08.12.2020

Pred nami bo sublimna podoba ...

Marta Fakuch in dve uvodni kratki izdaji elektroakustičnega bendovskega interdisciplinarnega hrupa, ki ju je zasedba naložila na Bandcamp v začetku marca letos.

Žiga Pucelj

The Meaning / The Error

Marta Fakuch

The Meaning / The Error

samozaložba
2020

Še v prvi polovici letošnjega leta je svoj prvi material za javnost na splet naložila postava Marta Fakuch v izredno zanimivi zasedbi ustvarjalcev. Marta je avdio-vizualna entiteta, neke vrste modularni kolektiv, ki si ime in priimek deli z mačko tolkalca in elektrofonika v zasedbi, Mareka Fakuča, kateremu ste v zadnjem letu in pol ali dveh na domačem podiju alternativne glasbe težko ušli, najbolj vidno pa zaenkrat ustvarja v skupini Etceteral. Njen drugi glasbenik za sintetizatorji in računalnikom je Žiga Palčar, med drugim fotograf in elektro inženir, bas kitaro in efekte upravlja Gašper Letonja aka Warlord Chipmonk iz benda The Canyon Observer, izrazni glas zasedbe je Lina Sabari, aktivna tetovatorka, zadnji in prvi, ključni element izraza Marte Fakuch pa prispeva Lina Rica, vizualna umetnica in VJ-ka. Rica k Marti prispeva žive vizualije, videe, hkrati pa tudi z glasom oziroma recitacijo, govorjeno besedo, s katero se na eni izmed dveh tokrat obravnavanih izdaj pojavi tudi gostujoči pisatelj in pesnik Iztok Vrenčur. Kot omenjeno, je Marta »modularna«, nagnjena k odklonom v članstvu v danem trenutku in h gostovanjem, večinoma pesnikov oziroma gostov, ki ji dajejo govor. Septembra, denimo, je na festivalu Porazno dete z njo nastopil vidni domači avtor, pesnik in publicist Sergej HarlamovEP-ja iz marca letošnjega leta še ne izražata izpolnjene, aktualnejše fiziognomije Marte Fakuch, kakršno si na podlagi izraženih potencialov s posnetkov in koncertnih nastopov tudi že lahko predstavljamo. Težaven je morda Martin diskurz s »pesnikom«. Ta lahko vnese razlagalne zareze, ki vsaj razsrediščijo simbolno vsebino, razprejo nemarkirano cono med čistim diskurzom in zveni, ki brez jasne funkcije v modularni razstavljenosti izraznega, performativnega orodja, vsaj na posnetkih, v pomanjkanju konteksta in dozdevnem pomenskem disenzu lahko povzroči diskontinuiteto in neosredotočenost jasne linije glasbe. A kompleksno sestavljena dejanska podoba Marte Fakuch, kakršna se nam je razkrila do danes, predstavlja skoraj čisti potencial in kljub morebitnim umetnim šivom v posnetkih ali kakemu neosmišljenemu odprtemu koncu obeta izredno novo entiteto za zahtevnega nišnega poslušalca in spremljevalca domače podzemne scene.

Dva uvodna EP-ja oziroma dve daljši skladbi, ki ju je zasedba naložila na Bandcamp v začetku marca letos, sta bolj kot karkoli drugega neke vrste testni površini, kolažna poskusa sestavljanke tistega, kar bi Marta Fakuch lahko predstavljala s svojim diskografskim mejkapom. Zasedba je pred tem že nastopala v živo, denimo v stari Cirkulaciji v Tobačni, nato pa maja na enem zgodnjih karantenskih video streamov iz studia Radia Študent, na njegov 51. rojstni dan. Kot okrnjena Mart(ic)a Fakuch je septembra nastopila tudi na že omenjenem festivalu Porazno dete na Dolenjskem. Do danes se precej spreminja in predvsem kaže poštene potenciale, zato na podlagi dveh EP-jev oziroma segmentiranih skladb The Meaning in The Error še ne gre sklepati o polni izrazni podobi ali možni izrazni moči zasedbe. Kljub temu teh zgodnjih zaznamkov Marte, ki bi v polju hrupnega eksperimenta in hibridnih bendovskih avdio-vizualnih računalniških elektroakustičnih praks v prihodnosti lahko predstavljala nenadejani vrhunec na lokalni sceni, nikakor ne gre zanemariti in se jima zatorej posvečamo z recenzijo, čeprav že izrazito pozno v letu.

Skladbi The Meaning in The Error sta segmentirana kolaža, sestavljena iz materiala, ki ga je zasedba nabrala ob stalnem snemanju skupnega igranja v zgodnji fazi svojega ustvarjanja. Glasba je na obeh izdajah zastavljena večdimenzionalno, v prehajanju med fazami dromljanja, prostorjenja in ritmičnih abstrakcij, sintetiziranih elektronskih vstavkov piskov, šumov in pulzov industrijskih zank ostrih intonacij, basovskega, kitarskega groma, agresivne tolkalske grozdovske razpacanosti, terenskih posnetkov ali tako imenovanih najdenih zvokov ter izustov v različnih formatih artikulacije, od barvanja in pačenja do recitacij, ki bolj ali manj spretno vstavljeno prehajajo tudi v polje diskurzivnega. Slednje poleg inštrumentalnega ter vizualnega segmenta stoji kot tretji nosilni steber Martinega izrazja, četudi je zaenkrat še najbolj zunanji, nekoordiniran. Žanrsko/stilsko se bend vede, kot bi ves čas gravitiral k silnim metalskim abstrakcijam distorzije, bliskanja ostre statike in razdivjanega bobnanja, do katerih pa si iz globinskih plasti ambienta elektroakustičnega šundra in govorjene besede dejansko pusti le redko in tako generira ozračje, prežeto s počasnim izgorevanjem neosebnega, bledega suspenza, pretežno mračne naracije v zveličano resnobnih, globokih odtenkih glasov in pokanja okolja.

Vendar zasedba tudi takšni sivi dekadenci naproti nastavlja odbojne površine, s katerih se njen šund prelamlja po krhkih stikih razpoloženj, diskurzivnega in performativnega tihega koncepta, ter tako drži korak pred plazom, ki bi njen izraz izpraznil v prostranost samonanašalne hrupne kakofonije. Takšno previdno umerjenost na posnetkih vsekakor narekujejo glasbeniki sami kot izrazito tehnično sposobni in izkušeni, glasbeno široki, načitani posamezniki, ki znajo videti in umestiti lastne vloge. Morda še očitneje pa je moment tehtne misli prisoten ob zrcaljenju teh skladb v konceptualno nastavljene vizualne ali simbolne metafore in premene, denimo, ko Rica z določeno vznesenostjo v glasu formalistično presvetli visoko, gorato, vseprisotno senčenje ter računalniku vljudno narekuje navodila, kakšna virtualna telesa, vidne in gibljive podobe naj ta izriše in modelira. Sivi nonsens potlačijo tudi nekateri nediskurzivni zvočni elementi, denimo prazna izustenja, cmokanja in asociativna digitalna okolja iz prvega segmenta skladbe The Error ali v naslovne vizualne podobe prehodni diskretni zvočni posnetki muce, ki opozarja nase, kliče iz delca The Call iste skladbe. Lina Rica je sicer za izbrani segment vsakega izmed dveh kosov ustvarila tudi krajša video dela, ki ju najdemo na spletu, vendar, kot rečeno, poenostavljene reprezentacije vizualnega, zvočnega in diskurzivnega Marta Fakuch predhodno že preseže, videa za The Call ter The Great Flood sta torej predvsem dodatka, prilogi. 

EP-ja iz marca letošnjega leta še ne izražata izpolnjene, aktualnejše fiziognomije Marte Fakuch, kakršno si na podlagi izraženih potencialov s posnetkov in koncertnih nastopov tudi že lahko predstavljamo. Težaven je morda Martin diskurz s »pesnikom«. Ta lahko vnese razlagalne zareze, ki vsaj razsrediščijo simbolno vsebino, razprejo nemarkirano cono med čistim diskurzom in zveni, ki brez jasne funkcije v modularni razstavljenosti izraznega, performativnega orodja, vsaj na posnetkih, v pomanjkanju konteksta in dozdevnem pomenskem disenzu lahko povzroči diskontinuiteto in neosredotočenost jasne linije glasbe. A kompleksno sestavljena dejanska podoba Marte Fakuch, kakršna se nam je razkrila do danes, predstavlja skoraj čisti potencial in kljub morebitnim umetnim šivom v posnetkih ali kakemu neosmišljenemu odprtemu koncu obeta izredno novo entiteto za zahtevnega nišnega poslušalca in spremljevalca domače podzemne scene. Če se bo Marta odločila, imela čas za vztrajnost, fokus, ostro zastavitev, krovno komponiranje in nadaljevanje razvoja jezika tehničnega glasbenega dialoga med vključenimi vrhunskimi ustvarjalci ter če bo dalje ali še globlje negovala širino vpogleda v aktualne elektroakustične vrhunce hrupnega, elektronskega, računalniškega in robnega jazzovskega oziroma kitarskega ustvarjanja, potem vsekakor bo postala sublimna kreativna bendovska podoba, žival, mačka, ris, tiger, lev. Mart(ic)a.