29.02.2020
»Rad vidim, da ljudje od vsepovsod razumejo moj humor in nagajivost.«
Lani je Zoran Predin praznoval štirideset let razgibane kariere. V njej se je zgodilo marsikaj, od oranja ledine novega vala s kultno skupino Lačni Franz in kantavtorstva do številnih preizkusov na valovih jazza, etna, šansona, gypsy swinga, popa in še marsičesa vmes.

Leto 1979 je dolgo predstavljalo zatišje v glasbi. Punk (v svetu) je počasi pojemal in se preobražal v novi val, ki je v nekaj etapah zlagoma naplavil tudi v naše kraje. Če smo do tistega trenutka zaostajali, smo prav z novim valom ujeli svetovne smernice v popularni kulturi. Tistega leta se je v Mariboru zbrala skupina Lačni Franz, pri kateri je pred mikrofon stopil Zoran Predin. Lani je tako Predin praznoval štirideset let razgibane kariere. V njej se je zgodilo marsikaj, od oranja ledine novega vala s kultno skupino Lačni Franz in kantavtorstva do številnih preizkusov na valovih jazza, etna, šansona, gypsy swinga, popa in še marsičesa vmes. Ne glede na žanr je šlo vedno za pesem, za besedilo, ki je znalo zbosti in prepričati na nagajiv način. Včasih neposredno, še večkrat po ovinkih. Zato je znal biti nerazumljen, kar pa nikomur ni štel za zlo. Zaveda se svojih napak ter iz njih poskuša potegniti kar največ. Zaradi svojega štajerskega temperamenta je bil vedno neposreden v svojih izjavah – in zato kritiziran. Pred kratkim sem brskal po svojem konkretnem vinilnem arhivu in izmed množice albumov izvlekel prvenec Lačnega Franza Ikebana (1981). Po prvem poslušanju se je igla kar nekajkrat sprehodila od začetka do konca. Naslovnica je resda malce obšlesana, vendar je vinilna plošča povsem nedotaknjena oziroma ohranjena. Stavek je treba razumeti tako v dejanskem kot prenesenem pomenu. V tistem trenutku me je prešinila zgolj ena misel: kdorkoli se spotika ob kakršnokoli Zoranovo početje, bi se lahko oglasil šele, ko ima v svojem opusu vsaj nekaj podobnega, na tem nivoju. Predin je lani na Hrvaškem (v sodelovanju z Damirjem Kukuruzovićem in Django Group) izdal sila uspešen album Zoran pjeva Arsena s svojimi predelavami skladb Arsena Dediča. Prenovljena zasedba Lačni Franz je pri založbi Celinka nedavno izdala dvojni koncertni album Tu smo – vaši smo!, ki ga bo 2. aprila pospremila s koncertov v ljubljanski Cvetličarni. Obujen je tudi projekt treh »in-ov« (Predin, Lovšin, Kreslin), ki bodo 9. maja nastopili v ljubljanskih Stožicah. Oh, velik kup stvari bi danes naredil drugače, vendar na srečo moja glava ni obrnjena nazaj, temveč naprej. S preteklostjo se ne obremenjujem ter skušam karseda najbolje izkoristiti sedanjost, pogosto pa razmišljam tudi za naprej. Nedavno sem preštel albume in spoznal, da sem jih do tega trenutka realiziral devetintrideset. V tem trenutku imam na zalogi idej vsaj za dobrih pet let.
Relativno nedolgo nazaj si pomladil postavo skupine Lačni Franz. O tem ne bomo, ker je bilo prelitega že veliko črnila, si pa z njimi izdal dva albuma: Nova nebesa in Akustična pusa pri Croatia Records. Nasploh je občutek, da te tam doli bolje sprejemajo.
Doma nihče ni prerok! V svoji karieri sem naredil nekaj velikih napak. Kot prvo bi izpostavil grenko spoznanje, da če hočeš biti estradnik in vsem všeč, ne smeš imeti svojega mnenja, ne smeš zastopati nobenih stališč. Izrekel sem se, da imam rad partizane, in v isti sapi razlagal, da ločim partizanstvo in ideologijo, v tem primeru komunizem, ki mi nikoli ni bil blizu, vendar sem se hudo opekel. Večkrat sem imel občutek, kot bi govoril zidovom, saj je vsak slišal le tisto, kar je hotel slišati. Ali je moral slišati. S to izjavo sem v trenutku izgubil polovico poslušalcev. Pripetilo se mi je še nekaj oslarij, ki so odvrnile publiko od mene in mojega dela. Največ škode pa so povzročili medijski spremljevalci, ko sem se politično jasno opredelil. Nasprotne stranke, v tem primeru radikalna slovenska desnica, so mi prilepile sledilce, ki so dnevno v javnost posredovali lažnive novice in neresnice, da sem se okoristil z določeno politično opcijo, da mi Ministrstvo za kulturo daje ogromne denarje. Te laži so ponavljali toliko časa, da so postale meso. Očrnili so mojo javno podobo, zato sem potreboval precej več časa, da sem jo doma opral. Na širšem ozemlju nekdanje Jugoslavije takšnih težav z menoj nimajo. Prav nasprotno, s skupino Lačni Franz sodim med debele prvoligaše, kamor sodita še Magnifico in Laibach.
Zanimanje ne prihaja zgolj z juga, temveč v zadnjem obdobju seže tudi čez severno mejo.
Res je, pojavila se je namreč nova privlačnost. Ekonomski migraciji iz vsejugoslovanskega prostora sedemdesetih let se je pridružila migracija iz zadnjih vojn v devetdesetih letih. V večjih mestih Evrope se je tako nabralo dovolj publike s solidno ekonomsko močjo, in ker je Lačni Franz zanje še vedno znamka novega vala, smo do danes prejeli povabila iz Prage, Göteborga, Osla in Dublina. Omenjena pisana migracija s seboj pritegne tudi določeno število domačinov, tako da je scena vztrajna. Na ta način se je zgodilo nekaj, o česar smo nekoč lahko le sanjarili – in sicer, da imamo samostojne koncerte po Evropi.
Prepričan sem, da omenjena publika ve, kdo je oziroma kakšna je prava postava Lačnega Franza; nenazadnje je odraščala z njo. Kakšne so reakcije oziroma kako nasploh odgovarjaš zlobnim jezikom?
Ko sem pred tremi leti obudil skupino/znamko Lačni Franz, sem bil s strani starih ljubiteljev deležen zmerljivk, jeznih komentarjev in vprašanj, zakaj, čemu je to podobno? Razlog za mojo potezo je zelo preprost. Veliko mladih Lačnega Franza nikoli ni videlo ali slišalo nastopati v živo. V nekem trenutku se je pojavila lepa priložnost, da repertoar z začetka osemdesetih predstavim z mladostno energijo, ki jo imajo mladi, in to tako, da program komunicira s sedanjostjo. Številna besedila so namreč znova izredno aktualna. Tako kot je takrat crkaval socializem in komunizem, danes crkuje kapitalizem in kopja se lomijo na mladih, ki so ponovno jebena stranka. Zato je na naših koncertih vedno več mladih, ki spoznavajo tisto, kar smo mi spoznali že nekoč.
Zoran Predin velja za enega izmed avtorjev/besedilopiscev, ki mu je v regiji uspelo prebiti jezikovno bariero. Spomnim se samograje Momčila Rajina, ki je med pisanjem kritike prvenca Pankrtov Dolgčas skrušeno priznal, da lažje recenzira albume v angleškem jeziku kot v slovenskem, četudi smo bili takrat še del iste federacije. Z Lačnim Franzom se je to spremenilo. Če samo omenimo igralca Sergeja Trifunovića, ki v dokumentarnem filmu o snemanju filma Karaula režiserja Rajka Grlića odpoje Belo simfonijo.
Sergej Trifunović je zares velik ljubitelj in zna na pamet veliko besedil Lačnega Franza, ki jih odpoje z mojim, štajerskim naglasom. Ko sva skupaj nastopala v Domu omladine v Beogradu, je bilo z njim skupaj prepevati sila nenavadno, saj sem imel občutek, kot da nastopam sam s seboj v duetu, tako v nulo me je snel. Sicer pa so že v osemdesetih letih pesmi Praslovan, Naj ti poljub nariše ustnice in Ne mi dihat za ovratnik do neke mere naučile ljudi iz preostalih delov Jugoslavije nekaj slovenskega jezika; tisto, kar znajo danes, je prav iz tega obdobja. Takrat je slovenščina zvenela eksotično, ljudi je spominjala na ruščino ali češčino. Nekateri so si vzeli celo čas ter si prevedli nekatera besedila, da bi razumeli vsebino. Po razkroju SFRJ je slovenščina na teh teritorijih postala enako tuj jezik kot finščina, turščina ali španščina. Arsen Dedić me je že v devetdesetih letih začel nagovarjati, naj zložim oziroma mi bo on prevedel kakšno staro pesem, da bi jo zapel v hrvaškem jeziku. Tega me je bilo neizmerno strah, ker vem, kako pri nas zvenijo tujci, ki poskušajo peti slovensko. Stvar se sicer sliši simpatično, a neprepričljivo. Kar nekaj časa sem potreboval, da sem izziv sprejel. Najprej mi je Arsen prepesnil pesem Čakaj me in takoj sem uvidel, da si na tem lahko zgradim podobo tujca, ki z akcentom poje v hrvaškem jeziku, vendar na razumljiv način. Posledično sem začel pisati v hrvaščini in odkril, kar sem pred tem spoznal že pri angleščini in francoščini: da je marsikatero stvar v tujem jeziku precej lažje povedati kot v maternem. V človeku se spontano vzpostavi distanca, ker si v tujem jeziku upaš veliko več. V nekaterih temah si brez slabe vesti bolj odprt in sproščen v tujem kot maternem jeziku. Temu se je pridružilo še tretje dejstvo, da na celem področju pojem v enem jeziku, ki sem ga sam poimenoval jugoesperanto, v jeziku, ki sicer ne obstaja, nihče ga ne priznava, vendar ga vsi razumemo. Omenjeni sestavljeni jezik mi pride prav v Evropi, v vsejugoslovanskih gastrbajtarskih klubih, kjer za razliko od tukaj ni nihče več skregan. Tudi zavoljo tega spoznanja se je Croatia records odločila, da bo sočasno založila album v slovenskem in hrvaškem jeziku, kar je manjši precedens. Albuma sta po vsebini namreč različna, saj hrvaška besedila govorijo o povsem drugi stvari kot slovenska, medtem ko je glasbena podlaga enaka.
Pel si tudi v italijanskem in španskem jeziku. Od kod pravzaprav izvira ta ljubezen do jezikovne pestrosti?
Album Na krilih prvega poljuba je nastajal v obdobju, ko je cela Slovenija s polno mero optimizma vstopala v Evropsko unijo. Tudi mene je potegnilo vzdušje enakopravnosti v združeni Evropi, kjer ni mej, ter me navdušilo do te mere, da sem dal nekatera svoja besedila prevesti v španski, italijanski in nemški jezik. Jezike imam nadvse rad, še rajši pa vidim, da ljudje, ki prihajajo od drugod, razumejo moj humor in nagajivost. Pesmi so resnično naletele na odličen odziv. Raba francoščine, kar se gypsy swinga tiče, se mi je zdela povsem naravna rešitev. Noben jezik ne odmeva bolje znotraj tega žanra kot ravno francoski. Dodatna razlaga mislim, da ni potrebna. Raba angleškega jezika v popularni glasbi pa je danes tako ali tako že standard. Redkokatera mlada slovenska skupina poje v maternem jeziku. Povsem jih razumem, tako je lažje in bolj frajersko sebe izpovedovati, saj je angleščina prirodni jezik pop glasbe. Pravzaprav le še čakam, da bodo narodnozabavni ansambli začeli prepevati v angleškem jeziku.
Omenila sva že, da je Lačni Franz znamka, vredna vsega spoštovanja. Pred seboj imam revijo Ritam iz aprila 1990, kjer si že omenjal, da se boš kmalu mimo benda preizkusil tudi v solo varianti. Kaj je te prepričalo v (sprva še občasno) osamosvojitev?
Nekaj sem moral narediti, saj sem znotraj skupine v glasbenem poslu edini ostal profesionalno. Preostali izvirni člani so se posvetili svojim poklicem ter glasbo pretežno obravnavali kot občasni hobi. To mi je na stežaj odprlo prostor, da bi uresničil nekatere svoje skrite želje. Zložil sem nekaj čistih pop komadov, kot so Sonček je in ti si skuštrana, Gate na glavo in Zarjavele trobente. Skladbe s prvega samostojnega albuma so me v zgolj dveh letih postavile na naslovnice časopisov, revij in vrhove lestvic. Posledica je bila kup glasbenih nagrad, a tudi samospraševanje, ali je to sploh zame. Samo dve leti kasneje sem prišel do spoznanja, da mi pop milje ne ugaja, da se v njem lahko gibljem le s figo v žepu, da nisem ne iskren ne srečen. Iskal sem zasilni izhod ter ga našel v skupini Šukar. S Šukarji sem posnel album Mentol bonbon ter znotraj žanra ustvaril nekaj povsem novega – etno glasbo z duhovitimi besedili. Ploščo smo snemali v Franciji in tam se mi je zgodil gypsy swing, ki mi je ponudil naslednjo idejo. V začetku 20-ih let prejšnjega stoletja je imel gypsy swing besedilo in pevca, potem pa je to zamrlo, izginilo in gypsy swing se je preobrazil v izključno inštrumentalno glasbo. Zazdelo se mi je, da bi lahko šanson s kakovostnimi besedili združil z ognjevitim ritmom gypsy swinga tako, da ne bi škodoval ne enemu ne drugemu žanru. Govorim o albumu Ljubimec iz omare iz leta 1996. Vsi so debelo gledali, kaj za vraga je sedaj to. Ne etno, ne pop, ne jazz, temveč vsakega po malo. Za razliko od danes, ko Zaz polni dvorane, je bila takrat tovrstna »zmešnjava« čista eksotika.
Kako usodno je bilo tvoje srečanje z Arsenom Dedićem?
Arsen mi je pomagal pospraviti nered v moji glavi. Kot veliki kantavtor je v času svoje dolge kariere doživel marsikaj, vendar vedno ostal zvest samemu sebi. V nekem obdobju, ne glede na vso preteklo kariero, sem postal njegov vajenec in se samo učil. In učil ... Veliko stvari sem se dobesedno nalezel od njega, od skladanja pesmi do izbire tem. Dal mi je prepotrebno samozavest in odločilno vplival na marsikatero stvar, ki sem jo pozneje naredil.
Leta 1989 je pri sarajevski založbi Diskoton izšla kaseta Svjedoci/Priče, kjer je prišlo spričo vseh stvari, ki so se zgodile v devetdesetih, do zanimive ironije. V uglasbljeni pesmi Domovina Janeza Menarta ste združili moči s Hrvatom Dedićem in Srbom Boro Đorđevićem.
Pesem je iz podobnih razlogov izbral in uglasbil prav Arsen. Takrat sva imela serijo koncertov z naslovom Sestanek na vrhu, s katerimi sva promovirala omenjeni album, ki sva ga posnela v studiu Tivoli in izdala pri sarajevski založbi. Veliko ljudi je naslov projekta dolgo napačno tolmačilo, mislili so namreč, da gre za besedno zvezo izključno v hrvaškem jeziku, ki bi jo pri nas prevedli Priče/Zgodbe. Na turneji se nama je pridružil še Bora, s katerim je Arsen že prej sodeloval. Na malce provokativen način smo se smatrali kot projekt SHS. Bora je že takrat vedno manj pel in vedno več govoril, turneja pa se je zaključila z dvema razprodanima koncertoma v Sava centru v Beogradu. Potem se zaradi vojn in določenih pogledov nismo več zbrali. Kar se pesmi Domovina tiče, je zgodba še toliko pomenljivejša. Vsakemu izmed nas je domovina v tistem trenutku pomenila nekaj drugega. V enotni pesmi je vsakdo izmed nas pel o svoji domovini, ne več skupni.
Ali vas pozneje, v novem tisočletju, ko so se stvari kolikor toliko umirile, nikdar ni prijelo, da bi SHS zadevo z vso pripadajočo ironijo na odru še kdaj skupaj ponovili?
Ne, ne bi imelo nobenega smisla. Stvari so se namreč vmes korenito spremenile. Ne smatram se za jugonostalgika, imam pa zelo rad nekatere stvari, ki so bile v prejšnji državi dobre – in muzika je bila nedvomno ena izmed njih. Mednje prištevam tudi košarko, kulinariko in smisel za humor. Ni bilo vse grozno, kot nekateri jurišniki danes to prikazujejo, temveč tudi veliko lepega, in tega se ne sramujem. Dejstvo je, da se majhni narodi moramo naučiti jezikov večjih narodov, da nekako uravnotežimo hendikep. Če so večji narodi v prednosti zaradi števila ljudi, smo mi v prednosti zaradi razgledanosti in sposobnosti, da komuniciramo z njihovim jezikom. V tem ne vidim nič slabega, le prednosti.
Ironija je nasploh globoko zapisana v tvojem umetniškem DNK-ju. V javnosti je bila pogosto kamen spotike, saj se jo je interpretirala zelo napačno. Tak primer je pesem Bela simfonija. Po vsem tem času, ali bi lahko rekel, da so ljudje pravilno razumeli vse ironične (pod)tone v tvojih besedilih?
Bojim se, da ne! Po drugi strani pa je vsakdo v mojih besedilih lahko poiskal tisto, kar mu je bilo všeč. Dvopomenska pesem je tudi Ne mi dihat za ovratnik. Tisti, ki so hoteli slišati kritiko takratnega režima, so ga slišali, tisti, ki so pesem dojemali erotično, pa so tudi dobili svoje. Takšnih primerov je veliko. Na zadnjem albumu Nova nebesa je pesem Žarek upanja, ki je včasih nosila naslov Čustveno stanje mlade krave, druge največje slovenske živali. Vsi novinarji so me nekoč spraševali, katera je potem prva največja slovenska žival? Vsi poznamo izraz, da je nekdo v partiji velika živina in prva največja slovenska žival je takrat živela v Beogradu, le da takrat tega nisem upal na glas povedati. Bilo je prenevarno. V tej pesmi smo se hecali na račun druge največje, ki je v tem primeru krava. In mlado tele odrašča v nepopolni družinski skupnosti, ker v Sloveniji očetje telet niso več biki, temveč diplomirani veterinarji. Pripoved je postavljena v hlev, ki ga obišče veterinar, mlado tele pa prosi muho, naj zleze očetu v uho in mu zaupa, kako ji je hudo. Vse to se dogaja 24. decembra v hlevu, kjer se ponoči rodi en dojenček, zjutraj pa na vrata potrkajo trije kralji. Danes pesem nosi naslov Žarek upanja, da je ironija vpeta v čas.
Kateri sistem te je kot pesnika bolj navdihoval za pisanje besedil, nekdanji ali današnji, karkoli je že?
Sedanji se je – na žalost - že izenačil in prehitel nekdanjega. Marsikatera vsebina, ki je bila nekoč sprejeta s humorjem, je danes sprejeta s prezirom, z obtoževanjem. Če so bile nekoč tri faze: prva je bila prepoved, druga ignoranca in tretja nagrajevanje, danes ne razločimo nobene več. Celo erotika na humoren način je povsem izginila iz rokenrola. Imamo le brizgalne brizge in razne tipe zizik v narodnozabavnih besedilih, vendar je to cenena, pogrošna zadeva. Pravega, kabaretskega erotičnega humorja ne poznamo več, prav tako ne črnega humorja na način skupine Buldožer. Tovrstne vsebine naletijo na gluha ušesa, saj se glasba ne posluša več na tako, kot se je poslušala nekoč.
Ali bi potem danes bil primeren oziroma sprejet tip videospota, kot ga je Lačni Franz zmontiral za pesem Mravljinčarji in čeladarji?
Ne! Tudi konec osemdesetih je bil videospot del nočnega programa vsejugoslovanskih TV studiev. Predvajali so ga šele po polnoči, ampak takrat nonstop! Govor je namreč o pesmi, to moram znova razložiti, saj mnogim še danes ni jasno, ki poje o moškem ponosu, ki se deli na dva osnovna tipa: neobrezani so mravljinčarji, obrezani pa čeladarji. Za potrebe videospota smo izbrali odlomke iz pornografskih filmov ter iz njih izrezali dele, kjer se neposredno nič ne vidi, ampak je takoj vsem jasno, da gre za porniče. Danes si videospota s tovrstno vsebino nihče ne bi upal predvajati.
Pred dobrimi petnajstimi leti si se javno izpostavil (in pribil na križ) v bran kakovostnim besedilom, ki jih je začelo zmanjkovati znotraj slovenskega prostora popularne glasbe.
To dejavnost smatram za svojo veliko strateško napako. Razumljena, speljana je bila tako, da so me javno obsojali, kdo sem, da lahko težim, kaj naj ljudje poslušajo oziroma kaj jim mora biti všeč. To nikdar ni bil moj namen! Hotel sem le povedati, da bi morali mediji – to je bilo namreč obdobje, ko je čez noč vzklilo veliko novih medijev brez vsakršnih kriterijev (danes je to normalno) – več prostora nameniti vsebini s težo. Ti pa so objavljali vse, vse cenene neumnosti vkup s slovničnimi napakami. Šlo je za degradacijo jezika, ob kateri so ljudje ploskali. Če danes pogledamo kakovost slovenskih besedil, vidimo, da je nivo zares padel. Besedilo je drugotnega pomena in namen glasbe zreduciran na zabavo. Kje so časi, ko so besedila za popevke pisali slovenski pesniki? Ustvarjajo se lahkotne vsebine, ki zagotavljajo na tisoče radijskih predvajanj. Kakovost pesmi se neodvisno od besedila meri po številu všečkov. V tistem trenutku se mi je še zdelo, da bi se tovrstni trend dalo nekoliko omejiti. CD plošča danes ni več merilo, temveč vizitka. Veseli pa me, da se na sceno vračajo LP-ji, kar za seboj potegne drugačen način poslušanja, in mogoče se bo tudi preko tega znotraj nekaterih žanrov kriterij kakovosti obdržal.
Lačni Franz je neločljivi del jugoslovanskega novega vala osemdesetih let. Nobena izmed analiz ali enciklopedij skupine ne izpušča, niti ne sme izpustiti. Kako doživljaš vse to?
Kot vsakdo izmed nas, svojo mladost nekoliko idealiziram, objektivno dejstvo pa je, da se je takrat zgodilo nekaj, kar je zaznamovalo mnoge poznejše generacije. Prišlo je do izbruha kakovosti, samobitnosti, izvirnosti, in znotraj tega smo kot slovenska skupina doživeli vsejugoslovansko prepoznavnost. Kadarkoli se razpravlja o novem valu, smo Lačni Franz zraven, na kar sem izredno ponosen. Po albumu Ne mi dihat za ovratnik (1983) so nas celo začeli nagovarjati, da bi preklopili na srbohrvaški jezik, kar bi pomenilo večjo naklado, vendar se za to nismo odločili. Hkrati smo imeli znotraj benda veliko krizo zaradi ene zafrkancije, ki se ji reče Naša Lidija je pri vojakih. To je ustanovna pesem slovenskega turbo-folka. Postala je velika uspešnica in velika uspešnica je še danes; mi smo se namreč želeli le norčevati, a povzročili nastanek novega žanra. Ne vem, če si ljudje lahko predstavljajo, da smo imeli koncerte, na katerih smo se preoblekli v svojo predskupino (Topzizza), nataknili lasulje, se zamenjali na inštrumentih ter zaigrali skladbo Naša Lidija je pri vojakih. Potem smo se preoblekli in kot Lačni Franz prišli nazaj na oder, publika pa je zahtevala predskupino.
Ali ti je potem žal, da si zložil pesem?
Žal mi ni, smo se pa igrali z nečim, kar je bilo zelo nevarno. Skupino Agropop je kmalu za nami lastni štos pojedel. Agropopovci so se najprej želeli norčevati, potem pa jih je vic pogoltnil in so postali vse tisto, iz česar so se norčevali. Nam bi se skoraj zgodilo enako, vendar se ni. Meja je zelo tanka. V Lačni Franz smo bili gostje nekega benda na novoletni zabavi v dvorani Golovec. Za silvestrovo smo morali šestkrat v enem večeru zaigrati Lidijo, vmes pa je bend igral plesno glasbo. Mastno smo zaslužili in skoraj razpadli.
Lani si praznoval šestdeset let, letos štiridesetletnico kariere. Platforme za slovenski turbo-folk ne obžaluješ, obžaluješ morda kaj drugega?
Oh, velik kup stvari bi danes naredil drugače, vendar na srečo moja glava ni obrnjena nazaj, temveč naprej. S preteklostjo se ne obremenjujem ter skušam karseda najbolje izkoristiti sedanjost, pogosto pa razmišljam tudi za naprej. Nedavno sem preštel albume in spoznal, da sem jih do tega trenutka realiziral devetintrideset. V tem trenutku imam na zalogi idej vsaj za dobrih pet let. Navadno jih potem kakšno tretjino od celote tudi uresničim.