27.06.2015
Reinhard Goebel – Če bi vsaj imeli šalmajke
Reinharda Goebla, dirigenta in violinskega pedagoga na salzburškem Mozarteumu, poznamo predvsem kot strokovnjaka za staro glasbo. Kot avtoriteta na tem področju se je uveljavil s svojim ansamblom Musica Antiqua Köln.

Reinharda Goebla, dirigenta in violinskega pedagoga na salzburškem Mozarteumu, poznamo predvsem kot strokovnjaka za staro glasbo. Kot avtoriteta na tem področju se je uveljavil s svojim ansamblom Musica Antiqua Köln, ki ga je vodil cel čas njegovega delovanja (1973–2007). Zaradi poškodbe roke se je pred leti odpovedal karieri solista na violini ter se intenzivneje posvetil muzikološkim raziskavam in dirigiranju.
Z velikim glasbenikom in poznavalcem sem imel čast poklepetati, predstavil se mi je kot izjemno topla in skromna oseba – kar med »čik pavzo« na stopnicah pred domžalskim kulturnim domom, v katerem je z orkestrom nastopil 20. maja.
Za spored je pripravil izbor koncertov izpod peresa skladateljev, ki so delovali na knežjem dvoru v Dresdnu. Tamkajšnja kapela je v času poznega baroka veljala za najboljši orkester v Evropi, saj je združevala izbrane virtuoze od Baltika do Mediterana. Posebej so sloveli dresdenski pihalci. Zato ne preseneča, da so bila na tokratni spored uvrščena dela, v katerih se klasičnemu baročnemu godalnemu orkestru pridružijo solisti na oboi in klarinetu. Zasluge, da je glasba dresdenskega dvora tudi danes cenjena kot vrhunski dosežek baročne ustvarjalnosti, gredo v veliki meri Reinhardu Goeblu. Posebno pozornost je namreč namenil raziskovanju in izvajanju del manj znanih, danes pa ponovno priljubljenih skladateljev dresdenskega kroga, kot so Zelenka, Hasse, Fasch ...
Kaj se lahko naučimo od manj znanih, a vendarle izjemno zanimivih in kvalitetnih skladateljev, ki jih je glasbena zgodovina v nekem obdobju potisnila v drugi plan?
Razumeti moramo predvsem to, da se okus spreminja. Tako s časom kot z okoljem. Muzikologija kot veda ima svoje začetke v 19. stoletju, in sicer v protestantski Nemčiji. Zato ne preseneča, da so v začetku muzikologi poveličevali Bacha in zanemarjali ustvarjalnost katoliških, večinoma v Italiji šolanih ter v Nemčiji in Avstriji delujočih skladateljev. Razlog, da so bili baročni skladatelji iz katoliškega okolja nekaj časa tujek med crème de la crème glasbene zgodovine, je torej predvsem politične, manj estetske, nikakor pa ne glasbene narave. Skladatelji, kot so Zelenka, Heinechen, Biber, Schmelzer, so vsekakor bolj značilni za baročni slog. Njihova dela jasneje izražajo takratni Zeitgeist kot pa Bachova dela – ta je bil namreč nekoliko oddaljen od modnih tokov, njegova glasba je večna, vendar ne tipična.
Veljate za enega vodilnih strokovnjakov na področju stare glasbe. Kako gledate na historično izvajalsko prakso? Je to edini pravilni pristop k izvajanju glasbe, nastale pred 19. stoletjem, ali slogovno ustrezno pričevalnost glasbe dosežemo tudi, če ne uporabljamo ustreznih historičnih glasbil in tehničnih prijemov?
Historična glasbila nikakor niso nujna. Prepogosto slišim glasbenike, ki z njimi ravnajo neprimerno in uničujejo povednost glasbe. Tako kot pri kateri koli glasbi gre tudi pri stari za vprašanja sloga, okusa, trenda ... Vse je odvisno od tega, kaj želimo z glasbo povedati. Če igraš na ustrezno glasbilo, to še ne pomeni, da boš iz njega avtomatično izvabil ustrezen rezultat. Če je delo napisano za violo da gamba, pač nimamo ustrezne sodobnejše različice tega glasbila in moramo v roke vzeti gambo. Če pa violinist izvaja staro glasbo na sodobni violini, s tem lahko doseže prepričljivo in slogovno primerno interpretacijo. Z avtentično violino in lokom bi pa vseeno lažje zaigral tehnične prijeme, ki jih zahteva takratna glasba. Glasbila iz 17. in 18. stoletja so pogosto tišja, zato pa gibčnejša in lažja od današnjih. To vsekakor vpliva na zven in na sam način igranja. Sam si kot dirigent prizadevam ozaveščati orkestre o izvajalskih praksah preteklosti, historično izvajalsko prakso želim približati sodobnim glasbenikom, ki igrajo tudi na sodobna glasbila, skratka osvežiti želim zvok sodobnih orkestrov in razširiti njihov repertoar.
Kaj menite o sceni stare glasbe v Sloveniji? Koliko jo sploh poznate?
Slovenija je ena izmed dežel, katerih narodno zavest in kulturno identiteto je izoblikovala umetnost romantike, torej 19. stoletja. Zato ni slovenskih baročnih skladateljev, katerih dela bi bila zanimiva za glasbenike v tujini. Ko želite izvajati barok, Slovenci izvajate Nemce, Italijane, Francoze. In prav je tako. Oni pa lahko najdejo vredna dela v opusih vaših skladateljev od romantike do danes.
Kakšno je bilo delo ansambla Musica Antiqua Köln in kako se sami glasbeno udejstvujete, odkar ansambel ne deluje več? Ali vas ta del kariere še vedno spremlja?
Spomini in rezultati so še vedno zelo živi. Veliko truda smo vložili v odkrivanje neraziskane glasbe. Uprli smo se tradiciji in ubrali nove poti, svež pristop, utemeljen na novih raziskavah avtentičnih virov. Šlo je za leta predanega dela in pravega perfekcionizma; preden smo delo posneli, smo ga zvadili do maksimuma. Opažam, da naši posnetki še vedno predstavljajo standard in zgled – tukaj gre za vprašanje identitete. Naš ansambel je namreč deloval kot celota, ne kot seštevek posameznikov. Trudili smo se muzicirati uravnovešeno, ustvariti enotni zven. Nihče naj ne izstopa. Včasih me je kdo vprašal, zakaj pred svojim ansamblom ne nastopam kot solist. To se mi je vedno zdelo neumno vprašanje. Ali bi vprašali violinista nekega godalnega kvarteta, zakaj ne igra solo?! Bili smo ansambel, vsi enakovredni. Vsak je lahko podal mnenje ali nasvet v zvezi s tehniko, slogom ...
Kje danes vidite svoje poslanstvo?
Predvsem v poučevanju. Rad bi sodobnim orkestrom vrnil eleganco in občutek za slog. Potrebujejo več razgledanosti o glasbeni preteklosti in stilih. Želim si, da bi se vsaj potrudili zveneti bolj sveže, živo. Vendar ne na silo. Na silo nič ne gre. V muziciranju je treba uživati.