S topovi na muhe

Če si se septembra 1982 znašel na Novem rocku, si lahko ob nastopu nenavadne skupine, odete v bizarne uniforme, bodisi žvižgal, odšel s prizorišča ali preprosto užival v glasbi. Sam se spominjam, da sem se ob valečem se hrupu in zelo natančno doziranem pulzu, ki sta nezgrešljivo spominjala na nemške elektroničarske iskalce novega zvoka od poznih šestdesetih let dalje, navdušeno prepustil glasbi in povsem odmislil odrsko scenografijo. Glasbeno gledano, je bil zame zgodnji Laibach prava bomba!

Kot na nekem mestu piše Marcel Štefančič, jr., ne bi mogel bolj zgrešiti poante Laibacha. Laibach in glasba? Kje neki! O glasbi Laibacha po mnenju hagiografov nima smisla izgubljati besed. Pa vendar … Kaj pa bi bil Laibach, če ne bi (po)ustvarjal in izvajal glasbe? Kaj bi bil NSK brez Laibacha? Kaj bi bil Irwin brez Laibacha?

V svojem konventu je skupina Laibach jasno povedala vse: da je organizacija, ki deluje industrijsko in govori politično, ter da njeni člani kot umetniki govorijo z jezikom politične manipulacije. Hitro so nas tudi podučili, da se umetnost in totalitarizem ne izključujeta in da so bili kot umetniki ves čas tudi politiki. Na podlagi teh načel je nastal ogromen retro- (retrogradni ali retrogardni – retro-avantgardni?) umetniški, propagandni in teoretski opus, ki ga je Marcel Štefančič, jr., predstavil z besedo in sliko.

Knjižica Teror zgodovine je videti kot integralni del agitpropovskega ali propagandnega delovanja Države NSK. Začne se z integralno objavo najzgodnejših manifestov delovanja Laibacha in NSK, konča s seznamom celotne diskografije Laibacha do leta 2011. Ko beremo sinopsis intervjuja za nacionalno televizijo iz leta 1983, lahko ugotovimo samo, da je Laibachu sicer uspelo manipulirati z manipulatorji, vendar pa sodobnim TV-manipulatorjem vendarle uspeva prebijati še tako globoko dno tistega, kar smo si v osemdesetih naivno mislili, da je dokončno dno vsega, kar si je mogoče zamišljati. Velikega brata in resničnostne televizije še ni bilo na vidiku, novinarskega laježa prav tako ne. Nas je pa lajež pričakal pred nastopi Laibacha v zgodnjem obdobju, na primer v nočnem nastopu z Last Few Days v Šentvidu. Nekateri se še danes morda bolj spomnijo pasjega laježa kot odlične glasbe, ki je sledila …

Marcel Štefančič, jr., umesti delovanje Laibacha v takratno totalitarno vzhodno Evropo. Mlajši bralci, ki ne poznajo razlik med vzhodnonemškim in jugoslovanskim socializmom, bodo gotovo narobe razumeli uvodno poanto »državnosti« Laibacha in »nedržavnosti« vzhodnonemškega Klaus Renft Comba. Nastanek in zgodnje delovanje Laibacha umesti v zmedeni čas Tita po Titu (od Titovega pogreba do olimpijade v Sarajevu; manj omenja demonstracije na Kosovu, zategovanje pasov pod Milko Planinc pa poda v drugem poglavju). Mlajši bralci bi si verjetno zaslužili še kakšno dodatno razlago takratnega časa – če ne zaradi jasnosti poante, pa zato, ker so bili takratni krizni ukrepi tako podobni današnjim: rezanje porabe države križem-kražem in uvajanje usmerjenega izobraževanja. Morda tudi zato, da bi bilo bolj jasno, kako je lahko takšna skupina dejansko uporabila stupidnost govora takratnih oblastnikov kot temeljni modus lastnega ravnanja. Tu in tam moti mešanje dogodkov in časov, predvsem tistih, ki zadevajo obtožbe, povezane s kljukastimi križi. Bralcem, ki smo spremljali dogajanje v času, ki ga opisuje Marcel Štefančič, jr., danes bledi spomin. Ko na primer omenja, da je Nova revija leta 1983 objavila Laibachove tekste, daje vtis, kot da bi takrat v Sloveniji ne bilo ničesar drugega, vrednega omembe (a je bilo tega ogromno: fanzini, Problemi, celo Punk-Problemi, pa Mladina, Tribuna in Katedra …).

V drugem delu knjižice Marcel Štefančič, jr., izjemno pronicljivo opisuje družbo in Laibach. Četrto poglavje začne takole: »Če bi bil sistem res sistem, če bi bil torej res totalitaren, potem Laibach ne bi bil mogoč – niti smiseln« (str. 83). Nadaljuje z briljantnim povezovanjem diskurza Laibacha in spontane ideologije družbe v zatonu, »tako kot je ideologija mislila namesto ljudstva, je Laibach mislil namesto publike« (str. 89). Ko se avtor približa sami glasbi, žal ni več tako prepričljiv. Omenja na primer, da je punk doživel dvojno zanikanje in privzdig (Heglovski Aufhebung): na eni strani naj bi »prešel« v Laibach, na drugi strani pa v hardcore (str. 99). Z vidika razvoja glasbenih tokov po letu 1985/86 ne drži ne eno ne drugo (razen če kdo verjame, da je kdajkoli obstajal izvirni punk, ki so mu sledili ponaredki). V glasbenem smislu se je opazno transformiral (hmmm, skomercializiral) kvečjemu Laibach, najkasneje s projekti, ki jih je nakazal album Opus Dei (1987).

Knjižica je namenjena širšemu občinstvu, četudi je besedilu v podrobnostih tu in tam zelo težko slediti. Morda bi bilo vendarle bolje, da bi avtor evidentiral vire s sprotnim navajanjem. Pisanje o Laibachu je na eni strani preprosto, saj je najlažje ponavljati gostobesedno zgodbo te zasedbe, na drugi strani pa se nanj veže mistifikacija nedoumljivega pojava. Pri tem je treba brati vzporedno Žižka in Laibach, kar prinaša 9. poglavje. Da je bil Laibach »teorija v praktični obliki«, je bilo v osemdesetih letih bolj ali manj očitno; da je bilo nezavedno takrat strukturirano kot govorica, pa je krasna Štefančičeva domislica. O tem, da bi Laibach lahko razumeli kot inverzijo lacanovskega objekta a (str. 137) ali da je pomenil dramatizacijo označevalca brez označenca (str. 139), naj spregovorijo poznavalci. Da pa koncerti skupine Laibach niso »bili koncerti ali glasba, ampak ukazovanje, zapovedovanje: uživajte!«, je mogoče razumeti samo z zelo veliko domišljije. Če je sklepna ugotovitev Štefančičeve uporabe lacanovske teorije v tem, da je Laibach le izpolnjeval glasbene želje občinstva (str. 141), potem je uporaba te teorije v tem kontekstu precej podobna streljanju s topovi na muhe.

Marcel Štefančič, jr., je sopotnik, poznavalec in pronicljiv analitik Laibacha. Pa vendar je največ, kar lahko sklene o zgodnjem Laibachu, naslednje: »Laibach je bil popolna teatralizacija dežele socializma, samoupravljanja in združenega dela, v kateri so se vsi preživljali z ideologijo« (str. 61). Kaj pa današnji Laibach, ki nas s plakatov pozdravlja z nedvoumno prijazno okupacijo, češ, »Prihajamo v miru«? Ali je morda popolna teatralizacija dežele liberalnega kapitalizma, parlamentarne demokracije in kapitala, v kateri se vsi preživljamo z donosi? Morda pa je glasba te zasedbe v filmu Jekleno nebo vendarle logično nadaljevanje govora ideologije v času, ko lahko ideologija čemi le še na temni strani Meseca. In o glasbi Laibacha v knjigi o mednarodno najprodornejši slovenski glasbeni skupini ni veliko govora, razen obračuna z rock kritiki in opozarjanja na nezmožnost piscev o glasbi, da bi dojeli samo bistvo Laibacha v glasbi rituala ter obscenem in patološkem zvoku njegovega užitka; glasbe, zvočnosti, užitka, ki ga je Laibach vlekel iz ideologije (str. 121).

Po mnenju Marcela Štefančiča, jr., »forma ni nikoli nekaj nevtralnega, zunanjega in naključnega, ločljivega od vsebine, da je torej ključ prav v ritualu« (str. 117) in da potemtakem ne moremo ločevati glasbe od benda kot celostne umetnine, predvsem pa se skrivnost učinkovanja Laibacha ne skriva v glasbi, temveč v (koncertnem) ritualu. Verjetno res, vendar je njegova poanta, povzeta po Žižku (in Pascalu, Kierkegaardu ali Avguštinu), da za vero najdemo razloge, zato ker verujemo, verujemo pa zato, ker najdemo razloge za verovanje, v tem primeru protislovna: najprej namreč doživimo glasbo, potem vidimo Laibach, nimamo torej najprej Laibacha in potem glasbe. Le glasba omogoča izvedbo rituala. Le glasba omogoča vero v Laibach. Izključi zvok, in Laibacha ni več. In prav v tej največji »banalnosti«, v glasbi, je, kot sem povedal že na začetku, Laibach pravzaprav zares velik, ne glede na dejstvo, da se morda občinstvo že od samega začetka soočanja z glasbo Laibacha »dela«, da veruje v to glasbo. Mar ni prav takšno pretvarjanje bistvo doživljanja vsake glasbe? Mar kdo verjame, da ljudje v pomembni večini ne hodijo na koncerte klasične ali pop glasbe zato, ker, čeprav vedo, da je vse skupaj navadno sranje, upajo, da jih bo pa nemara vendarle obsijala luč večnosti, če se bodo priklonili bogu umetnosti?