Totaliteta prostora – prostorska totalnost

Galaksije z imenom ARP, ki mu sledi zaporedna številka, so nam bližnje galaksije, ki so na takšen ali drugačen način zbegale svojega zbiratelja, Haltona Arpa, da jih je 338 zbral v knjigo z naslovom Atlas of Peculiar Galaxies. Če je v šestdesetih tovrstno zbiranje vodila ideja o nejasnem izvoru tovrstnih galaksij, je kmalu zatem astrofizika dovolj napredovala in je ugotovila, da so »posebne galaksije«, ki nimajo tipične spiralne oblike, nastale z združevanjem in medsebojnim vplivanjem dveh ali več galaksij, ki so zaradi več gravitacijskih jeder ustvarile drugačno obliko strukture novonastale galaksije. S tovrstnim poljudnoznanstvenim uvodom v mislih se je treba približati najnovejšemu projektu dvojca Wande in Nove deViatorja, ki nosi naslov ARP 339 (ki predstavlja tudi prihajajoči istoimenski album) in ki se s svojo postavitvijo na konec Arpovega seznama vsaj abstraktno umešča v »posebne« strukture in analogično vzporeja problematiko več astrofizikalnih gravitacijskih jeder z gledalčevim osredinjanjem 1) na zgolj eno diskretno enoto performansa in 2) na zgolj enega od večmedijskih delov predstave.

Wanda & Nova deViator sta leta 2009 še kot Maja Delak in Luka Prinčič ustvarila predstavo Une façon d’aimer, kjer sta skozi polje intermedijske umetnosti raziskovala področja nasilja, ljubezni in spolnih identitet, tej pa je leta 2010 sledila predstava Zamrznjene podobe, kjer sta se načrtneje in jasneje postavila na robno polje med klubsko plesišče in dramski oder, še vedno raziskujoč teme iz prejšnje predstave, le da so sedaj dobile odvode tudi v problematiki potrošništva in porno industrije kot temeljnih izrazov sodobnega subjekta. Od tu dalje sta se v projektu Sublimation Revision lotila še novomedijskega ustvarjanja kot tehnične panoge, ki pa je kljub temu tesno povezan s subjektom samim, obravnava pa tudi glitchizacijo vsakdana in vpliv sodobnih tehnologij na lastno subjektivacijo. Temu je (poleg ostalih samostojnih projektov obeh ustvarjalcev) leta 2013 sledila izvedba predstave Tehnoburleska: Tatovi podob, za katero je Nova deViator ustvaril glasbo, ki je bila v živo poustvarjena na nastopih s strani plesno-glasbene skupine Feminalz. In ravno celotni plesni ansambel s te predstave je bil skoraj v popolnosti enak tistemu, ki smo ga videli na najnovejši premieri plesno-glasbenega performansa ARP 339 v Stari elektrarni v četrtek, 22., in petek, 23. januarja.

Drugi dan, ko sem se predstave ARP 339 udeležil tudi sam, je v strukturnem okviru klubskega dogodka s tehnoidnim »live« setom otvoril dvojec Nina Hudej & NinaBelle (dan prej je kot predskupina nastopil eksperimentalni elektronski producent Lifecutter), ki je ob puhanju umetne megle in na zatemnjenem »plesišču« ustvaril temeljno (kot se je takrat zdelo) podstat kasnejšega nastopa. To se je nadaljevalo s prihodom osrednjega akta, ki je ob vizualizacijah premikajočega se zvezdnega sistema suvereno zasedel mesto osrednjega vozlišča pozornosti; in zdelo se je, da bo – nekako zaradi nesmiselne izbire prostora in tehničnih spodrsljajev – ARP 339 nadaljevanje predstave Zamrznjene podobe, le da z mnogo manj inovativnim in manj angažiranim pristopom k problematikam sodobnega sveta, vprašanjem lastnega medija itn. Toda po prvem komadu se je ob očitni zmedenosti množice fokus obrnil za sto osemdeset stopinj, glasba je naenkrat postala ozadje za začetek plesnega performansa, ki se je odvijal na podiju Stare elektrarne, kjer so sicer sedišča. Polje delovanja se je razširilo vse naokrog, s tem pa se je razpršilo tudi plesno klubsko polje in z diskretnimi gibi plesalcev, ki so razdrobili kaotične rejverske gibe na njihove osnovne elemente in jih ob hitrem premikanju na vse strani ponavljali do abstraktne onemoglosti, ustvarjalo novo platformo za konkretno ukvarjanje s telesom, čeprav tega telo gledalca (ki mu je bilo namenjeno) ni moglo dojeti povsem jasno. Za kaj je torej šlo? Basovska pulziranja natančno izdelane glasbene produkcije Luke Prinčiča so kljub svoji ustaljenosti v že znani elektropunk maniri, podprti z IDM-ovskimi vzorčenji in zvoki sintetizatorjev, nalik tistim z albuma Pacification (Kamizdat, 2013), trdno držala poslušalca znotraj polja klubskega doživetja, obračanje in menjava fokusa na različne dele odra (ki je bil narejen v obliki kroga, s tem pa so gledalci na sredini stali kot trop ujetih ovc, če patetično karikiram) pa sta ga iz enotnega rejverskega občutja z vsakim novim prižigom neonskih luči na drugem koncu ali s premikom gibalčevega telesa iztrgala in ga – vsaj do neke mere – poglobila v nujnost racionalizacije izkušnje, ki ji je bil priča. Gibi, vzeti neposredno iz pop kulture in trash seksualnosti, so se vzporejali z glasbo, tudi z besedili – ob pesmi Wrappings se je množica plesalcev združila v enotno strukturo in se premikala po odru in tako odsevala kritičnost pesmi ob problematiki enotnega označevanja, bodisi subjektov kot tudi potrošniških izdelkov.

S tovrstnim združevanjem giba in glasbe se je ustvarjala svojevrstna totaliteta prostora, ki je ni bilo mogoče zaobjeti in ki je bila že apriorno preširoka za celokupno dojetje njene »resnice«. Še več, ravno ta širokost je dajala občutek, da bi ob večkratnem ogledu (idealno vedno enako odigrane) predstave lahko v resnici prišli do celostnega razumevanja, do nekakšnega tristošestdesetstopinjskega uvida. Toda ta je, kakor pravi Alenka Zupančič v knjigi Nietzsche, filozofija drugega, iluzija, saj objektivnost ni vsota vseh perspektiv. Še jasneje: ker ta objektivnost ni danost gledalca, Zupančičeva z Nietzschejem zapiše, da obstaja neki objektivni pogled, in ta je kar sam pogled objekta, s tem pa se subjekti (v tem primeru subjekti predstave) ravno znotraj tega slepega polja, te temačnosti, ki je ne moremo osvetliti, na neki način zavedamo načina, kako smo ravno kot subjekti vpisani v ARP 339, v predstavo, v prostorski eksperiment.

Na koncu se predstava neposredno prenese na gledalstvo, namreč z odhodom njenih glavnih igralcev in z osvetlitvijo občinstva ob zadnjem, nizkofrekvenčnem in divje pulzirajočem komadu. Totaliteta prostora resnično postane prostorska totalnost, ko se od ustvarjenega prostora predstava naveže na gledalca. Ta prelom s četrto steno vseeno ni povsem neposreden, ni direktne navezave na gledalca, ni tistega osnovnega stika med igralci in gledalci, temveč je tokrat predstava – prostorska totalnost – tista, ki v svoje mehanizme ujame tako ene kot druge, le da so na eni strani igralci tisti, ki jo afirmirajo, gledalci pa njenega delovanja še ne poznajo dovolj dobro, da bi ga lahko neposredno izkusili – zato »trop ujetih in zmedenih ovac«, kot pravim zgoraj. Ravno tu bi lahko predstavo povezali z njenim naslovom. Če so »posebne« galaksije ARP v resnici rezultat trčenja dveh ali več galaksij in notranjega delovanja dinamik sil in gravitacijskih polj, je tudi predstava ARP 339 konkretna osmislitev problema več fokalnih točk, tokrat znotraj plesnega in glasbenega miljeja.

Mogoče bi lahko predstavo zaradi precejšnje abstraktnosti (sci-fi, vesolje in znanost) označili za hermetično, vendar ne v smislu nečesa nejasnega, neprosojnega, namenoma nerazumljivega (kot se besedo navadno razume), temveč v luči osnovnega pomena, ki je vezano na ime Hermesa Trismegista, »Trikrat največjega Hermesa, očeta pisave, božanskega glasnika skrivnih vednosti, tajnega znanja o vesolju, znanilca odrešitve materialnega sveta od zla, zavetnika alkemistov in oživljalca živega srebra«, kakor v spremni besedi k Vallejovi Trilce o besedici »hermetično« pripiše Miklavž Komelj. Hermetično je v primeru ARP 339 ravno to, da svojo abstraktnost (s tem pa tudi svojo morebitno nejasnost) pokaže na docela fizičen način – da gledalca spravi v zadrego, da ga pripravi k delovanju, k obračanju, k miselnim procesom – da je torej nejasno, vendar v povsem fizičnem smislu te besede, da gre torej za nekaj, kar od »tehno«/»rejverskega« telesa še pričakujemo, kar se v smislu deleuzeovskega virtualnega v njem skriva kot ne-vidne dinamike znotraj jajčne lupine.

Predstava ARP 339 v produkciji Emanata je kljub svojim tehničnim spodrsljajem, ki so do neke mere vezane na zunanje okoliščine, in kljub nečemu, čemur bi lahko rekli delna nedovršenost (torej vsaj dejstvu, da gre pri glasbi za ponavljanje vzorcev s prejšnjih deViatorjevih ustvarjalnih stremljenj), na obeh večerih vzpostavila dovolj suveren spoj plesnega in glasbenega. Obenem sta Wanda & Nova deViator s tem projektom spojila tudi Zamrznjene podobe (2010) in Tehnoburlesko: Tatovi podob (2013), ki ga vsekakor ne moremo izvzeti iz (še ne zapisane) zbirke poskusov vzpostavitve sprege med različnimi umetniškimi praksami na Slovenskem. Zaradi obsežnosti projekta in širine obravnavanega polja pa je treba dvojcu priznati dvoje: pogumno gesto in inovativnost, s katero Prinčič in Delak vstopata vse globlje v shematizirana polja plesa na eni in, še bolj, glasbe na drugi strani.