'Taki zbori'

Letošnja pomlad v Sloveniji je, tako kot ponavadi, v primežu zborovskih tekmovanj. Za vse? Ne. Ne tekmujejo vsi, vsaj na tekmovanjih, ki se za tekmovanja javno razglašajo, ne. Pravzaprav večina slovenskih zborov ne tekmuje, kajti tekme, na katerih je malodane merljiv trenutek, v katerem celotni zbor naenkrat odpre mape z notami, zanje ne šteje; prav tako ne štejejo za to ali za ono podeljeni odstotki točk.

Taki zbori tekmujejo v drugačni tekmi, ki ji ni ime tekma, temveč življenje nekega naroda, njegova zgodovina in kultura. Na to tekmo pozabljajo vsi (ironija, prav zato v življenje obujeni) zavodi, skladi in kar je še podobnih, z izjemami, ki potrjujejo pravila. Taki zbori preživljajo sami sebe in vse druge, kajti naslednikom podarjajo tisto, kar so spoznali, se naučili in oplemenitili. Se v poplavi potrošniške kulture in načela »hitro pridobljeno in še hitreje izgubljeno« še kdo zaveda kulturnega pomena vaških zborov in njihovih naporov, da bi se ne le obdržali nad vodo, temveč bi s svojim glasbenim delom presegali meje svoje vasi?

Če se Slovenci, ki so ostali za državno zahodno mejo, ne bi presegali, jih danes ne bi mogli poslušati na zgoščenki Naša zborovodja, skladatelja Stane Malič in Ubald Vrabec Mešanega cerkvenega pevskega zbora sv. Jerneja z Opčin. V tekmi narodovega kulturnega preživetja ne štejejo enkratni projekti, enkratni veličastni podvigi, temveč živa kultura, zveneča iz zadružnega doma ali pa s kora.

Uvod je podpora »takim« zborom, natančneje Mešanemu cerkvenemu pevskemu zboru sv. Jerneja z Opčin z zborovodjo Jankom Banom in organistom Vinkom Skerlavajem. Zgoščenka je nastala po zamisli slednjega. Pedagoga, zborovodji in skladatelja Stane Malič in Ubald Vrabec sta namreč, kot beremo v spremni besedi Janka Bana, tudi vodila Zbor sv. Jerneja. S ploščka zvenijo kratki Maličeva Tretja maša in Vrabčeva Slovenska maša v B-duru ter od vsakega šest pesmi za spremenljive dele maše oziroma različne cerkvene čase. Hvalevreden je tudi izbor pesmi, kajti njihova besedila so prepletena z goriško pesnico Ljubko Šorli in zborovim openskim sovaščanom Vinkom Beličičem. Štiri izmed Vrabčevih skladb so priredbe ljudskih (marijanskih, cerkvenih pesmi), Pesem barbanskih romarjev je povezana celo z romarji k Marijini cerkvi na bližnji otok Barbana. Tako izbran in prepleten program zadovoljuje tako ljubiteljska kot strokovna, tako lokalna kot meddržavna gledišča. In ne nazadnje, kdaj je z zborovskega odra v slovenskem glavnem mestu ali v štajerski prestolnici nazadnje zvenela Vrabčeva glasba in kdo malce vzhodneje od Opčin pozna opus Staneta Maliča? Morda bo prav ta zgoščenka pripomogla k širjenju obzorij. Veseli ga bodo tudi ansambli, ki ne morejo segati po zahtevnejših partiturah. Ubald Vrabec pa je v svojem glasbenem stavku, kot tudi v izbiri besedil, trši oreh.

Petje in orgelska igra sta kultivirana – spremljanje Vinka Skerlavaja je odlično, za vsem se čutijo občutljive roke Janka Bana. Posnetek (iz romarske cerkve Blažene Device Marije Vnebovzete na Repentaboru) bi bil lahko zvočno širši in transparentnejši, na njem pogrešam moške, predvsem nizke glasove ter bolj izenačene sopranske glasove. A predstavljam si, da je izbira pevcev na Opčinah manjša kakor v večjih mestih. Ampak poslanstvo ni nič manjše.

Besede v knjižico sta prispevala tudi župnik Franc Pohajač in, o zboru, Berta Vremec. Posnetek je delo Vasja Križmančiča, simpatično oblikovanje pa Mateja Susiča. Zgoščenko je izdala Župnija sv. Jerneja ap. – Opčine.