Razlika bližine med intimo in ekshibicijo

Trenutek mi je ostal v spominu, tja sem ga zavestno vrinil, ko sem pred leti prvič uporabil spletni prostor za javno serviranje datotek privatne muzike, ustvarjene za isto mizo, za katero sem v danem trenutku bolščal v ekran in se poslušal. Prešinilo me je tako zelo logično spoznanje, da gotovo nisem edini. Edini anonimni »nekdo«, ki to počne ... Ki to počne z vsebino, ki je iz dovolj razlogov premalo potentna, da bi z njo dosegel nekaj zares (ali »kao«) javnega, vendar kljub vsemu z dovolj potenciala za vzgon k poskusu dialoga, k vzpostavitvi stika. Obstaja dovolj uveljavljen in vsakdanji angleški izraz, ki skozi popularno uporabo tudi prav nazorno umešča in vrednoti tip ustvarjalca, čigar izročilo nam je ponujeno skozi tak, pravzaprav vzporeden in le na videz enosmeren in privaten kanal. Tukaj ga zavoljo pravičnosti ne bomo še enkrat zapisali, ga tudi ne želimo, saj je preko roba nabit s kvazianalitskimi, pavšalnimi ocenami in divjim posploševanjem – moraliziranjem.

Glasba Kaganovicha je vsebina, ki do odjemalca prihaja le posredno, anonimno in izrazito zasebno. Njegov idealni poslušalec v javnem javnega uživa samoto; izkorišča potencial namenskosti skupnosti, a za svoj nastop vedno čaka umik množice. Dejansko gre za razliko bližine med intimo in ekshibicijo, ki vsaj zaenkrat namerava takšna tudi ostati. Kot potencial množice v izvršitvi. Vse preveč je nesmiselnih dejstev in nalog, ki bi čakale ekshibicionista te glasbene intime. Zato vam bo Mlamol, pri katerem je izšel Kaganovichev tukaj obravnavani EP, »založil vse, tudi ogaben zeleni preliv«, a tisto, kar bo s to gesto zares ponujeno, bo trenutek intime, trenutek vzporedne skupnosti. Tam je Cvaj, tam je Ominje, je SHV, je Delomozz, Dingo, Jane Bogataev, so DJi Jemin, Pljunek in Nož; in je pravzaprav še dolga vrsta drugih; krog ... Pravi miniaturni festival, o katerem žal še ne vemo ničesar.

Prišli smo tudi že do imena. Otitis media, umetniška oddaja, ki na RadiuŠtudent nekje med mislijo in zvokom enkrat mesečno polni termin ponedeljkovega poznega večera, je eno takšnih imen. Tudi Megawhat je tako ime. Kot v primeru dolgega spiska avtorjev s tracklist Mlamolovih kompilacijskih Kapljic, imena tukaj stojijo kot vprašaji.

Medz Yeghern, Khojaly 1992, Adana 1909, Kurdistan. To so štirje naslovi rezov s Kaganovichevega prvega, v celoto povezanega skupka komadov pod enim imenom – Steppes Of Armenia. Njihov namen je poligon kompleksne distribucije misli. Namigujejo na specifične momente, vendar vrsta niti zdaleč ni ravna. Historični Lazar Moiseyevich Kaganovich je bil eden tesnejših političnih bližnikov Stalina, v družbi nekaterih sodelavcev posthumno obsojen odgovornosti za genocid nad ukrajinskim prebivalstvom, genocid, ki so ga poimenovali holodomor (ukrajinsko; pomeni iztrebljanje z lakoto) in ga je na političnem nivoju izpeljal in nadzoroval Kaganovich med leti 1930–33. Naslovi Medz Yeghern, Khojaly 1992 in Adana 1909 neposredno kažejo na še tri druge masovne zločine, medtem ko naslov preostalega komada ter naslov same plošče širita in obenem specificirata tematsko asociativno polje še dalje. Kaganovich tukaj namiguje na sploh ne tako diskrepanten odnos med aktualnimi političnimi okoliščinami ter neumljivo preteklostjo velikih zločinov 20. stoletja.

Steppes Of Armenia je globoko politično angažirani izdelek, ki sam po sebi (povrhu vseh obdajajočih vragolij identitete in mesta izdelka v lokalnem) prepleta filozofske refleksije sodobnosti, politično ikonografijo in aktualno glasbo.

Ko se končno torej približamo sami glasbi, je prvo nujno dejstvo to, da gre pri Steppes Of Armenia za vsebino, ki jo lahko zlahka umeščamo v tukaj in zdaj globalnega dogajanja elektronike na meji med klubom in »naredi sam« nojzom. Za aktualnostjo Kaganovicheve glasbe lahko le vržemo pogled na množico širše mednarodno profiliranih izdaj minulega tedna, kjer v vrsti imen, ki posegajo med hrup in tehnoidni pulz, najdemo takšno starosto, kot je Russell Haswell, in kot relativno novinko, ki se trenutno nahaja v središču pozornosti, hamburško electro DJko in producentko Heleno Hauff. Sam avtor bi brez zadržkov navedel še en neposredni vpliv, denimo nojzerja Prurienta – Dominicka Fernowa, ki je v zadnjih letih kot Vatican Shadow s Kaganovichu podobnimi političnimi motivacijami pustil precej globoke stopinje vzdolž obravnavanega polja mejnih glasb. Moment aktualnosti potrjuje tudi okoliščina, za katero se zdi, da je nasploh realnost mnogih izdaj, ki na razmočena tla tega mejnega področja kapljajo te dni – dejstvo, da se Kaganovich neposredno navezuje tudi na specifično preteklost muzik. Njegov model (vreden modela) je seveda prelomni Muslimgauze, danes žal preminula legenda – muzičist političnega nekje med analognimi napravami hrupnega ritma ter politično situacijo Bližnjega vzhoda.

Seveda Kaganovicha kot relativno neznanega in »zasebnega« ljubljanskega ustvarjalca elektronske glasbe ne moremo prav zares polnopravno uvrščati v niz imen, ki bi ga sicer lahko, ob že naštetih, še nadaljevali. Vendar je Steppes Of Armenia očitno delo izredno talentiranega kreativca, ki štrli iz večine vrst domače glasbene produkcije. In pravzaprav je vsaka navidezna pomanjkljivost navedenih štirih komadov namenska oziroma vsaj pragmatična. Skozi recenzijo bi že moralo biti očitno, da se tu ne ukvarjamo s posameznikom, ki bi imel, kot globalne ikone, dostop do dragih analognih sintetizatorjev in starih ritem mašin. Kaganovich dela z računalnikom. Zato moramo njegovo delo videti v reflektirani rabi tega orodja: v močno preobraženem terenskem zajemu; v digitalnem oblikovanju umazanije pulza in teksture; v metodi, razširjeni mimo ustaljenih standardov tovrstne produkcije. Njegovo najprodornejšo vrednost pa moramo iskati v daru za preprosto melodiziranje in ritmizirani harmonski tok. Prav to zadnje je, po mojem mnenju, tako redka lastnost vseh presežnih producentov sodobne elektronike, ki iz neskončnega morja možnosti teksturnega detajla elektronske produkcije izlušči mojstra igranja generične oblike – glasbenega elementa, ki tiči v srži tovrstnih ritmičnih muzik. Kaganovich v štiri komade z EP-ja Steppes of Armenia vključi pravo malo množico (> 4) zanimivih dinamičnih, teksturnih in kvazimelodičnih elementov, ki se vsi zdijo logično vpleteni v sicer subverzivno celoto, ki ne vzdrži trivie, ne vzdrži kalupa, pa naj bo to pomenljivo vztrajna repeticija ali neintuitivno v-stavljanje.

Kaganovich je ime še neiztrošenega potenciala in ime še drugih imen, ki bi jih sila težko povezali pod neko krovno identiteto. Ali je njegovo ime smiselno iskati ob protofootworku DJ Jemina ali razpuščenem pršu SHV-ja? Ali ob še nadaljnjih imenih s Kapljic? Kam torej lahko seže tovrstna intima?