Vrhunsko zvočenje domačih kreativcev

Aktualni družbeni ustroj potiska kulturne, umetniške oblike izražanja vse bolj na margino. Da dobivajo te vsebine vse manj prostora v množičnih medijih, so med drugim ugotovili pobudniki Radia Cona, zato so v zadnjih treh letih v javni prostor umestili številne dogodke, s katerimi so opozorili, da je umetniškega ustvarjanja danes več kot kdajkoli prej. S priložnostnimi koncerti, performansi in pogovori so združili številne domače in tuje ustvarjalce ter jih skozi soočenja v različnih javnih prostorih umestili še v radijski kontekst. Kar je danes, ko je radio (z nekaj izjemami) postal zgolj eden od odsevov aktualne hitropotrošniške družbe, hvalevredna pobuda. Somišljenike so našli tudi v tujini; tako so intervencije oziroma program Radia Cona predvajali rimski internetni radio Ram Live, berlinski CoLaboRadio ter Novi Radio Beograd, prav tako se za sodelovanje menda že dogovarjajo z radijskimi postajami na drugi strani Atlantika.

Enega opaznejših sklopov Radia Cona tvori serija ZVO.ČI.TI so.und.ing, v kateri se predstavljajo domači ustvarjalci sodobne elektronske in elektroakustične glasbe. Njen idejni pobudnik je Brane Zorman, sam eden od pionirjev slovenske avantgardne elektronske glasbe, ki je, sodeč po izboru sodelujočih, dobro obveščen o aktualnih dosežkih naprednih domačih kreativcev. Doslej so se v seriji predstavili tako rekoč vsi najvidnejši ustvarjalci v polju sodobne (ob)elektronske glasbe: Marko Batista, Nataša Muševič, Miha Ciglar, Luka Juhart, Januš Aleš Luznar (Yanoosh), Jernej Marušič (Octex), Miha Milek (Errorist), Maja Delak & Luka Prinčič (Wanda & Nova deViator), Vasja Progar, Random Logic, Borut Savski, Milan Kristl, son:DA z s.pecar.dj splinter.emkej, Bojana Šaljić Podešva, Irena Tomažin ter Tao G. Vrhovec Sambolec. Pogovori z njimi, njihovi performansi in glasba so v obliki podcastov objavljeni na spletu, v teh dneh, ko Radio Cona vstopa v četrto leto delovanja, pa so posnetke zabeležili tudi na DVD-ju. Skoraj petindvajseturni dokument ponuja pronicljiv vpogled v raznovrstne oblike raziskujočega zvočnega ustvarjanja in bo na voljo v knjižnicah po vsej Sloveniji. Ker je tovrstno ustvarjanje v domačem prostoru še vedno pogosto spregledano, bo DVD lepa priložnost, da vpogled vanj dobi tudi širša publika, do katere te zanimive vsebine zaradi ignorance medijev ponavadi sploh ne pridejo.

Na prvi pogled gre morda resda za logistično precej zahteven podvig, toda po drugi strani gre za zelo hvaležno idejo. Zdi se namreč, da domači zvočni in glasbeni ustvarjalci prav v polju sodobne elektronske in elektroakustične glasbe držijo najtesnejši korak s sorodnimi svetovnimi dosežki. Morda je eden od razlogov za to, da ta oblika ustvarjanja ni bolj prisotna v medijih in med širšo publiko, ta, da glasbo le redko objavljajo v obliki albumov. Toda nič drugače ni niti na Zahodu, kjer so tovrstni ustvarjalci vendarle deležni mnogo večje pozornosti. Gre pač za glasbo oziroma zvok, ki v vsem svojem potencialu živi predvsem v obliki koncertnega ustvarjanja in performansov (vsaj tisti del, ki je bolj zazrt v okolje zvočne umetnosti). Tu je treba poudariti, da je ločnica med zvočno umetnostjo in vsebinami, ki so bliže kontekstu popularne glasbe, pogosto precej neoprijemljiva. Zvočna umetnost se lahko pogosto povsem enakovredno osmisli v polju popularne glasbe, in obratno. Temu pojavu botruje dejstvo, da ustvarjalci obeh oblik izraza navdih in ideje največkrat črpajo v sorodnih izročilih, naj bo to dediščina moderne kompozicije, zvočnih eksperimentiranj ali popularnejših oblik elektronske glasbe.

Da se te prakse držijo tudi domači kreativci, je lepo razvidno iz zbirnega DVD-ja, potrdilo pa se je nato na dogodku ob njegovi predstavitvi, na katerem smo videli pet izvrstnih nastopov. Luke Prinčiča smo vajeni v različnih kontekstih, razpetih med klubsko elektroniko in avantgardnimi abstrakcijami, skupaj z Majo Delak (kot tandem Wanda & Nova deViator) pa smo ju vsaj doslej poznali predvsem po izrazu, ki je še najbližje trendovski pop elektroniki. Zato je bil njun nastop, v katerem sta tokrat spretno družila in sproti ukrivljala estetike zgoščenih zvočnih tekstur, klubske ritmike, terenskih (?) posnetkov in abstraktnih vizualij, precejšnja novost.

Januš Aleš Luznar alias Yanoosh se je s svojim setom morda najbolj približal klubski elektroniki. Gre za producenta, ob katerem se je v njegovih začetkih pogosto pojavljal termin dubstep, ki je takrat na Otoku beležil svoje prve korake. Pozneje, ko se je ta trenutno bržkone najbolj notoričen klubski izraz izoblikoval, pa smo Luznarja začeli povezovati z elektronskimi basovskimi muzikami. V tej podobi se je predstavil na dogodku v Kinu Šiška, kjer je razgibane ritme sproti utapljal v atmosferičnih elektronskih dubovskih linijah, v zaključku nadgrajenih še z ambientalnimi pritiklinami po zgledu nekaterih vidnih skandinavskih elektronskih ustvarjalcev.

Marko Batista spada v kategorijo tistih kreativcev, ki se praktično z vsakim nastopom predstavijo z nekoliko spremenjenim izrazom. Ker so bili posamezni nastopi tokrat omejeni na približno petnajst minut, se je Batista odločil za konsistenten zvočni tok, dinamiko pa mu je narekoval s plastenjem brnečih tekstur. Skozi prizmo preverjene forme smo presežke v njegovem setu zato slišali predvsem v oblikovanju dinamične zvočne podobe in subtilnega grajenja intenzivnosti.

S svojim izrazom je (ponovno) najbolj izstopala vokalna performerka Irena Tomažin alias iT. Osrednji del svojega nastopa je zastavila na skladbah s ploščka Crying Games, nato pa je, kot smo že vajeni, posegala vanj s sprotno glasovno improvizacijo, za katero se zdi, da postaja iz koncerta v koncert pogumnejša, bolj ekstremna. Irena se s svojim izvirnim, neponovljivim izrazom odlično znajde v najrazličnejših kontekstih, pa čeprav v vsakem verjetno najbolj izstopa.

Za največje presenečenje na tokratnem dogodku je poskrbel dvojec Vasja Progar / Miha Ciglar. Doslej smo ju bili namreč skoraj izključno vajeni v izraznostih, ki so mnogo bliže zvočni umetnosti in raziskovanju sodobnih tehnologij kot pa bolj »konvencionalni« glasbeni podobi. Od uvodnega minimalističnega, okisanega, basovskega ritmičnega dronanja sta mojstrsko krenila v hrupne ritmične abstrakcije, ki jih je Ciglar ročno oblikoval z izmeničnim, dinamičnim prekinjanjem zvočnih žarkov na zanimivem inštrumentu, ki ga je ustvaril sam. Ker smo tovrstnega ukrivljanja zvoka vajeni predvsem v obliki nekakšnih demonstracij novih tehnologij, nas je njun nastop tokrat prepričal, da se odlično znajdeta tudi v kreiranju zanimivih glasbenih vsebin. Gotovo projekt, ki obeta veliko tudi v širšem kontekstu naprednih elektronskih muzik.

Dogodek ZVO.ČI.TI so.und.ing je v najlepši podobi predstavil domačo (ob)elektronsko ustvarjanje, ki je na zavidljivi ravni celo v primerjavi z najzanimivejšimi dosežki svetovno cenjenih kreativcev. In bil bi čas, da bi to naposled prepoznala tudi nekoliko širša publika.