pa nekaj moči nepredvidljiva distribucija metaforične vsebine. Protestna deklaracija se ustali nekje na pol poti proti nagovoru k razmisleku o rešitvah in prihodnosti. To se dogaja bodisi skozi prenesene pomene in večne metafore (»we never really die; it's here and it's there, feels like in dreams«), ponekod tudi zelo nazorne (že omenjeni Wrappings), ali pa skozi fiktivne scenarije neke ne najprivlačnejše prihodnosti tehnološke in tehnične zlorabe.

Ko se spet obrnemo k inštrumentalom, ti na nekaterih delih plošče, predvsem s sintovskimi »padi« in dolgim, razprostrtim odpiranjem filtrov, res rišejo običajne stereotipne zvočne predstave kozmične razprtosti, kot smo jih vajeni predvsem iz filmskih soundtrackov ali hipnotičnega dela nekaterih kozmičnih techno/elektro velikanov, čeprav mene osebno mojstrska melodična elektro gradnja ter sekvenčno grajenje dosti bolj spominjata na soundtracke starih arkadnih, bodisi akcijskih ali dirkaških video iger, kjer najdemo podoben sintetični zvočni ekosistem, le da z nekoliko drugačno doživljajsko noto. Glasba s plošče namreč nikoli zares ne zastane v fazi funkcionalno hipnotične repeticije ali analognega, z uvodi in nekaterimi drugimi komponentami komadov namignjenega ambienta dolgih sintov. Za kaj takega preprosto iz takta v takt veliko pretrmasto gradi in gradi naprej. Prav rezultati take gradnje, v vsej svoji strnjenosti, trdnosti in ekonomiki, pa so pravzaprav tisto, kar je najbolj nagrajujoče, kar je najbolj »punk«.

Za zaključek moram še enkrat poudariti, ker smo tukaj pač vendarle kritiki in s tem poklicno nezadovoljni, da dejanske vsebine glasbe Wande & Nove deViatorja ne gre jemati bodisi skozi površinsko metaforo, zgolj bleščečo plesno elektroniko, formulaično protestno noto ali specifično predispozicijo izvajalca. Na neki način je bistven proces, ki stoji za vsem tem, pa čeprav ta ni vselej do kraja in namensko izgrajen ali očiten, pogosto je celo le nemo tehničen, morda življenjsko vsakdanji (kakor denimo očitni subjektivni konglomerat glasbenih vplivov) ali glasbeno in performativno funkcionalno suhoparen. Resnica v ozadju je morda boleče dejstvo, da preizkušeno uho zavoljo nekaterih omenjenih hib in še bolj zaradi njihove kontinuitete na neki točki noče več zgolj spet slišati in zgolj spet prehvaliti vseh očitnih odlik in poant njunega izraza; da ob preprostem diskografskem poslušanju pač ni več tako vzburjeno. Vseeno pa je resnica, gledano širše, bolj to, da gre za glasbo za specifična ušesa (pa za oči ter telesno, plesno in teatrsko občutljive intelektualne kapacitete), ki imajo zelo prav, ko jim ni mar za mojo kritiko »predispozicije izvajalca«, in ki to glasbo cenijo kot tako in so za to vsakič znova lepo poplačani. In poplačani so s tem, da prejmejo nekaj, kar daleč presega »wrapping«, embalažo. Nekaj, kar v bistvu uspešno premešča »vrednost« drugam, v morda nemogočo entiteto Wande & Nove deViatorja, namreč umetniško z velikim U.