Popevka ali pop pevka?

Nedolgo tega se je pri nas zgodilo novo poglavje festivala EMA. Ob zmagovalni skladbi, ki je navdušila predvsem izvajalsko, so se v javnosti spet začela pojavljati vprašanja o besedilih, pesmih, aranžmajih in izvedbah v slovenskem popu in zabavni glasbi nasploh. Ob teh vprašanjih se kar sami ponujata možnost in priložnost, da ponovno pretuhtamo, kako in kaj se je dogajalo s slovensko zabavno glasbo, kje so (bili) njeni presežki in kje primanjkljaji. Čeprav nekateri nejeverni Tomaži radi stokajo nad zaostajanjem slovenske zabavne glasbe v primerjavi s tujino, si upam trditi, da ni bilo vedno tako.

Od nekoč do danes

Slovenci smo že v dvajsetih letih, ko sta v ZDA že začeli pridobivati širšo popularnost prvi zares splošno priljubljeni obliki jazza (če izvzamemo ragtime), hot jazz in diksilend, dobili prve resne jazzovske zasedbe, točneje benda Original Jazz Negode in Odeon. Poleg tem iz popularnejših operet je bila to prva oblika širše priljubljene zabavne glasbe pri nas. Ko se je konec dvajsetih let pojavil zvočni film, so postale priljubljene tudi tuje popevke iz filmov. Leta 1928 se je pojavil Radio Ljubljana in sčasoma prevzel vodilno vlogo pri odpiranju Slovenije v svet. Takoj po drugi svetovni vojni je Bojan Adamič ustanovil Plesni orkester Radia Ljubljana (danes Radio Slovenija), današnji Big Band RTV, ki je postal ključen za razvoj slovenske sodobne zabavne glasbe. V plesni glasbi takrat seveda ni šlo brez primesi jazza po vzoru podobnih tujih orkestrov, ki so se pojavili že desetletje prej, denimo orkester Fletcherja Hendersona, Chicka Webba, Counta Basieja in Bennyja Goodmana ter zlasti Glenna Millerja. Sprva se je plesna glasba s primesmi jazza, ki je bil takrat v Jugoslaviji nezaželen zaradi »kvarnih zahodnih vplivov« (vsaj dokler smo bili še tesno povezani s Sovjetsko zvezo), širila s pomočjo radia in radijskih humoristov, med katerimi je bil najbolj priljubljen Frane Milčinski Ježek, pozneje ključna osebnost v razvoju slovenskega šansona. Deloval je v duetu Jožek & Ježek z Jožetom Pengovom. Za potrebe plesnega orkestra so počasi začele nastajati tudi prve popevke in v petdesetih letih se je popevkarska produkcija začela sistematizirati, za kar gre zasluga nekaterim takrat izjemno priljubljenim filmom, kot sta bila Vesna (1953) in Ne čakaj na maj (1957). Vendar takrat še nismo imeli pevcev, ki bi po vzoru iz tujine sestavljali in izdajali konceptualne LP-plošče, kajti za to še ni bilo ne pravih tehničnih zmožnosti ne komercialne potrebe.

Ko se je konec petdesetih let predvsem na sosednjem Hrvaškem razmahnilo festivalsko delovanje (Opatija, Split, Zagreb) in so tam naši pevci začeli dosegati vidnejše uspehe (denimo Marjana Deržaj), je postalo jasno, da tudi Slovenija potrebuje svoj festival, tudi zato, ker je radio potreboval lastno produkcijo. Premogli smo vse potrebno – dobre pisce, pevce in tudi orkester. Ko se je leta 1962 na Bledu začel prvi festival Slovenska popevka, se je izkristalizirala podoba slovenske zabavnoglasbene »scene«: za festival so pisali ugledni glasbeniki in člani radijskega orkestra, denimo Bojan Adamič, Mojmir Sepe, Jure Robežnik, Jože Privšek, Ati Soss, prva generacija pevskih zvezdnikov (Marjana Deržaj, Beti Jurković, Stane Mancini, Matija Cerar, Jelka Cvetežar, Majda Sepe, Rafko Irgolič) pa je dobila uspešen podmladek (Katja Levstik, Lado Leskovar, Nino Robić, Berta Ambrož, Alenka Pinterič, Irena Kohont, Elda Viler idr.). Čeprav smo že konec petdesetih let kot sodelujoči na jugoslovanskih festivalih in s snemanj za radio in film dobili prve popevkarske hite (Ne čakaj na maj, Zvončki in trobentice, Vozi me vlak v daljave ...), je bila šele s pojavom festivala Slovenska popevka legitimna trditev, da imamo izoblikovano pravo zabavnoglasbeno sceno. Leta 1964 smo tako dobili tudi eno prvih ultimativnih uspešnic festivala, pesem Poletna noč v izvedbi Marjane Deržaj v alternaciji z Beti Jurkovič. Popevka je postala sinonim za festival. Istočasno se je na severovzhodu Slovenije, v Mariboru, začel festival Vesela jesen, ki je stavil na narečno obarvana besedila, tudi z melosom posameznih pokrajin, vendar je ostajal v senci Slovenske popevke.

Ko je na začetku šestdesetih let na jugu ZDA s pojavom t. i. »nashvillskega zvoka« country & western glasba začela prehajati v pop, je country & western postal priljubljen tudi pri nas. Po pretrganju vezi s SSSR so se začeli k nam vse bolj prosto stekati vplivi z Zahoda. V kinu so vrteli kavbojske filme, Rafko Irgolič pa je leta 1964 z uspešnico Moj črni konj (gre za priredbo izvirne skladbe Sein bestes Pferd avtorjev Corneliusa Marcela Peetersa in Kurta Feltza, ki jo je izvajal Martin Lauer) postal zastavonoša slovenskega countryja. Med drugimi njegovimi uspešnicami so Suzana (izv. Oh Susannah), Jaham spet v Kolorado (izv. Take Me Back To Colorado), Moj vranec (izv. Freulein), Taxi za Teksas (izv. Taxi nach Texas) in To je moj dragi dom (izv. Green Green Grass Of Home), ki so vse priredbe zahodnih countryinvesternskih pesmi. Izvajalcev tršega, honkytonkovskega countryja takrat (in tudi pozneje) pri nas nismo imeli. Mojega črnega konja je prevedel Feri Souvan, ki se je kot pisec sicer proslavil v drugi, vzporedni zvrsti slovenske zabavne glasbe, ki se je pojavila v šestdesetih letih, namreč v narodnozabavni glasbi v podobi ansambla bratov Avsenik.

V drugi polovici šestdesetih let se je pri nas razmahnila scena pop ansamblov po zgledu Beatlov, Rolling Stones, Mammas And Pappas in drugih. Dobili smo Kameleone, ki so bili prvi resnični jugoslovanski pop-rock zvezdniki, med večglasnimi pop zasedbami pa Bele vrane z uspešnicami, kot so Na vrhu nebotičnika, Maček v žaklju in Presenečenja. Bolj progresivni rock so gojili Mladi levi. Leta 1968 je nastala prva slovenska (in jugoslovanska) gospelovska zasedba, New Swing Quartet, ki se je zgledovala po v Evropi takrat priljubljenemu Golden Gate Quartetu in je prve uspešnice dosegla na popevkarskih festivalih z avtorskimi skladbami (Naj naj naj, 1972); leta 1973 je izšla njihova prva velika plošča, Spirituals.

Kantavtorski val in zaton popevke

Konec šestdesetih se je pri nas pojavil prvi kantavtorski val po vzorih Boba Dylana in Donovana Leitcha. Prvi tovrstni vidnejši osebnosti sta Tomaž Pengov in Tomaž Domicelj. Prvi je leta 1973 izdal prvo slovensko kantavtorsko veliko ploščo, Odpotovanja; drugi je opozoril nase s prvimi prevodi Dylana in nekaterimi protestnimi avtorskimi pesmimi, redno pa se je udeleževal tudi popevkarskih festivalov ter krmaril med uporniško rockersko držo (Potisnjen v kot) in festivalskimi popevkarskimi uspešnicami (Stara mama, Vem, da danes bo srečen dan, Jamajka, Avtomat ...).

Na začetku sedemdesetih let je Slovenska popevka začela zaradi vplivov novejših glasbenih smernic iz tujine izgubljati svojo moč, a je tam nekje do srede sedemdesetih še pomembno vplivala na podobo slovenske zabavne glasbe z novo generacijo izvajalcev, kot so bili Oto Pestner, Edvin Fliser, Neca Falk, Pepel in kri, Alfi Nipič in Ivo Mojzer. Oto Pestner je leta 1971 kot petnajstletnik zmagal na Slovenski popevki s pesmijo Trideset let (takrat je bil že član New Swing Quarteta) in je na festivalu sodeloval skozi vsa sedemdeseta leta. Nastopal je tudi na drugih jugoslovanskih festivalih in na Veseli jeseni, kar je bila takrat ustaljena praksa med slovenskimi popevkarji. Čeprav sta na Slovenski popevki sodelovala tako Alfi Nipič kot Edvin Fliser, sta namreč svoje najbolj znane pesmi zapela prav na Veseli jeseni.

Sredi sedemdesetih let je festival Slovenska popevka že lovil sapo. Novi izvajalci so prinesli nekaj uspešnic, med njimi našo najrazvpitejšo evrovizijsko pesem, Dan ljubezni (Pepel in kri, 1975; zasedba je nastala iz Belih vran), ki je bila zadnji slovenski evrovizijski poskus pred razpadom Jugoslavije (poprej smo, denimo, na festival poslali Lada Leskovarja in Berto Ambrož). Pojavili so se novi tokovi, že omenjeni kantavtorski, ki je poleg Pengovovega albuma obrodil še drugi tovrstni dosežek, Cocktail Marka Breclja (posnet leta 1974, izdan 1976.). Brecelj je bil takrat član progresivnega rock banda Buldožer, ki je nastal po vzoru Mothers of Invention Franka Zappe in še enega progresivnega izvajalca, Captaina Beefhearta, črpal pa je zlasti iz bluesa. Mladi so začeli iskati nov izraz, konzervativnost Slovenske popevke jim ni bila blizu, čas sam je narekoval nove avtorske smernice. Neposredni predhodnik Buldožerja je bila zasedba Sedem svetlobnih let, med drugimi pomembnejšimi zasedbami sta bili še Oko s Pavletom Kavcem, enim vidnejših slovenskih kitaristov, in September z Janezom Benčino Benčem, ki je konec šestdesetih pel pri Mladih levih. Buldožer so leta 1975 izdali prvi slovenski rockovski LP, Pljuni istini u oči, ki je bil kmalu nato prepovedan, zasedba pa, ki je do prve polovice osemdesetih let izdala še nekaj vplivnih plošč, s prekinitvami in hibernacijami še vedno deluje.

Okrog leta 1977 se je pojavila druga kantavtorska generacija s tremi vodilnimi imeni, Andrejem Šifrerjem, Aleksandrom Mežkom in Tomažem Domiceljem. Vsi trije so v letih 1977–78 izdali prve velike plošče (Domicelj po dolgih letih izdajanja malih plošč in sodelovanja na festivalih). Šifrer in Mežek sta s ploščama Moj žulj in Kje so tiste stezice prinesla na našo sceno zvok zahodne obale ZDA in izvajalcev, kot so Jackson Browne, Jesse Winchester, John Denver, James Taylor ter Eagles. Po mnenju tujih strokovnjakov je zvok zahodne obale pomenil hibrid nashvillskega countryja in pop-rocka, šlo pa je za melanholično melodično glasbo, ki jo slišimo v nekaterih zgodnjih Šifrerjevih pesmih, kot je Vonj železniških postaj. Hkrati se je v tej glasbi že začel pojavljati element lahkotnejšega popa, ki country uporablja zgolj kot zvočno podlago; takšni sta Šifrerjevi pesmi Bil sem mlad in Moje miške. Aleksander Mežek se je najbolj proslavil s priredbo pesmi Johna Denverja, Take Me Home Country Roads, ki jo je naslovil Siva pot in jo je slovensko poslušalstvo takoj vzelo za svojo. Domiceljeva prva plošča je prinašala koncertne posnetke z njegove tedanje jugoslovanske turneje. Še kako leto in pol je trajalo, preden je posnel pravi studijski album, ploščo 48, na kateri se je znašla njegova največja uspešnica, Slovenskega naroda sin. Šifrer je pravo slavo doživel leta 1981, ko je izdal dvojni album z naslovom Ideje izpod odeje, ki je kljub 100.000 izvodom pošel in je postal paradigmatičen kantavtorski album s težnjo po popularnih melodijah za široke množice, svetlobna leta daleč torej od brezkompromisnosti Pengova in Breclja. Bil je tudi nekakšen začetnik veje, ki jo je v osemdesetih letih v hujše ekstreme nadaljeval in izmojstril Marijan Smode, ko je na Idejah izpod odeje objavil pesem Martinov lulček ter sprožil val ogorčenja zaradi »neprimernosti besedila«; pesem je ponarodela. Sopotnik punka in novega vala je Jani Kovačič, ki je opozoril nase z ostro angažirano poezijo na ploščah Ulica talcev (1980) in Ljudje (1982) pa s sledenjem bitniškim vzorcem pisanja in prevajanja pesniško-glasbenih veličin, kot je Tom Waits. Kovačič-pesnik se ne brani uglasbitev drugih avtorjev, denimo Prešerna in Villona, ter spogledovanja s koledniškim izročilom in starodavnim izročilom zbirke Carmina burana, izvaja pa tudi jazzovsko avtorsko glasbo in sodeluje z Big Bandom RTV Slovenija.

Leta 1983 je Slovenska popevka (takrat se je imenovala Dnevi slovenske zabavne glasbe) dokončno izdihnila. Izvajalci, ki so se pojavili – zasedbi Hazard in Prizma ter Marijan Smode – so postali zgodbe zase in večji od festivala. Hazard so leta 1981 dosegli prvi večji uspeh s pesmijo Marie, ne piši pesmi več, ki sta jo spisala starosti slovenske popevke, Tadej Hrušovar in tekstopisec Dušan Velkaverh. Marijan Smode se je v zavesti slovenskega poslušalstva pojavil kot zmagovalec Dni slovenske zabavne glasbe leta 1982, ko je slavil z lastno pesmijo Še pomahal ni z roko. Istega leta se je pojavil na Veseli jeseni, in sicer s pesmijo Cajt ženitve, ter postal znanilec t. i. koroškega vala kantavtorjev, katerega predstavnika sta v osemdesetih letih postala še Milan Pečovnik Pidži s svojo različico countryjevskega popa in Milan Kamnik (sprva član dua Kora). Smode je istega leta izdal prvo veliko ploščo, To je moja pesem, na kateri sta poleg omenjenih izstopali ponarodela Mrtva reka (postala in ostala je njegova najbolj znana pesem) in Ne odhajaj še, Belinda, ki je vzbudila zanimanje zaradi imena protagonistke. Leta 1983 je bil Smode resen kandidat za predstavnika pesmi Evrovizije s pesmijo Adrijana, v tvojih očeh, a je na koncu žirija tehtala med Lepo Breno in Danielom Popovićem, ki je s pesmijo Džuli tudi zmagal. Smode je na račun Adrijane prodal velike količine svoje druge plošče z naslovom Slovenski muzikant, istega leta pa je sodeloval tudi na opatijskem festivalu s pesmijo Ako jednom ostanem bez tebe. Njegov hipijevski imidž so odgovorni na Založbi kaset in plošč RTV Ljubljana na vsak način hoteli prodati tudi preostali Jugoslaviji in so ga leta 1984 poslali celo na festival na Malto s Sepetovo pesmijo Zapoj ljudem. Leta 1985 je sledil zadnji poskus plasiranja na jug z albumom Mrtva reko, na katerem je bila opatijska pesem in izbor z dotedanjih Smodetovih slovenskih plošč, vendar želenega komercialnega uspeha ni bilo. Smode je zato naslednje leto stavil na bolj ljudski duh popevke z žgečkljivo vsebino ter izdal proslulo Jožico. Kaseto so prodali v 125.000 izvodih, kar je in bo verjetno ostal nepreseženi rekord v prodaji nosilcev zvoka na naših tleh. Tako se je rodila nova smernica v slovenskem popu, ki so ji pozneje nadeli ime novokomponirani narodnjaški pop. Predstavnice te smeri so bile razen Smodeta še nekatere druge zasedbe iz osemdesetih let, kot so Čudežna polja, Rendez-vous, Big ben in Don Juan. Vzporedno so se pojavile podobne zasedbe, ki so težile k narodnjaštvu, denimo Agropop, ali pa so svojo linijo zastavile nekje na meji med lažjim popom in čistim zabavnjaštvom, denimo Gu-gu.

Tudi v narodnozabavni glasbi se je marsikaj spremenilo. Linija Avsenika in Slaka, ki se je skozi sedemdeseta in v prvi polovici osemdesetih let gibala med bolj ali manj ljudskim, je začela dobivati konkurenco v ansamblih, ki so se bodisi pojavili na novo ali pa so obstajali že dalj časa in so se hote prilagodili občinstvu, ki ni redno poslušalo narodne glasbe. Najpopularnejši je bil ansambel Henčka Burkata, ki je v svoje glasbene vrste sprejel električno bas kitaro in saksofon ter se s tem približal veseljaškemu riteminblusovskemu zvoku, kot ga je v petdesetih letih uveljavila zasedba Coasters, le da je šlo pri Coastersih za parodiranje sloga, medtem ko je Henček mislil resno. S ploščami Polka, valček, rock'n'roll, Ta didl boogie woogie in Zeleni možici je na svojo stran pridobil občinstvo, ki je poslušalo zlasti Rendez-vous in ni redno spremljalo narodnozabavne glasbe. Nasploh si je na račun spajanja večina že omenjenih pop skupin pridobila občinstvo, ki je rado poslušalo narodnjake. Henček se je bežno spogledoval tudi s countryjem, ko je v pesmi Cviček Niagara falls uporabil bendžo.

Punk, novi festivali, poskusi obuditev popevke

Vzporedno z veseljaško linijo sta se konec sedemdesetih in v osemdesetih letih v Sloveniji pojavila punk in novi val. Med novovalovskimi je nase opozorila zasedba Izvir, ki je v začetku osemdesetih let izdala priredbo pesmi Mateja Bora, Šel je popotnik skozi atomski vek. Pri podobni zasedbi, Avantura, je pel Vlado Kreslin, prekmurski rocker, ki je leta 1980 zmagal na Dnevih slovenske zabavne glasbe s pesmijo Dan neskončnih sanj. Sredi osemdesetih let se je pridružil pop-rockovski zasedbi Martin Krpan in po dveh albumih šel na svoje. Iz avtorskega spogledovanja s prekmursko ljudsko pesmijo si je nato ustvaril novo, kantavtorsko kariero ter postal nosilec slovenskega vala etna. V kantavtorske vode je v devetdesetih letih zašel tudi Zoran Predin, frontman mariborske alter-rock zasedbe Lačni Franz, ki si je v osemdesetih z nizom albumov ustvarila velik ugled na področju nekdanje Jugoslavije. Tretji v tej vrsti je seveda Peter Lovšin, pevec Pankrtov in soavtor večine njihovih uspešnic, ki je konec osemdesetih let, po razpustitvi skupine, deloval v zasedbi Sokoli, pozneje tudi solo ter v triu s Kreslinom in Predinom. Skupaj z mlajšima Adijem Smolarjem in Iztokom Mlakarjem so trije »in-i« predstavljali tretjo generacijo kantavtorjev. Medtem ko je trojka izšla iz bandov, pa sta bila Smolar in Mlakar ves čas individualista z izrazitim avtorskim izrazom. Mlakar je, podobno kot Kreslin prekmurski, uveljavil primorski melos in ga naredil za komercialno uspešnega. Smolar je še eden od koroških avtorskih predstavnikov; prvi album je izdal leta 1991, nase pa je opozoril v letih 1993 in 1994, ko je izdal prva iz niza komercialno uspešnih albumov z zabavno angažirano noto. Sopotnica tako popevke kot punka je bila Neca Falk, ki je v sedemdesetih letih pela na festivalih, na začetku osemdesetih pa je s pesmimi Domicelja in Šifrerja krmarila med kantavtorsko in rockersko držo.

Umirajoča Slovenska popevka je v osemdesetih letih dobila še eno sopotnico, festivalsko sestro Melodije morja in sonca. Šlo je za obmorski festival s tovrstno tematiko. Festival se je ohranil do današnjih dni in na sceno postavil nekatera nova imena, denimo Majdo Petan, Ireno Vrčkovnik, Slavka Ivančića (sprva kot pevca zasedbe Bazar), Aniko Horvat in druge. Festival je produciral večinoma sredinski pop in hitro pokvarljive melodije za kratko rabo in kot tak ni mogel predstavljati resne konkurence ali celo podaljška Slovenske popevke. Druga sestra s krajšim življenjskim rokom je bila Pop delavnica. Na njej so se vrstili najrazličnejši izvajalci, od rockerskega Benča do popovskih Gugujev in sredinskorockerskih Šank rock.

V drugi polovici devetdesetih let so se začeli poskusi obuditve Slovenske popevke. Obuditev je nazadnje uspela, vendar je kakovost popevk padla, pesmi se tudi niso tako prijele kot nekoč. Festival je postal, podobno kot Evrovizija, bolj pista za ekshibicionizem nastopajočih, ki so bolj kot glasbo prodajali imidž in eksces. Na prvi »obuditvi« leta 1998 je zmagal Andrej Šifrer s pesmijo Za prijatelje ter postavil smernice za nadaljnje zmagovalne popevke. Resnih in avtorsko manj prilagodljivih izvajalcev festival ni pritegnil kaj dosti, nekaj izjem pa vendarle je, in te so se ves čas spogledovale tudi z izborom za Evrovizijo. Med njimi prednjačita predvsem Darja Švajger in Nuša Derenda, ki sta v tujini na Evrosongu dosegli relativno visoko sedmo mesto. Leta 2004, ko je na festivalu zmagala zasedba Atomik harmonik, so Melodije morja in sonca postale zibelka t. i. turbofolka, ekstremne različice narodnjaškega popa.

Devetdeseta leta so prinesla nekaj novih pop izvajalcev, ki so se uveljavili predvsem z glasbo za množice. Dobili smo prvi t. i. »divi«, ki sta se oklicali za kraljici ljudskih src, Heleno Blagne in Simono Weiss. Obe sta kariero začeli v osemdesetih, v devetdesetih letih in v novem tisočletju pa sta s svojo glasbo privabljali velike množice poslušalcev in večkrat razprodali veliko halo Tivoli. Weissova je po nekaj letih koncertiranja za množice zapustila sceno, medtem ko se je začela Helena Blagne spogledovati z operetno glasbo ter celo alter-rockom (nastop z Demolition Group).

Med zasedbami so v devetdesetih letih prednjačili Čuki, ki so svojo kariero začeli konec osemdesetih s priredbo Prešernove Vso srečo ti želim. Pozneje so se prilagodili komercialnim smernicam in izdelovali popevke za sprotno rabo ter se v njih spogledovali s popom, tehnom in drugo plesno glasbo, tudi turbofolkom. Še vedno ostajajo najuspešnejša pop zasedba pri nas. Med solisti komercialno prednjači Jan Plestenjak, ki je začel kot svojevrstni raper v devetdesetih letih, a je ugotovil, da mu bolj leži melanholični pop. Plestenjak je v zadnjem desetletju najvidnejši predstavnik naše sredinske avtorske pop linije. Nekatere druge komercialno uspešne pop zasedbe, ki so opozorile nase že v devetdesetih, so Nude, Flirt (zdaj Flirrt), Sausages, rokabilijevsko-popovski Rok'n'bend. Med pop-rockovskimi je daleč najuspešnejša Siddharta, ki na koncerte nenehno privablja večje množice poslušalcev, ki zlahka napolnijo tako halo Tivoli kot bežigrajski štadion. Po kvaliteti in avtorski integriteti med pop-rockerji sicer prednjači skupina MI2, med etno-rockovskimi pa je že v devetdesetih letih opozorila nase zasedba Orlek iz Zagorja. Nekaj je bilo tudi manj komercialnih zasedb, ki so si pridobile določen krog poslušalcev, denimo Hiša.

Devetdeseta leta so pomenila tudi razmah slovenskega rapa in hiphopa. Prelomna tovrstna plošča je bila Leva scena Alija Ena, ki je obračunavala s slovensko glasbeno sceno in je tlakovala pot drugim izvajalcem, denimo Klemnu Klemnu, ki je s ploščo Trnow'stajl povzročil pravi bum tovrstne glasbe. Dandanes so raperji na čelu z N'Tokom in I.Vanishem znanilci kakovostnejših avtorskih smernic v popularni glasbi. Pojavil se je tudi novi val elektronike (DJ Kanzyani in Umek) ter nov kantavtorski val, ki se zadnja leta zbira okrog treh žarišč:, festivala KantFest, projekta Rokerji pojejo pesnike in projekta Vala 202 Imamo dobro glasbo; nekatera vidnejša imena so Tadej Vesenjak, Katarina Juvančič, Jerry Mažgon, med zasedbami pa Same babe, Stranci, Adam in drugi. Med kakovostnejšimi nekomercialnimi zasedbami z močno avtorsko noto naj omenim Živel je mož; band sestavljajo veterani srednjih let iz najrazličnejših nekdanjih zasedb, zlasti iz sedemdesetih. Na začetku novega tisočletja je krajši čas z retro rockovskim zvokom delovala zasedba Agencija Rokenrol, sestavljena iz članov nekdanjih zasedb Sedem svetlobnih let, Izvir, Avantura, Tajga in Dekameroni. Komercialno najuspešnejša dandanes ostaja instantna glasbena produkcija poskočnih ritmov zasedb in izvajalcev, kot so Atomik harmonik, Fredi Miler, Domen Kumer, Tanja Žagar idr., medtem ko med sredinskimi pop izvajalci še vedno prednjači Plestenjak. Svoje položaje danes še držijo Predin, Kreslin in Lovšin, zadnji zlasti po nedavni obuditvi Pankrtov. V jazzovskih vodah se je mednarodno uveljavil tolkalec Zlatko Kaučič, ki je zadnja leta pri nas opozarjal nase s projekti, povezanimi z zapuščino Srečka Kosovela.