Tkanine sodobne zvočnosti

Ansambel MD7 pod umetniškim vodstvom Pavla Mihelčiča deluje od leta 2002 in predstavlja idejno nadaljevanje nekdanjega festivala sodobne glasbe Musica Danubiana. (Podobno usmeritev je izbral Festival UNICUM.) Ansambel izvrstnih glasbenikov, ki ga vodi dirigent Steven Loy, zagotovo predstavlja pomembnega igralca v polju sodobne glasbene poustvarjalnosti pri nas, ki kontinuirano privablja vedno večje število poslušalcev. To je potrdil tudi bogati obisk koncerta, na katerem pa je le redko kateri obiskovalec spregledal logistični lapsus, ki si ga je privoščil Festival Ljubljana. Namesto napovedane novitete Tadeje Vulc sta se namreč na programu znašli deli Doine Rotaru in Harue Kunieda. Gre za uveljavljeni skladateljici, ki sta s svojimi deli resda več kot navdušili, je pa v tem primeru problematičen vsaj odnos do publike, ki ni bila deležna obrazložitve spremembe v programu.

Spored so, z izjemo uvodne skladbe Giampaola Corala, zaznamovale dvojice. Mlajšo domačo skladateljsko generacijo sta zastopali Nana Forte in Nina Šenk, Pavel Mihelčič in Ivo Petrić sta s svojimi deli ponudila vpogled v glasbeno ustvarjanje šestdesetih in sedemdesetih let prejšnjega stoletja, Harue Kunieda in Doina Rotaru pa sta predstavili zrelo, z žensko intuicijo zaznamovano glasbeno izpovednost.

Giampaolo Coral je v skladbi Ablutio vel mundificatio mundi predstavil zanimivo in prepričljivo glasbeno govorico, ki korenini v postmodernističnem razlaganju glasbene umetnosti. Negativno konotacijo postmodernizma kot nivelizatorja glasbenih hierarhij in promotorja nekaterim nadvse okusne drže »anything goes« postavlja Coralovo umevanje postmodernističnih glasbenih praks ob stran. Coral v svojem delu združuje preteklo in sedanje, pri čemer ne zanika niti ne ignorira umetniških rezultatov predhodnih obdobij, ki so jih gnale modernistične ideje glasbenega napredka, temveč jih domišljeno in dramaturško prepričljivo postavlja ob bok jasnim, skoraj klišejskim harmonskim tvorbam in impresionističnim, statičnim barvnim paletam.

Pogled nazaj v obdobje strogega modernizma je ponudila skladba Mozaiki za klarinet in komorni ansambel Iva Petrića. Aleatorični postopki so sedemstavčno delo sekali v niz prepričljivih zvočnih dogodkov, tudi sama zvočnost skladbe je bila v primerjavi s Coralovo stvaritvijo bolj raznolika, transparentna, presenečala pa je tudi z nenadnimi izbruhi. Kot solist je navdušil klarinetist Jože Kotar, tehnično briljanten glasbenik s poglobljenim uvidom v ustroj dela. Prepričljive zvočne rezultate je nudila tudi skladba Timber-Line Pavla Mihelčiča. Prva različica dela je nastala leta 1978, na koncertu smo pa bili priče priredbi za ansambel MD7, ki jo je bilo moč slišati tudi na letošnjem zagrebškem bienalu. Mihelčičeva glasba nudi precejšnjo mero raznolikega zvočnega dogajanja in eklektično združuje melodijo, šum, harmonične vertikale in disonančne zvočne dogodke v organsko glasbeno tvarino.

Tkanine sodobne zvočnosti so predstavile tudi štiri skladateljice. Nana Forte in Nina Šenk sta ustvarjalki, zavezani sodobnosti in aktualnemu premisleku o podobi glasbene umetnosti. Skladba Preštevanje, tehtanje … izštevanje duš II Nane Forte se obrača k starodavnemu razumevanju človekove smrtnosti in onostranstva. Posamezne stavke dela povezuje način obravnave glasbene tvarine. Gre za fragmentarne zvočne okruške, ki se v drugem delu skladbe ponekod umaknejo bolj statičnim in liričnim linijam. V zadnjem delu, »izštevanju«, smo priče skoraj webernovskemu nizanju zvočnih atomov, ki postopno sublimirajo, se »izštejejo« v tišino. Na drugi strani je zvočna materija Nine Šenk bolj prezentna. V skladbi Rez (v originalu Schnitt), »concertinu« za saksofon in ansambel, se je Šenkova predstavila kot mojstrica zvočnega barvanja. Jasna, dihajoča in intenzivna dramaturgija skladbe ter zanimiv dvogovor saksofona in ansambla pričajo o zavidljivi skladateljski senzibilnosti, ki si zasluži v prihodnje vso pozornost. K prepričljivosti dela Nine Šenk je nedvomno izdatno prispeval solist, saksofonist Oskar Laznik. Brez njegove tehnične preciznosti, prefinjenega občutka za podajanje zvočnih nians ter glasbeno-narativne zrelosti skladba namreč ne bi doživela umetniške izpolnitve na tako visokem nivoju. Krstna izvedba skladbe Centrigufa romunske skladateljice Doine Rotaru je navdušila s sodobnim in svežim glasbenim rezultatom, ki vključuje impresionistične, skoraj spektralne zvočne geste ter na drugi strani bogate ekspresivne izbruhe. Japonska skladateljica Harue Kunieda se je v skladbi Recitation III naslonila na krščansko liturgijo, ki se je pred 400 leti izvajala na Japonskem. Japonsko prevzemanje zahodnjaške religije nudi pravo bogastvo vsebinskih podtonov, ki jih skladateljica osmisli s prepričljivo, zvočno raznoliko in kompozicijsko tehtno glasbeno govorico.

Nabito polna Viteška dvorana Križank nas je prepričala, da sodobni resni glasbi – pa četudi njeno starost štejemo v desetletjih – ne preti izumrtje, kot to premnogokrat slišimo med »poznavalci« glasbenih razmer na domačih tleh. Razmišljanje, da je sodobna glasba hermetično zaprta znotraj meja splošne nerazumljivosti in namenjena zgolj poslušanju izbranega in posvečenega poslušalstva, postavljajo na laž izvrstni glasbeni dogodki, kakršen je bil sredin koncert ansambla MD7. Zapišemo lahko, da je sodobna glasbena govorica pri nas končno dočakala zrelo in pronicljivo občinstvo, željno sodobne zvočne umetnosti.