S staro glasbo v novo sezono

Poleg praznika barv v Tivoliju, odhoda večine turistov in vrnitve študentov prihod jeseni v Ljubljano oznanja dogajanje v Mini teatru, ki ga že vrsto let vodita igralec Robert Waltl v vlogi direktorja in režiser Ivica Buljan v vlogi umetniškega vodje. Eno izmed poslanstev in najbolj prepoznavnih dejavnosti te inštitucije je oživljanje srednjeveške in renesančne podobe Ljubljane ter njenega vsakdanjega in kulturnega življenja. Letos je tako še šestnajstič potekal Srednjeveški dan v Ljubljani (1. oktober), ki približuje občinstvu to obdobje na poučen in zabaven način. Načrtno vzpostavlja medgeneracijsko dinamiko ter neguje ustvarjalnost in talentiranost predvsem mlajših izvajalcev sporeda. Dogodek je, kot običajno in sodeč po poročanju medijev, tudi letos privabil nekaj tisoč obiskovalcev in zainteresiranih mimoidočih.

S takšnimi številkami se ne more pohvaliti drugi del Srednjeveških dnevov, 16. Festival srednjeveške in renesančne glasbe. To nas pravzaprav ne bi smelo ne presenetiti ne razočarati, saj gre za glasbeni festival s precej specifično vsebinsko naravnanostjo. In tako kot večina posameznih abonmajev, koncertnih ciklov in festivalov pri nas tudi ta festival očitno ima svojo lastno, specializirano občinstvo. In to glede na velikost naše prestolnice, število njenih prebivalcev in neproporcionalno veliko število glasbenih dogodkov niti ne more biti bistveno večje. Je pa res, da bi skoraj pričakovali vsaj še nekaj znanih obrazov, ki jih je moč srečati na podobnih dogodkih, kot so koncerti iz cikla Harmonia concertans – Stara glasba na Novem trgu ter Festival Radovljica in Seviqc Brežice. Karkoli že kaže statistika obiskanosti, je navdušenje prisotnih več kot očitno.

Prvi večer je prinesel sprehod skozi plesno glasbo 15. in 16. stoletja, ki so ga pripravili člani zasedbe Ensemble Calliope: Gianpaolo Capuzzo na kljunastih flavtah, Fabio Accurso na lutnji in Massimiliano Dragoni na tolkalih. Poleg pavan, saltarellov in gagliard raznih anonimnih avtorjev so zvenela tudi dela nekaterih najbolj znanih skladateljev plesne glasbe iz časa, ko so bili (predvsem italijanski) plesni mojstri zvezdniki evropskih plemiških dvorov. Plesi Fabrizia Carosa, Andree Falconierija in predvsem Giorgia Maineria iz njegove Prve knjige plesov spadajo med najznačilnejše tovrstne skladbe svojega obdobja in predstavljajo povezavo med plesnimi melodijami in vzorci, ki so bili blizu ljudstvu, in njihovimi stiliziranimi različicami, namenjenimi dvoru. To značilno sožitje rustikalnega in aristokratskega so člani ansambla Calliope oživili s temperamentnimi, slogovno prepričljivimi in prefinjenimi interpretacijami ter pristno komunikacijo z občinstvom.

Sledil je recital mladega madžarskega čembalista Mártona Borsányija. Pripravil je nabor del nemških skladateljev 17. stoletja, med katerimi je posegel tako po preludijih, tokatah in fugah kot po improvizacijskih delih, kot so ciacone – cikli variacij na ponavljajočo se basovsko melodijo, ter skladbah, ki črpajo teme iz protestantskega korala. Slišali smo eno izmed Weckmanovih toccat, primerek Pachelbelovih preludijev in fug, po eno Pachelbelovo in Buxtehudejevo plesno suito ter Pachelbelove in Böhmove koralne variacije. Borsányi je očaral z briljantno tehniko in visoko kulturo tona, izjemnim poznavanjem slogovnih in izraznih značilnosti oziroma vseh specifik fraziranja in okraševanja izbranega repertoarja ter s popolno zbranostjo in predanostjo muziciranju. Program je z enotnim dramskim lokom povezal v smiselno celoto. Z decentno pojavo in izjemno povednim glasbenim izražanjem je napravil močan vtis na poslušalce.

Cikel je sklenil nastop slovenske sopranistke in harfistke Tanje Vogrin, ki je nastop skoraj v celoti posvetila specifičnemu, danes redkeje izvajanemu repertoarju – poznorenesančnim in zgodnjebaročnim arijam, ki so jih v Italiji pevke izvajale tako, da so se same spremljale na baročni triredni harfi. V izbor Gorzanisovih, Luzzaschijevih, Caccinijevih in Dowlandovih pesmi je vpletla nekaj solističnih del Frescobaldija in de Maqua, ki so sicer izvorno namenjena glasbilom s tipkami, vendar so jih izvajali tudi na brenkalih. Kot protitež omenjenemu repertoarju je Vogrinova kot intermezze izvedla nekaj škotskih, valižanskih in irskih pesmi; v ljudski tradiciji teh dežel se je namreč petje ob lastni spremljavi na harfi ohranilo vse do danes. Petje Tanje Vogrin poleg tehnične izpopolnjenosti in jasne izgovorjave razkriva naravno lepoto in kristalno čistost njenega glasu, ki ji po barvnih in izraznih kvalitetah parira njeno prebiranje strun. Zato lahko rečemo, da se je predstavila kot celostna umetnica, ki zna s poslušalci vzpostaviti globoko čustveno komunikacijo prek glasbe.

Prva dva koncerta sta potekala v dvorani Mini teatra, tretji v križevniški cerkvi, ki se je akustično in vizualno izkazala za še najprimernejši prostor. Pri skrbni izbiri izvajalcev je svoje spretne prste – sicer na čembalu in na violi da gamba – imel Domen Marinčič, ki ga letos v sklopu Festivala srednjeveške in renesančne glasbe nismo srečali na odru, ga pa dobro poznamo ne le kot izvajalca stare glasbe, temveč tudi kot dolgoletnega umetniškega vodjo Festivala Radovljica in enega izmed organizatorjev cikla Stara glasba na Novem trgu. Zato ne preseneča visoka umetniška raven vseh treh letošnjih koncertov. Upamo, da se bo tradicija uspešnega sodelovanja naših kulturnih inštitucij in strokovnjakov nadaljevala tudi v prihodnjih sezonah.