Skupinski duh

Na krilih »nietomanije« in na pobudo producenta Žareta Paka se je zasedba Niet leta 1993 – pet let po razpadu in dve leti po smrti prvega frontmana skupine Primoža Habiča – spet zbrala pod taktirko svojega masterminda, kitarista in avtorja večine skladb Igorja Dernovška. Ta kratkotrajna obuditev od mrtvih se je izkazala za dokaj ponesrečeno. Tako vokalno kot pojavno se ni dalo nadomestiti manka ikone zasedbe in obveljalo je, da Niet brez Habiča ni pravi Niet, še posebno ne na koncertnem odru. Je pa ta reunion z objavo kompilacijske CD plošče za Kif Kif, na kateri je poleg komadov iz osemdesetih let še nekaj novih, zabetoniral dediščino Nieta, ki je (p)ostala železni repertoar, kanon odraščajočih (punkovskih in rockovskih) generacij v devetdesetih in nultih letih novega tisočletja pri nas. Nietovska lirika nagovarja vsakega mladega upornega človeka. Skozi melanholijo obupa in jezo upora, ne glede na čas poslušanja, zrcali hrepenenje, revolt, strah, čustva in frustracije človeka, ujetega v natezalnicah sistemov, režimov, institucij in okolij.

V novem tisočletju je Niet ob drugem reunionu z lucidno mero samokritike vpoklical Boruta Marolta, pevca skupine Prisluhnimo tišini, ki je spoštljivo in ponosno stopil na mesto nenadomestljivega Habiča. Izbira je bila zadetek v polno. Poln žara je strumno prevzel mikrofon, in čeprav je njegova karizma v marsičem podobna Habičevi, Marolt še zdaleč ni njegov dvojnik. S suvereno elokvenco, vitalnim šarmom in udarno frontmanovsko dikcijo je reaktivirani Niet ustoličil kot pravi Niet, takšen, kot nam je pri srcu ali kot ga ne prenesemo.

Po retrospektivni plošči Bil je maj 1983–2008 in Izštekanih na Valu 202, s katerima je zasedba pospremila svojo vrnitev na sceno, je leta 2010 izšel album Trinajst z dvanajstimi komadi nove ere. Z njimi so Nieti upravičili vrnitev na sceno in dali vedeti, da ne gre za nostalgično-komercialno obujanje legende, ampak za reakcijo na tukaj in zdaj; dovolj zgovoren je že naslov uvodnega komada v ploščo, Čas za revolucijo. Dve leti kasneje so na krilih vnetljive stvarnosti in na predvečer vstaj leta 2012 izšli še Rokovnjači s sedmimi komadi za istoimensko gledališko predstavo po romanu Josipa Jurčiča in Janka Kersnika. Šlo je za še tvornejše sodelovanje benda s Činčem, ki je postal pridruženi član Nieta za hammond orglami. Nietovsko motiviko so pedantno aranžirali, obogatili z godali in manjšimi presenečenji ali odkloni.

Novo ploščo V bližini ljudi je zasedba zastavila drugače. S producentom Žaretom Pakom so se glasbeniki obrnili k izvornemu prvinskemu navalu rock benda. Surovo, brez olepševanj in okraskov so ustvarili idealno tipski nietovski album, ob katerem preprosto ne moremo reči drugega kot: to je Niet! In to v zelo dobri formi. S spevnimi litanijami jeznega upora in himnami melanholičnega obupa je Niet prekleto nalezljiv, z refreni hitro zleze na jezik. Ploščo nosi mešanica naelektrene napetosti in melodramatične patetike. Niet ni odstopil niti za ped od zastavljene maršrute in si ni privoščil komorno eksotičnih izletov v neznano. Trdno drvi po svojih tirih in še naprej secira shizofrenijo časa, v katerem živimo. V novih štirinajstih komadih so člani uporabili vse zaščitne atribute, od udarnih in jeznih hard core numer do zapeljujočih balad na ostro potenco. Vse skupaj ni le sad dobre stare in preverjene formule za pisanje nietovskih songov, ampak tudi rezultat zadnjih osmih let, v katerih se je aktivna skupina homogenizirala in učvrstila. Vse skupaj je kulminiralo v kolektivni duh, ki preveva celotno ploščo. Na njej se Niet naslanja na lastno zapuščino in zaobjema tako lekcije iz prvega in drugega kot tudi tretjega, aktualnega življenja. Na eni strani se obrača h koreninam, z nabrito Pejt že stran na primer zbudi skomine po komadu Fuck You kanadskih hard core rockerjev D.O.A., ki sodijo med zgodnejše navdihe Nieta, na drugi nas sooči z dejstvom, da so izkušnje sodelovanja s Činčem še vedno žive; Žiletka se na primer sliši kot odkrušek z Rokovnjačev. Svojevrsten vrhunec doseže plošča v začetku druge polovice albuma, ko se med Dernovškove »klasike« vrine šus stare hard core šole Nebo nad Ljubljano; kratek preblisk, da živimo V stanju zanikanja, ter darkerska koračnica Vidim rdeče. Pod njimi sta z ali brez Dernovška podpisana kitarist Robert Likar in frontman Borut Marolt. Slednji je sodeloval pri besedilih še nekaterih drugih novih pesmi, Likar pa je uglasbil zaključne Slike z vašega pogreba, ki zvenijo v najboljši maniri ljubljanskega postpunka iz osemdesetih. Toda bolj kot obračanje ali poseganje po rudimentih je na novi plošči k bolj neposrednemu nastopu Nietov ob skupinskem duhu še največ prispeval duh časa, v katerem je plošča nastala. Na trenutke mistični in na trenutke zrevoltirani ali tudi naivni in čuteči besedni izbruhi nas soočajo z razkrojem in infantilnostjo našega okolja. Ob marsikaterem verzu je čutiti razočaranje nad zarjavelostjo stanja status quo, vseeno pa v hreščavih komadih ujamemo tudi kakšen žarek upanja na svetlejše čase; h katerim pa očitno brez potokov krvi, strelov, trpljenja in pogrebov ne znamo seči.