Trda prede

Spomladi so se v okviru prvega Slovenskega tedna glasbe odvijale med ostalim tudi okrogle mize in predavanja. Če se je medijska pozornost vrtela zlasti okoli tujih gostov, so pogovori o domačih temah in problematikah dobili drobtinice, in še to zgolj v napovednikih. Tudi obisk ni bil obetaven, prej zaskrbljujoče skromen. Še enkrat se je v živo pokazalo, koliko nas res skrbi za domačo glasbeno sceno. Imamo kaj za povedati čeznjo, a čeprav se nenehno pritožujemo in zmrdujemo nad njo, primanjkuje volje, da bi se o križih in težavah našega klubovja odkrito pogovarjali, kaj šele, da bi jih odpravili. Takšen vtis so pustile razredčene vrste na »klubski čajanki« na omenjenem tednu glasbe v spodnji Komuni Kina Šiška. Med desetglavo gručico so bili predstavniki ljubljanskega kluba K4 in mariborskega Udarnika, člana že veteranske skupine Demolition Group in še nekaj zainteresiranih. Večina najavljenih sogovornikov iz slovenskega klubovja se ni pojavila za omizjem. Čajanka se je iztekla v kramljanje brez posebnih rezultatov in sklepov; pardon, skupina Demolition Group je dobila javno povabilo za nastop v klubu K4. V zraku je ostajalo odprto vprašanje, kaj narediti, kako naprej. Padel je tudi »zakaj« – zakaj ni vzpostavljene mreže med našimi klubi, ki bi bila v veliko pomoč tako ustvarjalcem kot organizatorjem pa tudi občinstvu in javnosti. Šlo je za pogrevanje postanega čaja, saj takšnih poskusov ni bilo malo v naši polpreteklosti. Žal pa jih je večina po krajšem zagonskem obdobju zaradi pomanjkanja energije, empatije, živcev ali/in denarja zapadla v mirovanje in poniknila. Ti neuspehi kažejo na našo razdrobljenost, nepovezanost, ignoriranje, medsebojno izključevanje, samozadostnost in deljenje na »naše« in »vaše« in bi nam morali biti v poduk. Ker večina tovrstnih projektov hitro zapade v pozabo, je vsaka nova generacija prisiljena začeti zgodbo od začetka.

Ko se je sredi Ljubljane na Slovenskem tednu glasbe zabijala še ena odskočna deska za skok slovenske glasbe v evropske in globalne tokove, so pri Ustanovi nevladnih mladinskega polja Pohorski bataljon (UPB) zaključevali analizo raziskave o samoniklih dejavnostih in prizoriščih mladih in za mlade pri nas. Aprila je bil njen plod stiskan v obliki knjige Na trdna tla, ki, podnaslovljena z »bresramnim pregledom samoniklih prizorišč in premislekom nevladja mladinskega polja«, razgrne trdo in prav nič svetlo realnost, ki ne obeta veliko dobrega v bližnji prihodnosti. Raziskovalni projekt je potekal od junija do novembra lani, opravljali so ga sami akterji in akterke ter aktivisti in aktivistke naših samoniklih prizorišč in mladinskih klubov. Rezultate aktivističnega terenskega dela je s sodelavci in sodelavkami interpretiral univerzitetni profesor in kulturni antropolog Rajko Muršič, kar daje izdaji znanstveno kredibilnost, samemu dokumentu, ki zaključuje krog treh raziskav Urada RS za mladino o nevladnem delu, pa uporabnost.

Kdor nima neposrednih kontaktov organizatorjev in aktivistov naše klubske scene ali še kar živi v prepričanju, da pri nas ni klubov in drugih družabno-kulturnih prizorišč, kjer bi lahko nastopil, razstavljal, predaval, vrtel svoj film ali pa samo obiskoval ali prispeval kos sebe lokalni sceni, naj seže po tej knjigi in si razširi obzorja domačije. Dobrodošla je tudi za številne glasbene izvajalce in druge ustvarjalce, saj so ob predstavitvi samoniklih prizorišč, njihove zgodovine in glavnih fac navedeni tudi kontakti. Brez iluzij in z golimi dejstvi se nam razgrne panorama okolja in okoliščin, v katerih delujejo, životarijo, se borijo in prebijajo v naslednji dan klubi in druga samonikla prizorišča po domovini, ter se ponuja tudi zanamcem.

Knjiga Na trdna tla je prvi skupni pregled samoniklih prizorišč pri nas. Ob njih so predstavljeni tudi drugi mladinski centri in javni zavodi, ki niso nastali na pobudo posameznic in posameznikov, ampak na pobudo lokalnih oblasti, državne mladinske politike in institucij, in ki se od samoniklih prizorišč razlikujejo tudi po načinu vodenja. Hierarhija odnosov »od zgoraj navzdol« onemogoča neposredno vključevanje, ustvarjanje in soodločanje o dejavnosti samega kulturnega prostora. Avtorji knjige Na trdna tla od začetka do konca nedvoumno zagovarjajo avtonomijo in ustvarjalni naboj mladinskega nevladja, zato brez zavor odpirajo pandorino skrinjico naše zakonodaje, ki grobo posega v nevladni sektor in ga s prefinjenimi zakonskimi regulativami omejuje, celo ubija.

»Mračno prihodnost financiranja samoniklih prizorišč in mladinskega nevladja iz javnih sredstev je napovedal razpis Urada RS za mladino za javno infrastrukturo na področju mladinskega turizma, na katerega so se lahko prijavili le javni zavodi. Sledilo je še bolj pospešeno ustanavljanje mladinskih centrov – javnih zavodov. Proces, ki še traja, so spodbudila tudi pričakovanja v zvezi s pridobivanjem dodatnih evropskih sredstev za investicije v prostore, projekte mobilnosti in druge aktivnosti, ki jih sofinancira Evropska unija.

Prvi znanilec sprememb je gosto posejana mreža mladinskih hotelov v različnih slovenskih krajih, ki se v glavnem na daleč ogne nevladnih središč dejavnosti mladih in za mlade. Takšne 'akcije' bi lahko v nekaj letih povsem izbrisale mladinski nevladni sektor. Če bodo namreč kdaj v prihodnosti pogoj za prijavo na kakšen razpis ustrezne nastanitvene zmogljivosti, bo nevladni sektor ostal praznih rok. (...) Na drugi strani pa tam, kjer se kaže neposreden interes zakonodajnega telesa, ni težav z dodatnim financiranjem mladih, če so le na vidiku perspektivni kadri. Zakona o mladinskih svetih in financiranju strank sta že pred časom zagotovila dodaten vir prihodkov za strankarske podmladke. Tisti, ki se spominjamo svoje mladosti v socializmu, lahko ob obiskih mladinskih centrov – javnih zavodov doživimo pravi déjà vu. V kakšnem mladinskem centru lahko podoživimo delovanje takratne ZSMS – enako ozračje, enaka mentaliteta, enake vizije, enake aktivnosti.«

(5.1. poglavje, Vlaganje v mladinske centre, njihova učinkovitost in perspektive mladinskih prizorišč, ki sta ga napisala Gregor in Jernej Kosi, dopolnil pa Rajko Muršič, str. 161.)

Skozi knjigo veje izrazit pesimizem, ki izvira iz dejstev in primerjalne analize kvantitativnih podatkov o delovanju javnih zavodov in samoniklih (nevladnih) prizorišč. Kljub temu analitično delo nagovarja, pokaže kar nekaj možnih poti in razgrinja principe avtonomnega delovanja nevladja in njegov pomen za celotno družbo. Če »lider« Pohorskega bataljona in dolgoletni aktivist-nevladnik Marko Brecelj na predstavitvi knjige v sklopu aprilskega Brecljevanja v Cankarjevem domu v Ljubljani ni mogel skriti skrajnega pesimizma, je (bil) Rajko Muršič bolj optimističen. Razlika izvira iz njunih pozicij delovanja: Marko Brecelj se že dolgo bori z birokratskimi mlini, medtem ko je Rajko Muršič z neposrednim raziskovanjem na terenu – če se smem pošaliti – stopil iz akademskih salonov v stvarno življenje, kjer je ob vseh križih in težavah naletel na entuziazem in veliko dobre volje, kar mu tudi vliva (za)upanje. Nasproti vse restriktivnejšim zakonom in (pod)aktom, ki dušijo in ožajo prostor civilnega delovanja in speljujejo vse v politično-strankarski kotel, o(b)staja kritična masa, ki s svojo dejavnostjo, avtonomnostjo, upornostjo, vztrajnostjo in trmoglavostjo predstavlja alternativo dominantnemu svetu. Želja po svobodi je neuničljiva, naj se sliši še tako patetično.