To ni blues, to je štajerski šanson

Ko sem hotel izvedeti kaj več o Maji Pihler Stremecki (letnik 1981) in se šel spletnega detektiva, sem med drugim ugotovil, da njen umetniški alter ego Bilbi v hebrejščini pomeni Pika Nogavička. Legendarna literarna junakinja pisateljice Astrid Lindgren. Saj veste, tista, ki živi sama v vili Čira Čara s konjem in opico in misli, da je najmočnejša deklica na svetu, njen oče pa je kapitan, ki pluje po širnih morjih. In Bilbi ima pravzaprav tudi podobno barvito osebnost in v sebi nosi nekakšno otroškost, mladost, igrivost, ki se je pokazala že pri njenem prvem velikem komercialnem uspehu oziroma hit singlu Hvala za vijolice, kjer igra vlogo večne ljubice, druge violine. Skladbo je leta 2010 spesnila skupaj s soprogom Gregorjem Stermeckim; v resničnem življenju je Maja Pihler torej vseeno (ugibam) srečno poročena in ni kot Bilbi, ki se je v svojem debiju predstavila kot »vedno priča, nikoli nevesta«. A to je pomembno zgolj zaradi ene same stvari – ločnice med umetnikom in njegovim že prej omenjenim alter egom. Konec koncev so ga imeli številni veliki ustvarjalci. Za izstrelitev med megazvezde ga je potreboval tudi sam David Bowie. In Maja Pihler je igralka. Zna (od)igrati svojo vlogo. Vlogo Bilbi. Z igralstvom se je začela ukvarjati že v srednji šoli, leta 2000 pa se je vpisala na študij igralstva, petja in muzikala na Dunaju, ki ga je leta 2004 tudi uspešno zaključila. Kasneje se je ukvarjala z gledališko glasbo v Berlinu, z Vijolicami pa se je takorekoč vrnila v Slovenijo in se kmalu zaposlila v Lutkovnem gledališču Maribor. Sem že omenil, da je Štajerka? Natančneje – Mariborčanka.

Po debitantskem albumu Drobne slike (2011) in sodelovanju na Slovenski popevki, kjer sta z Gregorjem Stermeckim prvič (2011) prejela nagrado strokovne žirije za najboljše besedilo, drugič (2013) pa zasedla 12. mesto, je Bilbi, tokrat podprta z Direktorji, izdala svoj drugi plošček, ki nosi naslov Toskana. In kdo so Direktorji? Kolektiv izkušenih slovenskih glasbenikov v sestavi Peter Dekleva (kitara), Luka Herman Gaiser (bas), Davor Klarić (klaviature) in Urban Krč (bobni). 

Ja, Bilbi ima bend in prvi vtis albuma Toskana je zelo retrorockerski, kar pove že naslov prve pesmi Zaradi bolezni v ansamblu s klasično »Ringo-Starr-sreča-Charlieja-Wattsa-v-šestdesetih« bobnarsko podlago. Besedilo le še potrjuje željo po pripadnosti: »Le skupaj smo veliki, kot ptice v jati smo, in bližje je nebo, ko na prste stopimo« ter »še refren ti dam in nisi sam«. Ne samo da je komad zanimivejši in udarnejši od vseh tistih, ki jih je ponujala na raznih Popevkah, marveč je tudi spevnejši. Takšen, kot bi ga od nekoga, ki si je v popularni glasbi nadel ime Pika Nogavička, tudi pričakovali. Ima ostrino, ki jo nadaljuje sledeča, svingersko-kitarska pesem To ni blues, ali kot obrazloži v napevu, »štajerski šanson«. Besedila so pravzaprav, poleg glasbene podlage in vokala, ko ta pride do izraza in lahko odmeva v svoji polnosti, najmočnejša točka pop lika Bilbi. So na trenutke poetična, šansonjerska in predvsem igriva, govorijo o vsakdanu, spominih, ki bazirajo na odnosih, predvsem partnerskih, tudi bizarnejših (Pesem od včeraj, Ko sva bila, Ko se vrneš iz zapora). Pa o stvareh in opravilih (Rdeči plašč, Kitara leti v nebo, Ko pomivam posodo), ljudeh (Jernej) in krajih (Toskana, Doma). In četudi so dostikrat molovske, bi skladbe težko označili za jokajoče; ravno nasprotno, vedno ohranjajo pozitivno noto. Lahko bi rekli, da kar durovski pogled na življenje. Tudi na grenke spomine. Čeprav sumim (vem pa ne), da gre za izmišljene zgodbe, za pravljice. Za igro. Za predstavo. Kar Bilbi zagotovo je – predstava. Dobra pop predstava z likom odrasle Pike Nogavičke, s katero so se poslušalke in poslušalci (če zanemarimo faktor spola) v celoti poistovetili le v prvem singlu, ki se s celokupno Bilbi pravzaprav niti ne ujema.

Hvala za vijolice, vendar – prosim – pojdimo naprej. Denimo v Toskano. Odkriješ še kaj več kot le radijski hit, čeprav album ohranja radiem prijazen zvok. In morda, če dobro poslušaš, zaslišiš tudi, kdo se skriva za Bilbi. Morda Maja Pihler? Morda. In če si izposodim citat iz Pike Nogavičke: »Zate ne vem, a sam se bom držal stare modrosti in bom jedel z usti« – tudi sam se bom držal stare modrosti in poslušal z ušesi, kar bom videl z očmi, pa bom prepustil modni policiji.