Thrash na maksimumu

Thrash metal je verjetno najpopularnejša oblika metal muzike na Slovenskem, bi lahko rekli. In to vse od začetkov v osemdesetih z bendi Sarcasm, Epidemic Zone ter Železobeton pa do danes, ko domače metalce opazijo tudi tuji založniki. Kateri od skupin uspe malo večji met, spet drugi malo manjši, vendar ne manj pomemben. Žal je nekaterim zasedbam že pred izdajo prve plošče zmanjkalo energije, tako da se je nabor v zadnjem desetletju precej skrčil. Tiste, ki so ostale, pa ustvarjajo kvalitetne izdelke, ki so primerljivi s tujimi izdajami veliko bolj prepoznavnih zasedb.

Zasedba Eruption je na slovenskih odrih prisotna že kar nekaj let, konkretneje pa je postala opaznejša z izdajo prvenca Lifeless Paradise leta 2009. Predstavila se je s starošolskim speed/thrash metalom in se zelo opazno spogledovala s sceno iz prve polovice osemdesetih, ko so se na zahodni ameriški obali rojevali metal bendi. Material je bil precej soliden, vendar vseeno ni ponudil nič kaj pretresljivega ne idejno ne produkcijsko.

V zadnjih dveh letih, ko je zasedba redkeje nastopala v živo, so se ji pripetile manjše kadrovske spremembe, ki so prinesle precej solidne rezultate. Fantje so dodelali skladbe in jih v lanskem poletju snemali v Negligence Studiu, pri članih thrash metal zasedbe Negligence. In to je ena od točk, kjer se kaže sodelovanje domače metal subkulture, ki ima že leta močno bazo zvestih ustvarjalcev in sledilcev scene. Iz dotičnega studia je v zadnjih letih prišlo že precej produkcijsko dodelanih domačih izdelkov, ki se lahko brez težav kosajo s tujo produkcijo.

Kvintet Eruption je za album Tenses Collide posnel devet skladb v obliki nadaljevanja svoje prve plošče. In razlika med obema je precejšnja; z drugimi besedami, ustvarjalni napredek je več kot očiten. Če je v svoji osnovni drži še vedno zvest thrash metalu in je skoraj opustil speed metal estetiko, pa je tehnična podkovanost posameznih članov tista, ki tokrat najbolj izstopa. To se kaže v solističnih igrah inštrumentalistov, ko ubirajo vsak svojo pot, in v tistih trenutkih, ko se ustvari sinergija in se pokrijejo drug preko drugega. Tega poigravanja je v izobilju in s tem ustvarjajo izredno valovanje v sami formi, ki dejansko v nobenem trenutku ni dolgočasna in ne odtava v slepo ulico. Ob razkošni inštrumentalni podlagi ne moremo mimo vokala, ki sklene peto točko plošče. Nesporne sposobnosti vokalista se kažejo v odločnem petju in dodelanih vokalnih aranžmajih. Večino svojih vpadov nameni polkričeči hardkorovski formi, mestoma, le tu in tam, pa se poda tudi v malce višje lege, kar pa uporabi zgolj kot začimbo v manjših odmerkih in s tem zadene bistvo svoje funkcije.

Zasedba Eruption skladbe komponira po nekakšni klasični thrash metal formi in v tej točki torej ne ponuja ničesar novega ali osveženega. Res pa je, da je to pač klasičen thrash metal, ki ga je v zadnjem desetletju malo katera zasedba predstavila v drugačni obliki. Res je, da je Eruption na točki, ko želi sprostiti svoje ideje v natanko takšni obliki, kot to delajo številne druge zasedbe, vendar s takšnim pristopom dela škodo najverjetneje le sebi. Namreč, v morju podobnih zasedb, ko je resnično težko izločiti najboljše, se utegne še toliko težje spopadati s svojo prepoznavnostjo.

Hkrati pa je na metal sceni prisotno nekaj, kar drži kot pribito. Že desetletja so poslušalci tovrstne muzike vajeni, da se v sami glasbi določeni vzorci pač ne spreminjajo. Z drugimi besedami: ne želijo si napredka. Če pogledamo malce širše, od svojih najljubših zasedb pričakujejo, da bo vsaka nova plošča na las podobna tisti njihovi najboljši. Kar je zajeto izven nekih klasičnih okvirjev, pa ni več sprejemljivo.

Podobno je s samo produkcijo zvoka v tem žanru. Thrash metal se je razvil iz punka, hardcora in je v svojem bistvu grobo producirana glasba. V enaindvajsetem stoletju pa metal zvok brez težav stoji ob boku najboljši pop produkciji. Seveda ni v tem nič slabega. Slaba stran tega je prej to, da so si zasedbe med seboj preveč podobne tudi po zvoku. Tako je tudi v primeru domače zasedbe Eruption, ki je posnela vrhunsko dodelano ploščo in se lahko kosa z očeti thrash zvoka. Vendar je žal tako, da če zgolj varno hodiš po stopinjah svojih prednikov, jih verjetno težko prehitiš.