Visoka pričakovanja ostala na Longs Peaku

Koncertni cikel Zvoki klasike ljubiteljem klasične glasbe ponuja intimnejše vzdušje komornega muziciranja. Na Ljubljanskem gradu so se letos že drugič slišale bolj ali manj znane klasične mojstrovine v izvedbi odmevnih slovenskih interpretov.

Med zanimivostmi letošnjega cikla so nastopi slovenskih glasbenikov, ki delujejo v tujini. Nastopi tovrstnih glasbenikov na domačem odru vzbujajo še posebno radovednost poslušalcev, ki jim prisluhnejo z višjimi pričakovanji in primerjajo njihove dosežke z domačimi poustvarjalci.

Tradicionalni koncertni cikli, kakršen je tudi Zvoki klasike, se programsko navadno brez izjeme osredotočajo na izvedbe skladb velikih klasikov, niz koncertov različnih izvajalcev pa ponuja primerjave različnih interpretacijskih pristopov. V ospredju zanimanja je torej predvsem glasbenik-poustvarjalec, medtem ko ločnico med zgolj dovršenim in umetniško navdihujočim glasbenikom začrtuje njegova interpretacijska moč.

V duhu takih pričakovanj se je zaključil letošnji koncertni cikel z nastopom slovenskega violončelista zavidljivih mednarodnih referenc in docenta na Univerzi v Severnem Koloradu Gala Faganela, ki ga je spremljal ameriški pianist Caleb J. Harris. Glasbenika sta zaigrala zaokrožen program, v katerem so skladbe tvorile smiselni dramaturški lok: Beethovnova Sonata za violončelo in klavir v C-duru, op. 102, št. 1 je postavila programsko iztočnico na pragu romanticizma, v idiom slednjega pa je poglobila vpogled Mendelssohnova Sonata za violončelo in klavir v B-duru, op. 45. Kontrastni premor z ljudsko melodiko so prinesle Martinůjeve Variacije na slovaško temo, medtem ko nas je Brahmsova Sonata za violončelo in klavir v F-duru, op. 99 ponovno potopila v motivično-tematski glasbeni jezik.

Čeprav je bilo zaporedje izbranih skladb očitno premišljeno, se je ta premislek v manjši meri prezrcalil na njihove izvedbe. Oba glasbenika sta se pozorno posvetila pravilnemu igranju partiture na ravni intonacije in ritmike, skladbe sta obvladovala brez večjih tehničnih težav (zapaziti je bilo mogoče kvečjemu kak sporadičen intonančni spodrsljaj pri violončelu), toda na agogični, dinamični in ekspresivni ravni je zazevala vrzel. Zdelo se je, da se nista preveč obremenjevala z zapisanimi sforzzati in poudarki; nekaterih zapisanih označb sploh nista izvajala. Tako je bil fortepiano v hitri pasaži z oktavnimi skoki v klavirskem partu prvega stavka Beethovnove Sonate popolnoma neslišen, ob prehodih in kadencah tudi ni bilo možno zaznati nikakršnega premišljenega igranja, denimo primernega zastoja v tempu ali dinamičnih poudarkov kadenčnih akordov. Nekoliko izravnanemu violončelistovemu igranju je svoje dodala še rahla nerodnost leve roke, ki se je malce okorno sprehajala po legah in skokih ter onemogočala tekoče fraziranje v uvodnem cantabilu. Stavek se je iztekel s sicer ritmično metronomsko natančnostjo, vendar brez razgibanosti in kontrastnosti (tudi Faganelov vibrato ni spreminjal intenzitete), kar je nazadnje dokončno razkrilo ključno interpretacijsko pomanjkljivost: glasbenikovo pomanjkanje muzikalnega navdiha in občutljivosti za prefinjen motivično-tematski razvoj, se pravi za eno najizrazitejših značilnosti Beethovnove glasbe, ki je Beethovna ravno zapisala v zgodovinsko zavest kot velikega skladatelja.

Čeprav pravih ekspresivnih viškov ni bilo zaznati, je Faganelu lepo uspelo z občutljivostjo zaviti pianissimo pasaže v mehkejšo, žametno zvočnost, v kateri je zazvenel tudi kakšen bolj navdihnjen glasbeni trenutek. Takih je bilo malo več predvsem v drugem in tretjem stavku Mendelssohnove ter prvem stavku Brahmsove sonate, kjer je tudi pianist za spoznanje bolj občutljivo fraziral in bolj vživeto odigral poudarke. Slednji so kronično primanjkovali v sinkopiranih delih v Variacijah na slovaško temo.

Površno branje partiture je izzvenelo v bolj ali manj izravnanih zvočnih rezultatih, ki spominjajo na šolske izvedbe v maniri zrecitirane abecede. To je še posebej presenetljivo z ozirom na superlative, ki smo jih lahko prebrali v nekredibilnem koncertnem listu (Harris »igra v najboljših svetovnih dvoranah, sodeluje z najboljšimi dirigenti«), ki obiskovalcem koncerta obetajo vrhunsko izvedbo glasbenih del, ter dejstvo, da sta oba izvajalca tudi pedagoga. Glasbeno znanje je ostalo na površini tudi v besedilu o sporedu, kjer se opis specifike Beethovnove Sonate niti ne dotakne same glasbene substance, temveč označi le nezanimivo formalno dejstvo, da Sonata sestoji iz nenavadnega zaporedja počasnega uvoda in hitrega dela stavka. Kar se tiče muzikalnih dosežkov našega glasbenika, pa je verjetno pomenljiv podatek, da je Faganel svoj najodmevnejši karierni višek v zadnjem času dosegel z vzponom svojega violončela na najvišji vrh Skalnega gorovja Longs Peaka.