Preproste besede - živ spomin in živa glasba Rada Simonitija

»Med stotinami slovenskih zborov, med tisoči zborovskih pevcev ga skorajda ni, ki mu to ime ne bi zvenelo domače,« je o skladatelju in zborovodji Radu Simonitiju trdil Jože Humar. Glasbenik, ki je s svojim pisanjem podaril zvok besedilom številnih slovenskih pesnikov, med drugo svetovno vojno z vodenjem Moškega pevskega zbora Srečko Kosovel dvigal duha in ohranjal narodno zavest ter v povojnih letih vodil zbor Slovenske filharmonije, ima v zgodovini slovenske glasbe nedvomno pomembno mesto. Ustanova, kateri je posvetil veliko ustvarjalne energije, se mu je sedem desetletij kasneje oddolžila s koncertom ob 100. obletnici njegovega rojstva.

Veliko dvorano Slovenske filharmonije je 7. novembra preplavila množica ljubiteljev zborovske glasbe. Koncert, naslovljen Preproste besede, je bil zasnovan kot prerez skozi Simonitijev opus in je nudil vpogled tako v zborovska dela (za moški, ženski in tudi mešani zbor) kot samospeve. Slovenski komorni zbor nadaljuje tradicijo zbora, ki ga je Simoniti nekoč vodil. Danes to nalogo opravlja izjemno sposobna in nadarjena dirigentka Martina Batič, ki iz grl 40 pevk in pevcev izvablja ne le bogastvo zvoka, temveč tudi ljubezen do glasbe. Ta žar in zanos so člani zbora naravno in iskreno izrazili tudi na tokratnem koncertu. Z jasno intonacijo in razločno izgovorjavo so podajali besedila, ovita v spevne, čisto intonirane melodije ter temperamentno in sveže podane ritme. S tem se je zbor zbrano, a vendar spontano in izjemno izrazno odzival na dirigentko.

Martina Batič je pokazala intimno razumevanje skladateljevega glasbenega jezika, ki se je očitovalo skozi mogočne, s čustvi nasičene interpretacije zborov, kot so Pod jasnim soncem rdeča roža, Balada, Sonatina v soncu, Ladja na morju, Jesenska, ali pa s humorjem pretkana Dva možička, vinska ptička. Tri Simonitijeve samospeve so predstavili vokalni solisti ob spremljavi diskretne, a zanesljive pianistke Aleksandre Naumovski Potisk, ki jo odlikuje tudi barvit in nežen ton. Sopranistka Martina Burger in mezzosopranistka Gordana Hleb sta podali zgledni izvedbi samospevov Večerni hlad in Preveč je sreče, vendar je bila zvokovno najbolj očarljiva in povedna interpretacija pesmi Saj veš, ki jo je kreiral tenorist Vladimir Čadež.

Martini Batič gre kot umetniškemu vodji pohvala za izjemno učinkovito, zares zgledno, nikakor pa ne klišejsko sestavljen spored. Zdi se, da naša zborovska tradicija ob gojenju sodobne ustvarjalnosti le ni pozabila na glasbo, katere slogovna in vsebinska povednost je pred leti nagovarjala generacije, ki so današnjim pripravile pot do njihovih uspehov. V tej luči razumemo tudi naslov koncerta, kajti tokrat so preproste besede zlahka razumljivega Simonitijevega glasbenega jezika povedale velike stavke ...